Arhiv NTRC

Za pedagoško izobrazbo se je odločila, saj je že zelo zgodaj spoznala, da jo veseli delo z otroki. Po pedagoški gimnaziji se je vpisala na mariborsko pedagoško akademijo, kasneje je pridobila še naziv magistrica managementa v izobraževanju.

Ko je kot mlada učiteljica prvič stopila v razred, je imela veliko zanosa, svoje delo je opravljala z navdušenjem. Takrat je nadomeščala kolegico na porodniškem dopustu. »Zelo dobro sem se počutila. Učenci so me imeli radi, imela sem zelo dobre mentorje,« je dejala. Ob delu v razredu so jo močno zanimale še druge dejavnosti, kjer so lahko otroci poglabljali svoja zanimanja. Spodbujala jih je predvsem pri raziskovanju naravoslovja – skupaj so izvajali različne poskuse, izdelovali so naprave, krepili ročne spretnosti. Kot mentorica jih je pripravljala na različna tekmovanja. »Zaradi vsega naštetega sem zelo hitro postala pozorna na to, kakšne poklicne usmeritve imajo mladi. Mislim, da je v osnovni šoli treba nujno začeti pravočasno ugotavljati, kaj učence zanima. Pozoren je treba biti na vsakega posameznika in mu pomagati, da nadgradi tisto, kar ga veseli. Velikokrat ta močna področja učitelji zaznamo celo hitreje kot otrokovi starši.«

Odkar je pred štiridesetimi leti začela svoje poslanstvo v šoli, se je na področju poklicnih usmeritev mnogo spremenilo, ugotavlja. Poklici, ki jih družba potrebuje danes, še zdaleč niso takšni, kot so bili nekoč. To, da se zahteve spreminjajo, je treba v šolstvu skrbno spremljati in upoštevati, poudarja.

Učenje v naravi

Odhod iz Osnovne šole Lesično v III. osnovno šolo Celje je bil precejšen korak, se spominja. Prišla je v veliko večjo šolo, ki je bila bistveno drugače organizirana. »Leta, ki sem jih preživela kot učiteljica razrednega pouka v Celju, so bila zelo lepa, dobro sem se razumela tako z učenci kot s starši. Po dveh desetletjih sem prisluhnila občutku, ki mi je govoril, da je čas, da se preizkusim še na drugem delovnem mestu,« je povedala.

Medtem ko so učenci iz knežjega mesta lahko ob šoli obiskovali številne interesne dejavnosti, slednjih v podeželskem okolju ni bilo. Ko je Irena Krajnc prevzela vodenje šole, je čim bolj skrbela, da je vanjo pripeljala najrazličnejše vsebine – od plesnih vaj do raziskovalnih krožkov. Izkoriščala je različne možnosti, ki jih je šoli ponujalo okolje. Velika prednost je bila narava. »Tesno smo sodelovali s Kozjanskim parkom. Strokovni sodelavci te ustanove so nam pomagali pri ureditvi učilnice na prostem, sodelovali smo pri vzpostavitvi mlake in zelenih zavetišč. Otroke so vse te vsebine, ki smo jih vključevali v pouk ali v naravoslovne dneve, zelo zanimale.« Mlajši učenci so pod okriljem šole skrbeli za sadovnjak in se učili nege jablan. Starši so jim pomagali oblikovati edinstvene visoke grede, spletene iz trsja. Na teh gredah učenci še danes gojijo zelišča in zelenjavo. Vse, kar pridelajo, lahko pojejo.

Foto: Andraž Purg - GrupA

»Šola je še pomembnejša za manjše kraje. Včasih, ko se zapre kakšna podružnica, marsikatera vas izgubi svoj kulturni in družabni utrip.«

»Če se učenec v šoli dobro počuti, so starši pomirjeni. V takšnih okoliščinah, ko v šoli vlada dobro vzdušje, smo lahko učitelji veliko bolj uspešni in ustvarjalni.«

Preberite več v Novem tedniku