Mia Kotnik: »Pojem, ker si drugače ne znam predstavljati življenja«
Šestnajstletna Celjanka Mia Kotnik želi študirati džezovsko petje v tujini, nastopati z big bandom in nekoč svoje znanje predajati mlajšim generacijam. A med velikimi sanjami, samokritičnostjo in željo po popolnosti se uči tudi nečesa pomembnega: da glasba ni le pot do cilja, temveč predvsem nekaj, kar moraš imeti rad.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Mia Kotnik je dijakinja I. gimnazije v Celju, ki v glasbi vedno bolj prepoznava pravo različico sebe. Čeprav ima velike načrte, ne skriva, da njena pot še zdaleč ni začrtana. Pred njo je svet možnosti, želja in vprašanj, v katerem se, kot priznava, včasih tudi nekoliko izgubi.
Celjska pevka ima velike sanje, a tudi visoka pričakovanja do sebe. Šestnajstletnica odkrito spregovori o strahu pred neuspehom, trenutku, ko je začutila moč svojega glasu, in prihodnosti, ki jo želi zgraditi z glasbo.
- »Enajstletna deklica mi je rekla, da imam lep glas«: Kdaj je Mia Kotnik prvič začutila, da lahko s petjem seže do src ljudi?
- Mia Kotnik si želi postati vrhunska pevka, a priznava, da jo ovira lastni perfekcionizem. Česa jo je v glasbi najbolj strah?
- Šestnajstletna Celjanka sanja o jazzovskem petju v tujini in nastopih z big bandom. Kje se vidi čez deset let?
Glasba, ki pove več kot besede
Glasba ji pomeni veliko več kot obvladovanje glasu, pravilno odpete tone ali uspešno izpeljane nastope. Je način, kako tisto, kar nosi v sebi, predati drugim. Do sebe je izrazito kritična, a dobro ve, česa si želi: učiti se, razvijati svoj glas, spoznavati nove glasbene svetove in predvsem uživati v glasbi.
»Sem šestnajstletna dijakinja drugega letnika umetniške gimnazije, ki zelo uživa v glasbi, naj gre za izvajanje ali poslušanje,« se predstavi. Preprosto, brez velikih besed in brez potrebe, da bi se opredelila skozi dosežke.
Ko se šolske in glasbene obveznosti umaknejo v ozadje, se rada druži s prijatelji, obišče koncert ali se doma udobno namesti in si ogleda kakšno serijo. Kot otrok je poskusila marsikaj, vendar se je najbolj našla v glasbi. Pomembno mesto ima tudi jahanje, njena druga velika ljubezen, ki ga je zaradi številnih obveznosti nekoliko opustila, a se še vedno rada rekreativno povzpne v sedlo.
»Glasba je zame nekaj, česar ne znam zares opisati z besedami, a mi je zelo všeč stavek, da je glasba univerzalni jezik človeštva.«
V tej misli se skriva veliko Miinega razumevanja umetnosti. Glasba je zanjo prostor, v katerem se lahko srečajo ljudje, ki sveta sicer ne doživljajo enako. Ni nujno, da vsi slišijo isto ali začutijo enako. Pomembno je, da jih nekaj poveže.
Ko njen glas nagovori druge
Spoznanje, da petje zanjo ni le veselje, temveč nekaj globljega, ni prišlo v enem samem trenutku. »Iskreno mislim, da je bilo teh trenutkov ogromno in so se počasi sestavljali v celoto,« pravi.
Enega se vendarle posebej rada spominja. Pri trinajstih letih je na zaključni prireditvi skupaj z otroškim in mladinskim pevskim zborom kot solistka zapela skladbo Love Shine a Light. Nastop ji je ostal v spominu predvsem zaradi odziva mlajših otrok, ki so prihajali k njej, veseli, da lahko pojejo z njo.
»To mi je resnično dalo misliti, koliko lahko z glasbo daš ljudem.« Za Mio petje ni končano, ko je skladba tehnično brezhibna. Pomembno ji je tudi, kaj ob njej začuti poslušalec.
»Zdi se mi, da sta petje in glasba frekvenca, ki nam omogoča, da stvari povemo drugače. Meni pušča pot, da vse, kar se mi dogaja, kar čutim in v kar verjamem, predam naprej. Poslušalci jo prav tako lahko dojamejo vsak na svoj način, kar se mi zdi velik čar tega.«
Napisala je že nekaj svojih pesmi, ki za zdaj ostajajo v njenem domačem arhivu. Želi si ustvarjati še več, a se zaveda, da potrebuje čas in izkušnje. Če bi danes napisala pesem o sebi, bi po njenih besedah govorila o dekletu, ki hkrati natančno ve, kaj si želi, a je obenem nekoliko izgubljeno v vseh svojih sanjah.
Morda je prav ta iskrenost ena njenih zanimivejših lastnosti. Ni ji treba ustvarjati vtisa, da ima vse odgovore. Dovolj ji je, da ve, katerim vprašanjem želi slediti.
Med željo po popolnosti in veseljem do petja
Mia se zaveda, da talent sam po sebi ni končna točka. Glas zahteva skrb, učenje, potrpežljivost in nenehno delo. Še posebej pomembno se ji zdi, da zanj dobro skrbi, saj si želi, da bi jo petje spremljalo tudi v poklicnem življenju.
»Menim, da se vse življenje učimo in da je glas nekaj, na čemer ne nehaš nikoli delati. Pomembno je tudi zdravje mojega glasu, saj bi rada, da me petje spremlja skozi mojo poklicno pot, zato so tehnične vaje izredno pomembne. Zase vem, da trenutno še nisem tam, kjer bi kot vokalistka rada bila, zato sta delo na glasu in vokalni tehniki najpomembnejša.«
Toda kaj sploh pomeni dober glas? Mia se zaveda, da odgovora ni mogoče skrčiti na eno lastnost. »Definirati dober glas je zelo težko, ker je tu ogromno komponent, od vokalne tehnike, kontrole, interpretacije in tako naprej. Zame je vrhunsko petje tisto, ki v meni nekaj premakne in ga začutim.«
Vrhunsko petje se začne tam, kjer se skladba spremeni v doživetje
Tehnika je torej pomembna, vendar ni sama sebi namen. Vrhunsko petje se začne tam, kjer se pravilno izvedena skladba spremeni v doživetje. Prav pri presoji lastnega petja je Mia pogosto najstrožja do sebe. Ko posluša posnetke svojih nastopov, najprej sliši napake. Tudi pohvalo težko sprejme brez zadržkov, saj se hitro osredotoči na tisto, kar bi lahko naredila bolje.
»Trenutno v vseh spektrih vidim prostor za izboljšave,« pravi. Njeni bližnji so se tega očitno že naučili. »Zato mi več ne pošiljajo posnetkov takoj po nastopu,« pove v smehu.
Samokritičnost ji omogoča, da prepoznava podrobnosti in išče možnosti za napredek. Toda zaveda se, da ima tudi drugo plat: če želja po popolnosti zasenči veselje, zaradi katerega se je človek sploh podal na glasbeno pot, lahko postane breme.
»Najbolj me je strah težav z glasilkami in mojega lastnega perfekcionizma, saj vem, da zelo vpliva name, in nočem, da bi bil celoten moj glasbeni razvoj samo neskončno teženje k popolnosti.« To je eno njenih pomembnejših spoznanj. Napredek je nujen, vendar ne sme postati neskončno nezadovoljstvo s samim seboj. Tega se Mia še uči.
Tekmovanja bi morala povezovati
Podobno razmišlja o glasbenih tekmovanjih. Ne zanika, da prinašajo izkušnje in priložnosti, vendar rezultatov ne postavlja na prvo mesto.
»Nikoli nisem bila prevelika ljubiteljica tekmovanj v glasbi, saj jo nekako dojemam na drugačen način. Kot nekaj, kar povezuje, in ne kot nekaj, kar bi moralo vzbujati tekmovalnost. Prav tako mi delo na glasu, dober občutek ob petju in dobri nastopi pomenijo več kot rezultati na tekmovanjih.«
To ne pomeni, da ji zmaga ne bi nič pomenila. Če v nekaj vložiš veliko truda, nastop dobro izpelješ, priznanja pa ne dobiš, je razočaranje povsem razumljivo. »Gotovo bi bila razočarana. Vedno, ko v nekaj vložiš ogromno truda in stvar izpelješ dobro, ta pa ne obrodi sadov, si razočaran, kar se mi zdi povsem normalno.«
Tudi sama se primerja z drugimi. Ko sliši nekoga, ki nekaj naredi izjemno dobro, se lahko vpraša, ali bi to zmogla tudi sama in zakaj ji še ne uspe tako kot njemu. Pomembno pa je, kaj naredi s temi občutki.
»Velikokrat sem v takih trenutkih jezna in razočarana. Zdi se mi, da je največja umetnost ravno to, da se v takih trenutkih zavedaš, da en slab nastop nikakor ni odraz tebe, tvojega truda in glasbenega ustvarjanja.«
Trema je ob tem njen stalni spremljevalec. Pred nastopom se ji po glavi podi množica različnih scenarijev, vendar se poskuša opomniti, zakaj sploh stoji pred občinstvom. »Poskušam si vedno reči, da to počnem, ker imam to rada.« Preprosta misel, ki jo je včasih težje zares ponotranjiti kot osvojiti še eno tehnično vajo.
Pohvala, ki ostane
Na glasbeni poti jo spremljajo ljudje, ki jo usmerjajo in spodbujajo. V prvi vrsti je to njena mentorica, za katero pravi, da je zanjo najboljša mentorica na svetu. Hvaležna ji je za pomoč, nasvete in podporo. Pomembni so tudi družina, prijatelji ter glasbeniki, katerih delo jo navdihuje.
Med številnimi odzivi se ji je v spomin vtisnil tudi trenutek z mlajšo pevko. »Enajstletna punčka s tekmovanja me je samo gledala in mi rekla: 'Ti imaš tako lep glas.'«
Včasih ima iskrena pohvala nekoga, ki svojih občutkov še ne zna zaviti v velike besede, posebno težo. Ne govori o uvrstitvi, tehnični dovršenosti ali odločitvi žirije. Pove le, da je nekdo nekaj začutil.
Toda v spominu ji je ostal tudi komentar, ki jo je prizadel. Pred približno letom dni ji je nekdo dejal, naj nečesa ne poje, ker skladba naj ne bi bila primerna za njen glas. »Komentar se mi res ni zdel na mestu in priznam, da sem o njem še dolgo razmišljala.«
Besede lahko ostanejo dlje, kot bi pričakovali, še posebej, kadar zadevajo nekaj, v kar človek vlaga veliko dela in čustev. Mia se še uči ločevati koristno kritiko od pripomb, ki jih ni treba sprejeti kot dokončno sodbo o lastnih zmožnostih.
Pri tem ji lastna samokritičnost ne olajša dela. A glasbeni razvoj ni samo vprašanje tega, kako dobro slišiš svoje napake. Pomembno je tudi, ali se znaš ustaviti, prepoznati napredek in si dovoliti, da je nekaj lahko dobro, četudi še ni popolno.
Od saksofona do jazzovskega odra
Čeprav se vse bolj posveča petju, je pomemben del Miine glasbene zgodbe tudi saksofon. Prav prek tega instrumenta se je začela resneje ukvarjati z glasbo, danes pa ji omogoča razvijanje na različnih področjih.
»Saksofon imam zelo rada in bo zame vedno eden najlepših instrumentov. Omogoča mi razvijanje na različnih področjih glasbe. Kljub temu da se v saksofonu v prihodnosti morda ne vidim toliko kot v petju, bo vedno pomemben del mene.«
Njeni načrti segajo dlje od naslednjega nastopa. Čez deset let se vidi še v študijskih vodah. Želela bi študirati jazzovsko petje v tujini, zanima jo tudi glasbena pedagogika. Pozneje bi rada poučevala, ljubezen do glasbe prenašala na mlajše generacije ter ustvarjala in sodelovala pri različnih glasbenih projektih.
Posebno privlačen se ji zdi svet big bandov. Nima enega samega sanjskega odra, na katerem bi si želela stati, vendar bi si zelo želela sodelovati z big bandom in z njim nastopati. Med slovenskimi glasbenicami občuduje Majo Keuc, Karin Zemljič in Nino Strnad. Zelo rada bi si z njimi nekoč delila oder.
»To so glasbenice, ki jih res zelo občudujem, spoštujem, saj zelo vplivajo na moje razumevanje in doživljanje glasbe.« Če bi morala izbrati eno samo skladbo, ki bi jo zapela pred vso Slovenijo, bi najverjetneje izbrala eno iz bogate zakladnice slovenskih popevk, ki so ji še posebej pri srcu.
V njenih načrtih je torej veliko več kot nastopanje. V njih sta tudi želja po učenju in ustvarjanju ter misel na to, da bi nekoč znanje predajala drugim. Glasba zanjo ni zgolj osebna pot, temveč nekaj, kar bi rada delila tudi z mladimi, ki bodo šele odkrivali svoj glas.
»Uspeh je, da sem srečna«
Kaj je uspeh? Vprašanje, na katero mnogi odgovarjajo z nagradami, dosežki, velikimi odri ali prepoznavnostjo, Mii še ne ponuja dokončnega odgovora. »Iskreno še nisem povsem odkrila, kaj zame pomeni uspeh, mislim pa, da bom uspešna, če bom srečna in bom lahko počela to, kar imam najraje.«
Mia si želi veliko: študija v tujini, novih znanj, mojstrskih tečajev, glasbenih projektov in razvoja svojega glasu. Toda ob vsem tem se zaveda, da popolnost morda ni cilj, ki bi ga bilo mogoče kdaj dokončno doseči.
»Mislim, da vrhunca, ko bom lahko rekla, da sem res postala vrhunska pevka, ne bom nikoli zares dosegla,« je skromna, a v njenem odgovoru je mogoče prepoznati perfekcionistko, ki vedno vidi še prostor za izboljšave, a tudi raziskovalko, ki jo privlači prav možnost, da se vedno nauči še česa novega. Morda bo prav ravnotežje med tema dvema platema eden njenih največjih izzivov.
Ko razmišlja o tem, kaj bi si želela, da bi si ljudje zapomnili o njej, ne izpostavlja imena ali prepoznavnosti. »Upam, da si bodo ljudje zapomnili mene, takšno, kot sem, predvsem pa to, kar želim skozi glasbo predati naprej.« Ne želi si zgolj, da bi jo slišali. Želi si, da bi v njenem petju našli nekaj, kar jih nagovori.
Deklica, ki je vztrajala
Če bi danes za eno minuto lahko srečala mlajšo različico sebe, deklico, ki je šele začela peti, bi ji Mia namenila besede, ki jih je morda tudi sama kdaj potrebovala. »Objela bi jo in ji rekla, da sem zelo ponosna nanjo, ker je vztrajala in predvsem zato, ker je imela preprosto rada glasbo.«
Nato doda nekaj, kar razkrije, da je tudi njeno razmišljanje o sebi še vedno v procesu. »Mislim, da bi danes bolj jaz potrebovala nasvet mlajše sebe.«
V tej misli je nekaj nežnega in zelo človeškega. Ko odraščamo, se naše želje povečujejo, merila postajajo strožja, možnosti številčnejše. Včasih se ob vsem tem oddaljimo od preprostega razloga, zaradi katerega smo nekaj začeli početi.
Mia ne zanika treme, razočaranj, zahtevnosti učenja ali lastne želje po popolnosti. Ne trdi, da že pozna vse odgovore. Ve pa, da želi peti, se razvijati in glasbo deliti z ljudmi. Ko jo na koncu vprašamo, zakaj poje, ne potrebuje dolgega premisleka, velikih besed ali skrbno oblikovanega odgovora.
»Pojem, ker si drugače ne znam predstavljati življenja,« pravi. »Zveni kičasto, ampak je res!«
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
