Arhiv NTRC

»Nemec, ki želi imeti leseno hišo, a nima dovolj denarja, izbira med proizvajalci v Nemčiji. Če ima nekoliko več denarja, se ozira po avstrijskih proizvajalcih. Če želi res kakovostno izvedbo, pogleduje proti Sloveniji.« Omenjeno anekdoto, ki govori o tem, da imamo v naši državi na področju lesene gradnje zelo veliko uveljavljenih podjetij, je ob našem obisku z nami delil dr. Bruno Dujič. Med študijem gradbeništva se je srečal z vsemi konstrukcijskimi materiali. Diplomo je pripravil na temo visoko trdnega betona, pri magisteriju se je srečal z izdelavo jeklene naprave za strižno preizkušanje zidov pri horizontalni obtežbi pri potresu. Nato je stik z njim navezalo podjetje, ki je želelo v bližini Ljubljane graditi lesene hiše, izdelane v Kanadi. Potrebovalo je izkaz potresne odpornosti. Ker je delal v laboratoriju za preizkušanje materialov in konstrukcij, je našel možnost, kako z eksperimentalnimi preiskavami priti do podatkov, ki jih je potreboval za analizo. Tako je prišel do ideje, da lahko o potresni odpornosti lesenih konstrukcij pripravi doktorat. Po študiju se je vrnil v Celje in tam leta 2006 ustanovil podjetje CBD. Za strokovno delo pri razvoju gradnje z lesom, za prizadevanja za razogljičenje stavbnega fonda z uporabo lesa kot strateške domače surovine in za edinstveno vlogo pri gradnji prvih večjih lesenih stavb v knežjem mestu je ob prazniku Mestne občine Celje nedavno prejel srebrni celjski grb.

Gradbeništvo vam je bilo pravzaprav položeno v zibelko, kajne?

Oče je bil vodja zahtevnih projektov v Ingradu, zadolžen je bil med drugim za gradnjo stanovanjskih sosesk v Celju, viaduktov, sodeloval je pri gradnji Petrolovih rezervoarjev za gorivo. Navdušil me je za gradbeništvo, ne pa za les. Kot zagovornik klasične gradnje je les razumel predvsem kot sredstvo za opaževanje betona. Z očetom sem rad hodil na gradbišča, vse me je zelo zanimalo. S prijatelji smo v mladih letih pogosto očistili kakšno stavbo, preden je bil v njej tehnični prevzem. Tako smo zaslužili nekaj denarja, da smo si lahko kupili motorje ali se odpravili na morje. Hvaležen sem, da sem odraščal v takšnem okolju.

Kot pravite, ste na različnih razpotjih velikokrat sprejeli pravo odločitev. Ena od teh je bila, da ste na temo potresne odpornosti lesenih konstrukcij pripravili doktorat.

Ko sem pripravljal doktorat, sem odpotoval v Združene države Amerike in Kanado, kjer sem se prvič udeležil svetovne konference o lesenih konstrukcijah. V mestu Northridge je potres leta 1994 milijardno gmotno škodo povzročil prav pri lesenih stavbah, in sicer zaradi prevelike deformabilnosti – uničenja notranjih oblog. Država je takrat vložila sedem milijonov dolarjev za pripravo projekta izboljšanja potresne varnosti lesenih stavb in to nalogo zaupala združenju kalifornijskih univerz. Na že omenjeni svetovni konferenci o lesenih konstrukcijah sem se srečal z vrhunskimi raziskovalci in profesorji iz San Diega. Ti so me povabili, da sem v okviru eksperimentalnih preiskav na potresni mizi prestavil slepo napoved dinamičnega odziva projektno preizkušenega lesenega objekta. Tako je prišlo do sodelovanja, črpal sem znanje, osvojil računske metode in v doktoratu zelo dobro sestavil računski model glede potresne odpornosti. V tem sem sčasoma prepoznal poslovno nišo. Od takrat naprej snujem lesene objekte in lahko rečem, da sem kot poznavalec vseh gradbenih materialov izkušen statik konstrukter.

Pravite, da je študij gradbeništva v Sloveniji usmerjen v beton in jeklo ter da je za raziskovanje drugih materialov, kot je les, potrebne veliko lastne pobude.

Na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani je betonu in jeklu posvečenih štirikrat več ur kot lesenim konstrukcijam. Ker je les kot material zelo svojeglav, edinstven, v tako majhnem številu ur ni možno obravnavati njegovih številnih posebnosti – od tega, kako se vede v stiku z vlago, kaj se z njim zgodi v primeru požara … Verjetno se marsikdo, ko po končanem študiju začne delati, prav zaradi nepoznavanja lesa in zahtevnosti računskih analiz raje loti dela z jeklom in armiranim betonom. Za omenjena materiala je na voljo ogromno programov oz. računskih modelov, s katerimi lahko inženir gradbeništva zelo dobro predvidi njihove lastnosti.

So študijski programi gradbeništva v tujini, kar zadeva projektiranje lesa, temu materialu bolj naklonjeni?

Države, kjer je lesena gradnja bolj razvita, imajo mnogo boljše študijske programe, kot jih imamo trenutno pri nas. Pri nas se z lesom ukvarjajo še na biotehniški fakulteti v sklopu oddelka za lesarstvo. Nekaj znanja o leseni gradnji dobijo študenti arhitekture. A danes se arhitektura odmika od zakonitosti, ki so jih glede vgradnje lesa upoštevali naši predniki. Gre za to, da les dvignemo od zemlje in da imajo hiše napušče. Arhitekturne smernice gredo po svoje. Sam sem nasprotnik skritih žlebov, hiš brez napuščev, vkopanih delov lesenih stavb. Na dolgi rok namreč lesena konstrukcija pod vplivom vlage propada. Če je konstrukcija suha, pa je večna. Zelo pomembno je ločiti zakonitosti zunanjih konstrukcij, kot je na primer fasada, in notranjih konstrukcij, ki morajo biti zaščitene, imeti morajo svoj ovoj. Za vsako od teh uporabljamo druge vrste lesa.

Kako je pri lesenih gradnjah s požarno varnostjo? So pri tem splošna prepričanja, da je lesena gradnja bolj požarno ogrožena, odveč?

Les je energent, je gorljiv material. A če želimo z njim zakuriti ogenj, ga razsekamo, saj pri manjših elementih piroliza hitreje steče. Če ga uporabljamo v velikih ploskovnih strukturah, so te veliko bolj odporne na požar. V tem primeru se material sam zaščiti in zogleni, konstrukcija obstane in se ne poruši. Lahko rečem, da ima les tako slabost kot prednost. Ima požarno odpornost, ki nam omogoča evakuacijo, ker je gorljiv, po drugi strani prispeva k razvoju požara. Če ga znamo pravilno uporabiti, lahko s pridom unovčimo obe njegovi omenjeni lastnosti, saj je lahko energent ali izolator – v tem smislu nas lahko ščiti pred požarom. Voda na mlin teoriji zarote, da je bil ameriški pristanek na Luni leta 1969 zrežiran, je tudi anekdota, povezana z lesom. Ta pravi, da so pravzaprav Rusi prvi z raketo poleteli v vesolje. Ko so Američani šele razvijali teflon za toplotni ščit rakete, so Rusi v ta namen uporabili debelo leseno konico. Zato so morali Američani nujno zmagati v tekmi glede tega, kdo bo prvi pristal na Luni.

Beton in jeklo, ki sta negorljiva materiala, k razvoju požara ne prispevata, vendar pri povišani temperaturi izgubljata nosilnost. Jeklene in armiranobetonske konstrukcije se pri visokih temperaturah začnejo rušiti same vase.

Foto: Andraž Purg

»Zelo vesel sem, če me k sodelovanju povabijo ekipe, kjer arhitektura ni umetnost, ampak inženirstvo. V mojih očeh smo vsi skupaj ekipa, ki mora na koncu narediti inženirski dosežek, arhitektura pa je pika na i.«

»Do svojega avtomobila smo bolj skrbni kot do svojega doma. Avtomobil vsako leto peljemo na pregled, stavbe pa ne pregledamo s termovizijsko kamero, da bi preverili, ali je prišlo v fasadi do zatekanja, puščanja cevi …«

Preberite več v Novem tedniku