Je glas za tiste, ki ne slišijo
Celjanka Gabriela Jurkošek je zobna asistentka in tolmačka znakovnega jezika.
Z Gabi, tako jo kličejo prijatelji, sva se pogovarjali, tik preden se je z družino odpravila na dopust. Z ljubečo toplino je govorila o hčerki in sinu, a tudi o vseh tistih malčkih, ki jih starši pripeljejo na zobozdravstveni pregled v specialistično ambulanto pedontologije, kjer dela kot zobna asistentka. »Moje delo se začne že na hodniku, kjer otrokom na različne načine pomagam odpraviti morebiten strah pred vstopom v ordinacijo,« pojasni Gabriela Jurkošek, ki jo poznajo številni Celjani, saj je kot tolmačka slovenskega znakovnega jezika prisotna na številnih javnih dogodkih in prireditvah v mestu ob Savinji. »Gluhi ljudje so družabni, pogosto sem v njihovi družbi, zato smo povezani kot velika družina,« doda simpatična sogovornica, ki je odraščala ob gluhi mami.
V specialistični ambulanti pedontologije Gabriela dela z zobozdravnico Marto Tome. Opravljata preventivne zobozdravstvene preglede za otroke do tretjega leta in tudi za otroke s posebnimi potrebami. V svetlem in lepo urejenem prostoru sem najprej opazila plišaste igračke, s katerimi otrokom pomagata pri premoščanju strahu.
Kako se spominjate prvega obiska pri zobozdravniku?
Uf ... Zdaj ste me našli. (smeh) Mama mi je povedala, da me je na prvi zobozdravstveni pregled pripeljala prav v to ambulanto. V njej je takrat delala zobozdravnica Marta Škapin. Ne spomnim se, kako sem se počutila. A se zelo dobro spomnim prvega obiska pri zobozdravniku v osnovnošolskih letih. V šoli smo imeli zobozdravstveno ambulanto. Redno sem hodila na preglede in nikoli nisem imela strahu pred zobozdravnikom.
Omenili ste mamo, ki je gluha. Že od rojstva?
Mama je izgubila sluh v prometni nesreči, ko je bila stara dve leti. Gluha sta tudi moj bratranec in teta, bil je tudi stric, ki je oglušel zaradi pogostih vnetij ušes. Gluhost je lahko podedovana, prirojena ali pridobljena z boleznimi oziroma s poškodbami.
Kako je mamina gluhota zaznamovala vaše otroštvo? Menda ste se bili zelo hitro primorani naučiti znakovni jezik.
Znakovni jezik sem se že zelo zgodaj naučila povsem spontano. To je bilo nujno, da sva se z mamo lahko sporazumevali. Živeli sva sami, brez očeta. Sem edinka. Tudi sicer sem bila pogosto obkrožena z gluhimi osebami. Pogosto sva obiskovali celjsko društvo gluhih in naglušnih. Mama me ni mogla naučiti govoriti, zato sem spregovorila kasneje kot moji vrstniki. V vrtcu sem redno obiskovala logopeda. Spomnim se, da sem imela kar nekaj težav z izgovorjavo šumnikov in sičnikov. Na otroštvo me sicer vežejo prijetni spomini. Odraščala sem na Hudinji v Celju, v soseski z veliko otroki. Družili in igrali smo se na prostem, takrat še ni bilo pametnih telefonov, ki bi kradli našo pozornost.
Priznavate, da vas je bilo včasih tudi sram z mamo v javnosti komunicirati v znakovnem jeziku. Zakaj?
To je bilo v občutljivih zgodnjih najstniških letih, ko je otroku zelo pomembno, kako ga vidijo in doživljajo drugi. Bodisi na avtobusu ali ulici bodisi v trgovini sva vzbujali pozornost ljudi, ker sva mahali z rokami. Pogosto so se ozirali za nama. Prizadelo me je, ko sem slišala njihove pripombe: »Joj, poglej, ta je pa gluha.« V tistem času so bili predsodki do oseb z invalidnostmi v naši družbi bolj prisotni kot danes. Tudi zato so se takrat invalidi pogosteje zadrževali doma. K sreči danes ni več tako.
Ste mama dveh otrok. Vas je bilo med nosečnostjo strah, da se bo kdo od njiju rodil gluh?
Ni me bilo strah. Če bo moj otrok gluh, bo pač gluh, s tem bom nekako živela, sem si rekla. Nisem dramatizirala. Takoj po rojstvu sta oba moja otroka imela poseben pregled sluha, potem ponovno pri šestih mesecih in po dopolnjenem prvem letu. Oba sta zdrava in tudi s sluhom nimata težav.
Kaj je dodana vrednost za otroka, ki odrašča ob gluhi mami oziroma gluhih starših?
Odraščala sem ob sicer gluhi, a ljubeči mami. Zaradi gluhote je bolj razvila druge čute, predvsem čutilo za tip. Spomnim se, da je zelo dobro opazovala okolico, zaznala je najmanjše podrobnosti. Ob njej sem razvila pristno in globoko sočutje. Že kot otrok sem postala bolj pozorna na to, kako se počutim jaz in kako se počutijo ljudje ob meni. To je dragocena dota za nadaljnje življenje. Zelo sem dojemljiva za energije ljudi. Hitro zaznam, kdo se počuti dobro in kdo ne. Mimika našega obraza in telesa povesta zelo veliko, če ju znamo brati.
Vam to pomaga tudi pri opravljanju poklica?
Zagotovo. Ko starši pripeljejo svojega otroka prvič na zobozdravstveni pregled, iz otrokovega vedenja oziroma njegove obrazne mimike hitro presodim, kako bo potekala obravnava. Ali bomo morali otroka dlje časa pripravljati na pregled ali ne.
Ste se za poklic medicinske sestre odločili zaradi mamine gluhote?
Težko bi rekla, kaj je vplivalo na mojo izbiro poklica. Vem le, da sem se odločila tik pred zdajci ob koncu osnovne šole. Pred tem nisem veliko razmišljala o poklicu. Nekega dne me je kot strela z jasnega prešinila misel, da bi delala v zdravstvu. Mamici sem rekla, da bi se rada vpisala v srednjo zdravstveno šolo. Strinjala se je. Ko sem svojo odločitev povedala svetovalni delavki v osnovni šoli, me je vprašala, ali se zavedam, da bom morala delati tudi ponoči in ob koncih tedna. Rekla sem ji, da se tega zavedam. Potem me je vprašala, zakaj želim postati medicinska sestra. Odgovorila sem ji, da zato, ker želim pomagati ljudem.
Po končani srednji šoli ste najprej opravljali storitev pomoč družini na domu, zatem ste začeli službovati na oddelku za ortopedijo v Splošni bolnišnici Celje. Zakaj ste po štirinajstih letih zapustili to delovno okolje?
Otroka sta bila takrat še majhna. Delala sem tudi ponoči in ob koncih tedna, zato sem bila zaradi službe pogosto odsotna. Hči in sin sta me spraševala, zakaj moram zvečer v službo in zakaj v soboto in nedeljo nismo skupaj. Zavedala sem se, da je čas, ki ga preživim z otrokoma, zelo dragocen in da me v odraščajočih letih najbolj potrebujeta. Zato sem začela iskati službo, ki bi mi omogočala delo le ob dopoldnevih. Tako sem se pred približno sedmimi leti kot zobna asistentka zaposlila v specialistični ambulanti pedontologije v Zdravstvenem domu Celje.
Nekateri otroci se bojijo zobozdravniškega pregleda. Kako jim kot zobna asistentka pomagate premoščati strah?
Ko starši po telefonu naročijo svojega otroka na zobozdravniški pregled, jim najprej svetujem, naj ga v pozitivnem duhu pripravijo na prihod v našo ambulanto. Nekateri nasvet upoštevajo, nekateri ne. Z otrokom navežem stik že v čakalnici. Pojasnim mu, da mu bo zobozdravnica samo preštela zobke. Ko zaznam, da je otrok pripravljen, ga povabim v ordinacijo in pospremim do zobozdravniškega stola, kjer ga prevzame v obravnavo zobozdravnica. Kot vidite, imamo v naši ordinaciji tudi plišaste igrače, s katerimi ustvarjava čim bolj prijetno in sproščeno vzdušje. Nekateri otroci so tako prestrašeni, da ne želijo niti vstopiti v ordinacijo. V takšnih primerih se z njihovimi starši dogovorimo za ponoven obisk in otroku povemo, da se veselimo, da nas bo ponovno obiskal. Otroci se potem sprostijo in obljubijo, da bodo do takrat zbrali dovolj poguma. In besedo tudi držijo.
Na zobozdravniški pregled prihajajo tudi otroci s posebnimi potrebami. Kako jih doživljate?
Prihajajo tako otroci z downovim sindromom kot tudi otroci z avtizmom in drugimi posebnimi potrebami. Vsak od njih je zgodba zase. Nekateri ne marajo telesnih stikov, nekateri želijo, da jih med pregledom držim za roko ali jih božam. Med njimi so tudi takšni, ki jih motita zvok ali svetloba. Vedno se prilagodimo njihovim potrebam in željam. Tako pridobimo njihovo zaupanje, saj jim zagotovimo občutek varnosti. Kako prijetno se počutim, ko me otrok po opravljenem zobozdravniškem pregledu objame! To je največje zadoščenje za moje delo.
Zakaj je nekatere otroke strah pred zobozdravniškimi pregledi?
Vzrokov je več. Včasih so nas starši plašili, da nam bo zobozdravnik vrtal ali izpulil zob, če si jih ne bomo dosledno čistili. Takšne trditve imajo negativen, celo strašljiv prizvok, ki se hitro zasidra v otrokovo podzavest. V ambulanti po opravljenem zobozdravniškem pregledu nemalokrat slišim starša, ki vpraša otroka, ali je bilo hudo. S tem mu potrjuje, da je to huda izkušnja. Otroku je treba zastaviti spodbudno vprašanje in ga pohvalili. Tako bo dojel, da zobozdravnik ni nikakršen bavbav. Da zgolj skrbi za zdravje njegovih zob.
Predvidevam, da vaša otroka tovrstnega strahu nimata.
Res je, prav predvidevate ... (smeh)
Uvodoma ste povedali, da ste se znakovni jeziki spontano začeli učiti že v otroštvu. Potem ste tovrstno znanje nadgrajevali.
Pred približno dvajsetimi leti sem uspešno končala izobraževanje za tolmačko znakovnega jezika, ki ga izvaja Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. Pridobila sem tudi certifikat. V Sloveniji je trenutno 70 certificiranih tolmačk in tolmačev. Gluhe osebe imajo v postopkih v državnih ustanovah pravico do uporabe tolmača slovenskega znakovnega jezika. Kot tolmačka jim pomagam pri različnih opravkih v občini ali upravni enoti ter drugih javnih ustanovah, tudi na sodišču. Gluhi starši me pogosto prosijo, da jim s tolmačenjem pomagam na roditeljskih sestankih v vrtcu ali šoli, pri nakupih v trgovini in podobno.
V Celju tolmačite na osrednji proslavi ob občinskem prazniku ter podelitvi Športnika leta, tudi na športnih dogodkih. Kako se pripravljate na tolmačenje?
Organizatorji mi ponavadi pošljejo scenarij prireditve, da se seznanim, kako bo dogodek potekal – kakšen bo kulturni oziroma spremljevalni program, koliko bo govorcev in podobno. Kaj bodo govorci povedali, vnaprej seveda ne vem. Slovesnost ob prazniku Mestne občine Celje tolmačim že štirinajst let. Prva leta me je, priznam, pestila trema, saj sem se bala, da se katere kretnje ne bom pravočasno spomnila. Zato sem se takrat res temeljito pripravljala. Z leti sem se treme skoraj povsem otresla, zato ne potrebujem več tako temeljitih priprav.
Obstajajo za tolmače znakovnega jezika pravila glede oblačil?
Seveda. Pravila veljajo za tolmačenje na javnih dogodkih in prireditvah. Oblečeni moramo biti v oblačila črne barve in brez vzorcev. Obvezni so dolgi rokavi. Ne smemo nositi zlatnine oziroma bleščečega nakita, tudi ura na zapestju je prepovedana. Pomembno je, da so naše kretnje rok čim bolj opazne za gluhe obiskovalce prireditve.
Pravite, da se v Sloveniji število gluhih oseb, ki obvladajo znakovni jezik, zadnja leta zmanjšuje. Čemu to pripisujete?
Poleg gluhih in naglušnih oseb med nami živijo tudi gluhi s polževim vsadkom, ki jim omogoča normalno življenje. Zato se jim ni treba učiti znakovnega jezika. Časi se spreminjajo in tudi gluhota ni več obravnavana tako kot pred leti oziroma desetletji, ko so vsi gluhi otroci šli v zavod za gluhe v Ljubljano ali Maribor. Med drugim so se učili znakovni jezik. Zdaj ima večina gluhih otrok polžev vsadek in obiskujejo osnovno šolo. Če njihovi starši niso gluhi, se ponavadi ne naučijo znakovnega jezika. Nekateri se odločijo kasneje, saj društva gluhih in naglušnih organizirajo začetne tečaje učenja znakovnega jezika.
Pogosto se družite z gluhimi. So družabni?
Zelo družabni so in dobrovoljni. Radi se družijo med seboj, prav tako so odprti za nova poznanstva z osebami, ki slišijo. V vseh teh letih sem spoznala veliko gluhih oseb, s katerimi imam lepe odnose. Ostajamo povezani, smo kot nekakšna velika družina. Pri nekaterih sicer opažam, da so manj samozavestni, ker ne morejo normalno komunicirati in imajo občutek, da so nadležni, če morajo slišano osebo prositi, da ponovi, česar niso razumeli. Pravijo, da ne želijo biti komurkoli v breme. Opogumljam jih, da morajo vedno povedati tolmaču, če česa ne razumejo. Jaz iz njihove obrazne mimike razberem, da nečesa niso razumeli, zato jim pojasnim na drugačen način, da dojamejo vsebino.
Po drugi strani opažam, da ljudje, ki slišijo, nemalokrat prehitro obupajo v komunikaciji z gluhimi. Ne vem, zakaj so prepričani, da se ne bodo mogli sporazumeti z njimi. Vsak se lahko sporazumeva z gluho osebo, saj zna brati iz ust. Pomembno je, da jim govorimo počasi in razločno.
Živite v Dramljah, a v srcu ostajate Celjanka, pravite.
V mestu ob Savinji sem odraščala, stkala številne prijateljske vezi in dobila službo. Zato sem na Celje še vedno zelo navezana.
Kako poskrbite za dobro počutje?
Sprošča me narava, zato se rada odpravim v gozd ali na bližnji hrib. V današnjem zelo hitrem ritmu življenja je zelo pomembno, da si vzamemo čas zase. Da zbistrimo misli in se umirimo. Zelo rada preživljam svoj prosti čas z otrokoma, radi dopustujemo in odkrivamo nove destinacije. Novo okolje blagodejno vpliva na nas. Posebej lep spomin imam na Avstralijo, kamor sva s prijateljico odpotovali pred leti, ko še nisem imela otrok. Sicer pa so poleg družine moj vir navdiha tudi prijatelji.
V kaj verjamete?
Verjamem v moč iskrenega pogovora. Tako lahko učinkovito rešimo vse spore oziroma težave. Lepa beseda lepo mesto najde. Najprej moramo biti iskreni do sebe, da smo lahko iskreni tudi do drugih. Dobra komunikacija terja zrelost in odgovornost sogovornikov. Ko me doma ali v službi nekaj razjezi, se najprej burno odzovem v sebi. Potem se umaknem, da vse skupaj prediham in se umirim. Šele nato se iskreno pogovorim z osebo, ki je povzročila moj buren odziv. Ne želim, da bi se v meni kopičile zamere. Sproti razčiščujem vse, kar me bremeni. To je osvobajajoče. V tem duhu vzgajam tudi svoja otroka.
Pravite, da vam je zelo pomembno, v kakšnem razpoloženju zaključite dan.
Res je. Vsak večer se objamemo in poljubimo ter si povemo, da se imamo radi. Tudi takrat, ko se čez dan prepiramo ali jočemo, poskrbimo, da gremo pomirjeni spat. To je naš dragocen obred.
E-novice · Savinjska
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
