Arhiv NTRC

Na razstavi ste imeli že kar nekaj imenitnih gostov, Zorana Predina, Tulia Furlaniča, Boro Đorđevića … Je prišel še kdo, se je še kdo najavil od bolj znanih rokerjev? Kakšnih tem ste dotikali v pogovorih s temi gosti, je šlo pri tem za zajeten odmerek nostalgije za starimi dobrimi časi rok glasbe?

Večina vseh, ki na razstavi nastopajo kot junaki različnih obdobij, je obljubila, da si bo razstavo ogledala v poletnem času. V pogovorih z vsemi, ki ste jih omenili, gre za neke anekdote, obujanje spominov, nostalgijo, zagotovo, čeprav moram reči, da brez pretiranega patosa, idealiziranja, solzavosti in sladkobnosti.

Je bilo v teh pogovorih tudi kaj besed o uporniškem vidiku roka, o tem, da ta v sodobnem potrošniškem času usiha, o čemer je bilo precej slišanega tudi na novinarski konferenci pred odprtjem razstave? Kakšno jo torej vaše stališče glede tega, kako gledate na poslanstvo in sporočilnost roka danes in kaj v zvezi s tem sporoča ta razstava?

Seveda se dotaknemo tovrstnih vsebin, hočeš nočeš so se sestavni del te generacije, ki je zajeta na tej razstavi. Vsi skupaj ugotavljamo, da je rok kot kulturno družbeno gibanje izgubil svojo moč, kar je bila njegova značilnost vse do konca osemdesetih let. Danes ugotavljamo, da je rok zgolj eden od glasbenih žanrov. Objokovati stare dobre čase je precej kontraproduktivno, vendar je dobro, da se jih zavedamo, spominjamo.

Če greva še k politiki oziroma slovenski politični zgodovini, kjer ste strokovnjak za obdobje po letu 1918 ... Kako gledate na še eno v nizu političnih razhajanj in delitev med Slovenci, ki jih je prinesla nedavna proslava ob dnevu državnosti v Ljubljani? V zadnjem stoletju in seveda še prej si je slovenski narod tako prizadeval za lastno državo, zdaj ko jo že skoraj trideset let ima, pa takšna razklanost? Kje so razlogi in kako doživljate vse to?

Naj odgovorim z druge perspektive. S precej neprijetnim občutkom opazujem, kaj se trenutno dogaja. Po eni strani so razkol, razdvojenost, politične delitve, bipolarnost v slovenski družbi nekaj tradicionalnega, kar se vleče že 150 let, če ne dlje. To je nekaj popolnoma normalnega, saj ne moremo vsi razmišljati na enak način. Delitve na levico in desnico, kar je sicer morda že nek pojem iz dvajsetega stoletja, ali bolj na liberalni in konservativni tabor, je nekaj samoumevnega. Dokler vse skupaj poteka v demokratičnih, civiliziranih okvirih, temu ne bi pripisoval prevelikega pomena, spet pa ne bi želel prilivati olja na ogenj teh nasprotij. V aktualni situaciji, ko stvari prihajajo do vrelišča, je naloga vseh, ki imamo možnost javnega nastopanja, da zadevo vendarle malce umirjamo.

Državno proslavo v Ljubljani sem si ogledal in imel pri tem mešane občutke. Zavedal sem se, da bo ta proslava zaradi svoje arhaičnosti, jasnosti, preprostosti všeč večjemu krogu ljudi kot nekatere predhodne proslave, ki so bile malo bolj urbano ambiciozne, bolj umetniško zasnovane, morda preveč »zatežene«.Iz tega vidika nimam težav, čeprav seveda to ni bila proslava po mojem okusu. A vendarle se mi zdi reduciranje slovenstva na to domačijsko, predmoderno, kičasto podobo preveč podcenjujoče in obenem kaže na veliko nerazumevanje, kaj so država, nacija, njena kultura in identiteta v 21. stoletju. Tako v kulturnem kot političnem smislu. Gre za ozkogledost, preprostost, pootročenost, ne glede na to, da so mi bile posamezne točke popolnoma simpatične. Gre za proslavo, ki bi si jo z veseljem ogledal v kakšnem lokalnem, podeželskem oz. bolj tradicionalnem okolju, zagotovo pa to ni bila proslava za nacionalno raven ob dnevu državnosti. Moram reči, da mi je bila naša proslava v Celju bolj všeč.

Ta praznik gre kar mimo nas, obravnavamo ga kot nebodigatreba. Le redki so, ki na ta dan na balkonu svoje hiše ali stanovanja obesijo zastavo, tudi kakšnih drugih simbolov državnost ne izkazujemo, da bi na primer ta dan nosili majice s simbolom Triglava ali kaj podobnega, da bi tudi simbolno izkazali povezanost, da bi se poistovetili s svojo državo. Zakaj nam je tako malo mar do tega, zakaj v treh desetletjih nismo razvili odnosa do tega?

Se popolnoma strinjam. Večkrat se ukvarjam z lastnim odnosom do teh stvari in s tem, kaj pri tem umanjka. V postmoderni družbi in pri sedanjem načinu življenja, ni mogoče pričakovati, da bi imeli odnos države, do njenih simbolov, kot je bilo značilno v dvajsetem stoletju. Po drugi strani lahko opažamo, da je koncept globalizacije načet, da je do nje vedno več odpora in da se spet vračamo v okvire nacionalne države. Gre za zelo kompleksne, včasih tudi kontradiktorne zadeve. Prav ta protislovja so prispevala, da smo v Sloveniji vzpostavili dvojen odnos do države in državnosti. Po eni strani imamo potencirano domoljubje zaradi domoljubja, ki si ga je prilastila ena politična opcija, za katero so vsi ostali tako rekoč izdajalci.Verjetno je takšno stališče po drugi strani izzvalo rahel odpor, da marsikdo že zaradi tega o tem domoljubju ne želi preveč govoriti, in to je napaka. Če se pri tem spet navežem na razvpito državno proslavo: vse lepo in prav, ljubko in prijazno, ampak podobe te države, kot so bile prikazane na proslavi, so čista patetična, romantična idealizacija nečesa, kar z resničnostjo nima prav veliko zveze. Menim, da večino ljudi zanimajo in zadevajostvarni problemi te države. Ta vprašanja, te težave je treba nagovarjati. Seveda je predpogoj spoštovanja lastne države tudi neka kolektivna zavest tako na individualni kot kolektivni ravni. Če bomo dobro poznali, kaj se je s Slovenci dogajalo v preteklosti, če bomo to res ponotranjili, bo odnos do lastne države znatno jasnejši.

Kaj je rešitev, več domovinske vzgoje v šolah?

Domovinska vzgoja kot predmet verjetno ne škodi, domovinski čut, pripadnost in identiteta so lahko del pouka vsakega predmeta, zlasti družboslovnih, humanističnih predmetov. Glede tega šolstvo zagotovo mora opraviti svoje delo, tudi ostale ustanove lahko prispevamo v povezavi s tem. Ampak prva in glavna stvar: za ugled države in pripadnost njej so najbolj odgovorne politične elite v državi. Če nam bodo te priskutile državo, potem bosta naš odnos in pripadnost upravičeno vedno slabša in šibkejša.

Preberite več v Novem tedniku