Kako Konjičanka Danica Kidrič prepleta poslovnost in duhovnost?
Uspešna podjetnica Danica Kidrič verjame, da ljudje zmoremo več kot si mislimo!
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Veselila sem se srečanja z njo, saj sem slišala, da je izjemna ženska, ki ob zahtevnem delu v podjetništvu najde čas tudi za osebnostno rast. »Odkar pomnim, mojo pozornost privabljajo tudi vsebine s področja duhovnosti. Zanima me predvsem, kako prebujati notranjo moč za soustvarjanje želenih življenjskih okoliščin, zdravja in dobrega počutja,« pravi Danica Kidrič, ki se je v Indiji med drugim srečala s cenjenim duhovnim voditeljem Sai Babo, se povzpela na pettisočaka v Himalaji, svoje znanje s področja duhovnosti je izpopolnjevala v Novi Zelandiji in v Mariboru dve leti vodila Šolo življenja.
Z možem že vrsto let vodita družinski podjetji, v katerih delata tudi njuna sinova. »Dela mi nikoli ne zmanjka, a ko me obiščejo moji trije vnuki,« vse obveznosti potisnem na stran, da se lahko popolnima posvetim mojim sončkom,« poudari Konjičanka, polna vedrine in optimizma.
Odraščala je pod Konjiško goro, zato je narava zelo zgodaj privabila njeno pozornost. Vanjo se po mir, sprostitev in navdih zateka še danes. »Imela sem srečno otroštvo. Imam brata, ki je rojen isto leto - on januarja, jaz zadnji dan decembra. Zelo sva navezana drug na drugega. Moj stari oče je bil mlinar, zato sem ga rada kot otrok pogosto obiskovala. Imel je lep urejen golobnjak z golobi.
Ob bližnjem potoku sva s sestrično urejali mini vrtove in gojili vrtnine. Pri drugem starem očetu so imeli živinorejsko kmetijo, zato smo tudi otroci pogosto zavihali rokave - pomagali smo saditi krompir, spravljati seno, bosi smo pasli krave. To je bilo otroštvo kot si ga lahko le želiš,« poudari s hvaležnostjo.
Kljub temu, da vaše domače Slovenske Konjice niso zelo oddaljene od celjske porodnišnice, ste se vi rodili doma.
Ja, in to kljub temu, da je moj oče v konjiškem zdravstvenem domu vozil rešilno vozilo. (smeh) Bili je zadnji dan leta, zato so moški po službi nadaljevali z druženjem. Ni mu uspelo pravočasno priti domov, da bi odpeljal mamo v porodnišnico. Zato je rodila doma. Ob njej je bila sodelavka. K sreči je porod potekal brez kakršnihkoli zapletov.
Ko sva že pri rojstvu – vi ste prvega sina rodili pri dvajsetih letih in kljub temu uspešno zaključili študij marketinga na takratnem Vekšu, predhodnici današnje poslovno-ekonomske fakultete Univerze v Mariboru.
Z možem sva bila še zelo mlada, ko sva se razveselila rojstva prvega sina Nejca, a zaradi materinstva moje študijske obveznosti niso trpele. Bila sem štipendistka podjetja Konus, zato sem po končanem študiju začela nabirati prve delovne izkušnje v tem velikem in nekdaj zelo uspešnem konjiškem podjetju. V njem sem službovala 11 let. Najprej sem delala na področju informatike, zatem v prodaji, nabavi in marketingu, prav tako na področju raziskave prodajnih trgov ter v računovodstvu in finančnem oddelku. Tako sem zelo dobro spoznala celoten poslovni sistem Konusa.
Bila sem vedoželjna in željan novih znanj in izkušenj, zato sem bila pri delu uspešna, prodorna in učinkovita. Ko sem prevzela mesto vodje referata za tuja tržišča, sem službeno pogosto potovala po svetu. Šokirana sem bila ob novici, da gre podjetje v stečaj. Veliko Konjičanov je ostalo brez dela. Eden od takratnih Konusovih direktorjev, Tugomir Pokorn, mi je ob odhodu rekel, da imam odlične osebnostne lastnosti za vodenje in samostojno delo, zato bom na poslovnem področju zagotovo tudi v prihodnje uspešna. Njegovih spodbudnih besed ne bom nikoli pozabila. Dojela sem jih kot dragoceno popotnico za nove delovne izzive.
Pridobljeno znanje in izkušnje so vam, kot pravite, zelo koristile na samostojni podjetniški poti. Kakšni so bili prvi koraki na njej?
Soprog Mladen, ki je imel svoje podjetje Parketi Kidrič, me je že med službovanjem v Konusu spodbujal k samostojnemu podjetništvu, a nisem nikoli zbrala dovolj poguma. No, po stečaju Konusa sem bila prisiljena v to. Najprej sem bila zastopnica za neko finsko podjetje za celulozne materiale. Kot največji takratni uspeh si štejem podpis celoletno pogodbe za dobavo materialov z eno od zelo uspešnih izraelskih korporacij. Sočasno sem vodila tudi del družinskega podjetja Lega za prodajanje in polaganje parketov, medtem ko je mož ves čas skrbel za proizvodnjo parketov. Ker se je mož pred nedavnim upokojil, je to podjetje je prevzel starejši sin. V tem podjetju dela tudi mlajši sin.
Toda začetki vaše družinske poslovne zgodbe menda niso bili povezani z lesom oziroma parketom.
Res je. Začetki družinskega podjetništva segajo v leto 1980, ko je mož kupil prvi stružnici. Za podjetje Unior je stružili nasadne ključe. Vrsto let je za Konus oziroma za njegov proizvodni program Koterm izdeloval folijo, s katero je naše družinsko podjetje kasneje oskrbovalo tudi podjetje Elan. Šele potem smo se preusmerili na les, sprva na razrez lesa. Leta 1996 smo začeli izdelovati parket, po katerem smo znani še danes. V Spodnjih Lažah pri Slovenskih Konjicah sva z možem kupila parcelo in na njej zgradila proizvodno halo.
Kje ustvarite več prihodkov – doma ali v tujini?
Bistveno več kupcev imamo v tujini, kjer ustvarimo 86 odstotkov letnih prihodkov. V Avstriji delamo najpogosteje na Dunaju, v Gradcu in Celovcu, kjer za polaganje parketa prevzemamo cele objekte, izdelujemo in nameščamo tudi lesene stopnice. Med našimi naročniki so zelo premožni Avstrijci, kot je denimo lastnik verige avstrijskih hotelov. Parket smo polagali v njegovi prestižni vili v avstrijskih Alpah.
Poslujemo tudi v Nemčiji, Franciji, Španiji, Italiji, Makedoniji, na Švedskem in Kosovu. Ponujamo klasični parket, masivni kmečki pod, lam parket, gotovi dvoslojni parket, panelni troslojni parket, lamelni parket in kant oziroma tehno parket. Trenutno zaposlujemo 10 sodelavcev, ki so večinoma visoko izobraženi. Smo družini prijazno podjetje. Sin Nejc z novimi poslovnimi idejami prispeva k uspešni širitvi našega tržišča. Je zelo komunikativen, govori več jezikov in ima zelo dobro podjetniško žilico.
Vaše parkete imajo v svojih domovih tudi znani Slovenci. Je res, da tudi legendarni slovenski smučar Bojan Križaj?
Res je. Naboljša reklama je tista – od ust do ust. Z Bojanom Križajem sva se spoznala, ko smo polagali parket v eni od kavarn v Tržiču. Lastnica te kavarne je njegova znanka. Ker se je Bojan takrat selil, me je poklical in izrazil željo, da bi mu položili parket v njegovi novozgrajeni hiši oziroma vili. Povabil me je v svoje razkošno novo domovanje z bazenom in fitnesom. Parket smo polagali tudi v apartmajih v Kranjski Gori, ki so v lasti nekdanjega smučarja Grege Benedika ter v luksuznem domovanju družine Dvornik v Slovenj Gradcu, ki ima transportno podjetje. Njihova hčerka Neja je članica slovenske ženske smučarske reprezentance.
Presenetil me je podatek, da imate najmanj naročnikov v domačih Slovenskih Konjicah. Čemu to pripisujete?
Najbrž tudi zavisti. V našem podjetju smo si od vsega začetka prizadevali biti najbolj prepoznavni v domačem okolju, a nam to očitno ni uspelo. Nekaterim očitno veliko pomeni, če se lahko pohvalijo, da so jim parket položili mojstri iz Ljubljane. Se bolje sliši, a ne? (smeh)
Svoje življenje ne posvečate le poslu, zanimajo vas tudi subtilnejše plati življenja – svet energij in duhovnosti. Zakaj ste se zatekli vanj?
Že od nekdaj so me zanimale duhovne vsebine. Pogosto sem se spraševala, ali lahko vplivamo na to, kar se nam dogaja v življenju. Takšna vprašanja so me pripeljala do raziskovanja različnih duhovnih praks. V Celju sem pred 25 leti začela obiskovati duhovno skupino, ki jo je vodila Kitajka Aiping Wang, ki sicer živi v Zagrebu.
Ta mojstrica nas je učila, da smo vsi povezani z univerzalno energijo, a katero se lahko vsakdo poveže. In to energijo lahko skozi sebe oplemenitimo ter jo posredujemo drugim ljudem v podporo in pomoč. V tej skupini sem hitro napredovala, mojstrica je opazila, da sem zelo dojemljiva za njen nauk, zato mi je predlagala, naj se udeležim bolj poglobljenega šolanja na Novi Zelandiji.
Ste njen predlog sprejeli?
Sem, saj se mi je zdel zanimiv. Na Novi Zelandiji sem razširila in poglobila znanje. Ob vrnitvi domov sem postala inštruktorica duhovne prakse. V Celju sem vodila tečaje. Udeleženci so s pridobljenim znanjem uspešno premoščali zdravstvene težave, izzive v medsebojnih odnosih, pri šolanju, tudi na poslovnem in finančnem področju. Zatem sem v Mariboru dve leti vodila Šolo življenja. Veliko sem se naučila. A teoretično znanje samo po sebi nima nobene vrednosti, če ga ne prenesemo v vsakdanje življenje.
Znanje ti koristi le, ko ga živiš. Menim, da je zelo pomembno, da iščemo dobro v ljudeh. Da znamo drug v drugem prepoznati sposobnosti in vrline. Vsak od nas je edinstven, Prizadevanja, da bi nekoga spremenili, so nesmiselna. Prepričana sem, da sem rojena pod srečno zvezdo, saj sem se veliko naučila na napakah drugih in mi sami zato ni bilo treba čez težje življenjske preizkušnje.
Je k tem spoznanjem pripomogel tudi obisk duhovnega učitelja Sai Babe v njegovem ašramu v Indiji?
Zagotovo. Indija je dežela starodavnih modrosti. Dvakrat sem obiskala njegov ašram v Puttaparthiju. Ob srečanjih s Sai Babo sem zares občutila brezpogojno ljubezen, preplavil me je občutek ganjenosti. V prostoru, v katerem je bil prisoten ta cenjen duhovnih učitelj, je bila vedno polna blagodejne energije. Sai Baba, ki je preminil leta 2011, je pogosto poudarjal: »Ljubite vse, služite vsem, saj je Bog povsod prisoten. Zato je vse v tem vesolju utelešenje božanskosti.«
V ašramu smo pisali pisma, v katerih smo zapisali svoje želje oziroma namere, in jih izročili Sai Babi v veri, da se nam bodo uresničile.
In so se?
Meni so se uresničile prav vse želje. Zares! ( smeh) Kot zanimivost lahko povem, da je Sai Baba pred nami iz ničesar materializiral denimo zlato verižico, zlati prah... Med bivanjem v ašramu sem prišla do številnih uvidov, kot je denimo spoznanje, da smo vsi eno in da si ločitve ustvarjamo le v svoji glavi. Spoznala sem, da je najbolj pomembno, da najdeš stik s samim seboj in da imaš spoštljiv odnos do samega sebe in drugih. Življenje nam bo vedno ponujalo tudi boleče izzive, pomembno, je kako se odzivamo nanje. Težave se bodo ponavljale dokler jih s svojo prebujeno notranjo močjo ne bomo presegli. Ker v vsaki težave se skriva dragoceno sporočilo za nas.
V življenju je poleg psihične, pomembna tudi fizična kondicija. Vam je ne očitno ne manjka, saj ste se povzpeli na 5 tisoč metrov visoko goro v Himalaji. Kako vas je poklical Nepal?
Poklical me je preko želje, ki sem jo v sebi pestovala kar nekaj časa, a nisem zbrala dovolj poguma, da bi od besed prešla k dejanjem. Verjamem, da v življenju ni naključij. To poudarjam zato, ker smo v našem podjetju zaposlili fant iz Nepala. Preden se je preselil v Slovenijo, je bil gorski vodnik po Himalaji. (smeh) Svojo ženo Slovenko je spoznal na trekingu v Himalaji, ki ga je on vodil.
Zato ga je ljubezen pripeljala v našo državo. Nekega dne me je poklical in mi povedal, da bo organiziral treking v Himalaji. Zanimalo ga je, če sem še zainteresirana. Seveda sem bila! Priznam, v meni so se oglašali dvomi – kaj pa če ne bom imela dovolj kondicije, kaj če bom zbolela, se poškodovala...
Dvome ste očitno uspeli utišati. Kašne so bile priprave?
Najprej sem zbrala informacije o tem, kaj je najbolj pomembno za varen vzpon. Od načina prehranjevanja in oblačenja do izbire ustrezne opreme. Kondicijsko sem sem pripravljala s tekom ter vzponi na Konjiško goro in Boč. In tudi finančno zavarovanje sem sklenila, v primeru poškodbe v gorah.
V Nepalu ste bili tri tedne. Previte, da je bila to za vas veličastna izkušnja, ki jo boste vedno pomnili. Kako je potekal vzpon? Kakšna so bila občutja na vrhu?
V odpravi smo bili trije, spremljali sta nas šerpi. Vreme je bilo nestanovitno. Najprej smo opravili aklimatizacijski trening, potem smo se začeli počasi vzpenjati, ustavili smo se na višini 3.900 metrov, kjer smo prenočili in se zjutraj odpravili na vrh pettisočaka. Snežilo je tisto jutro. Odločili smo se, da bomo počakali v upanju, da bo prenehalo, a ni. Kljub temu smo se začeli vzpenjati. Skale so bili poledenele in spolzke, potrebna je bila popolna osredotočenost in pazljivost. Vzpon je dodatno oteževal vse bolj redek zrak. Zaradi pomanjkanja kisika sem občutila utrujenost, a glavobola k sreči ne. Sem jemala aspirin za redčenje krvi. Ko misliš, da ne zmoreš, si je potrebno reči – zmorem! In telo sledi ukazu uma. Uspelo nam je! Vsi trije smo priplezali na vrh. In takrat se je izza oblakov pokazalo sonce, zato smo lahko uživali v čudovitem razgledu. To je bili res ganljivo doživetje!
Tudi spust, ki je zahtevnejši del vzpona, smo uspešno opravili. Zadovoljstvo ob varni vrniti je bilo neizmerno. Tako je moja želja postala resničnost.
Udeležili ste se tudi zelo zahtevnega pohoda v osrčju neokrnjene narave kočevskih gozdov, znan kot Pot po medvedovih stopinjah. Menda velja pri nas za enega najzahtevnejših glede vzdržljivosti. Med tistimi, ki so uspeli priti na cilj, ste bili tudi vi. Čestitke!
Hvala. Prehoditi smo morali 64 kilometrov in premostiti 2300 metrov višinske razlike v enem dnevu oziroma 14 urah. Pot po medvedovih stopinjah vodi skozi zapuščene vasi nekdanjih Kočevarjev, na vrh Roga, vse do obrobja Rajhenavskega pragozda in mimo Prelesnikove koliševke. Na Lovskem vrhu se razprostre razgled na veličastne gozdove, ki se raztezajo v daljavo. Tudi ta izziv je bil zahteven tako psihično kot fizično.
Prvih 30 kilometrov poti nisem imela težav, potem so se začeli pojavljati krči v mišicah, dodatno sem uživala magnezij in si masirala noge. Zadnjih 10 kilometrov je najtežjih. Veliko udeležencev ne pride do cilja, jaz sem prišla. To je zame velik uspeh. Znova sem si dokazala, da zmorem več kot si mislim.
Vi poosebljate misel – gibanje je življenje!
Saj življenje je gibanje. Obožujem aktivnosti v naravi. Zato sem članica planinskega društva, pogosto kolesarim in tečem. Udeležila sem se več tekaških prireditev, tudi Konjiškega maratona, kjer sem bila na 10-kilometrski razdalji prva v svoji starostni kategoriji, in tretja v svoji starostni kategoriji na Maratonu treh src v Gornji Radgoni.
Pred leti sva z možem aktivno igrala tenis, on je bil v svojih mlajših letih med boljšimi tenisači na Konjiškem. Po več ur na dan sva preživljala ne teniškem igrišču.
Zadnja leta sva s prijateljico uživali na trekingih na Madeiri in Tenerifih. Prehodili sva Camino Krk in Camino Primorska, kmalu se nameravava odpraviti na 200 kilometrov dolg Camino Južna Istra. Tudi potujem pogosto, obiskala sem že 44 držav. In zagotovo jih bom še nekaj. (smeh)
A najbolj srečni ste, kot pravite, v družbi svojih vnukov. Vloga babice vam torej prija?
Zelo! Moji trije vnuki so moji sončki. Neizmerno jih imam rada. Najstarejši vnuk Jon bo aprila dopolnil 5 let, Jan je star 3 leta, najmlajši Mark ima pa prav danes (21. januar) prvi rojstni dan. Osebnostno so si zelo različni, a vsi so zelo ljubki, srčni, hitro učljivi. Jon sam zase pravi, da je mali šef. Ko pride v delavnico našega podjetja, mu zaposleni rečejo – glej, mali šef je prišel! (smeh) Vso delo dam na stran, ko me obiščejo. Srce mi igra, ko se igram in družim z njimi.
Ljubezen razdajate tudi svoji muci. Iz Maribora ste jo domov pripeljali kot slepo potnico v podvozju svojega avtomobila. Kako je to mogoče?
Imela sem opravek v Mariboru. Ko sem se pripeljala domov in zapeljala avto v garažo, sem slišala mijavkanje. Nič mi ni bilo jasno. Gledala sem po vozilu in okoli njega v upanju, da bom zagledala mačko. A nje nikjer. Tudi sosed mi jo je pomagal iskati. Prav tako neuspešno. Avto sem peljala k mehaniku in ga prosila, naj vozilo dvigne in temeljito pregleda podvozje. Muco je našel v polički, ki je nameščena pri zadnjem kolesu avtomobila. Vso pot iz Mariboru je sedela tam, Si lahko to predstavljate?
Očitno vas je izbrala za novo lastnico?
Seveda sem v Mariboru takoj preverila čigava je muca in so mi povedali, da je lastnica več manjših muc odšla živet v dom starostnikov, njen sin pa da je slabo skrbel zanje. Tako sva s »slepo potnico« postali prijateljici. S svojimi mačjimi vragolijami v moje življenje prinaša veliko veselja.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
