T. Ž., arhiv DL

##IMAGE-3464879##

Včeraj v Termah Čatež, lani v mariborskem Pristanu, pred tem v Tuheljskih toplicah, pred tem v Kranju. V Sloveniji na leto 10 do 20 utopitev, na kopališčih do štiri smrti, od tega vedno en otrok. Kje iskati krivca? Na Studiu D so se pogovarjali tudi z mamo lani skoraj utopljenega dečka na sevniškem kopališču.

Okoliščine včerajšnje utopitve otroka v Termah Čatež še preiskujejo. Vest je precej razburkala in to ne prvič; v kranjskem hotelu Larix se je februarja 2007 utopil 5-letni otrok, v Tuheljskih toplicah se je maja 2009 utopila 6-letna deklica, junija lani je v mariborskem Pristanu, tamkajšnjem bazenu, utonil prvošolček.

Kako je z usposobljenostjo reševalcev, kako z zakonodajo, kje so težave? V Sloveniji imamo pooblaščene izvajalce tečajev reševanja iz vode, ki se jih lahko udeleži vsak. Vsako leto usposobimo nekaj sto reševalcev iz vode. "Reševalci imajo na teh tečajih približno 65 ur usposabljanja samega reševanja iz vode in 30 ur obveznega tečaja prve pomoči," je za Studio D povedal profesor Boro Štrumbelj z ljubljanske fakultete za šport. "Trenutno je težava v tem, da lahko na tečaj pride tudi nekdo, ki usposabljanja ne opravi."

Kljub temu Štrumbelj meni, da imamo v Sloveniji dobro usposobljene reševalce. Težave vidi v mestih, ki so namenjena za reševalce iz vode. V skladu z zakonodajo jih kopališča morajo imeti, vendar v praksi pravilo ne funkcionira, saj reševalci niso ves čas na teh mestih. "Upravljalci, delodajalci na račun racionalizacije stroškov dajejo reševalcem iz vode tudi druge naloge, od pospravljanja, čiščenja. To je največji problem," meni Štrumbelj.

Da stanje vendarle ni tako alarmantno, postreže s podatkom, da je na Norveškem, v državi z dvakratno populacijo v primerjavi s Slovenijo, približno 400 utopitev na leto, kar je desetkrat več kot pri nas.

Mama lani skoraj utopljenega otroka: Pazite ves čas!

Prisebnosti reševalcev se je zahvaliti tudi, da črni statistiki utopitev lani ni bilo potrebno pripisati dečka Kristijana, ki se je skoraj utopil na sevniškem bazenu. Sredi julijske gneče so ga, že negibnega, potegnili iz vode in začeli reševati. Dečkova mama, Marina Zupančič, meni, da gre zahvala dejansko reševalcem: "Res hvala še enkrat vsem," pravi še dandanes in doda, da so se nekaj dni zatem, ko so prišli iz bolnišnice, osebno zahvalili reševalcema.

Dečka so ostali kopalci videli negibnega v vodi, hitro poklicali reševalca, ki sta ga do prihoda medicinskega osebja oživljala. Ko je mama prihitela do njega, je bil še v nezavesti. Z rešilcem so nato fantka skupaj z mamo odpeljali v Celje na opazovanje. Ker so se celjski zdravniki želeli prepričati, da šestletnik ne bo imel nobenih posledic, so ga prepeljali v Ljubljano, kjer so preverili, če prihaja do otekanja možganov. V Ljubljani so ga spravili v umetno komo in pregledali delovanje možganov.

Posledic deček nima: "S Kristjanom je vse v redu, vode se ne boji, ravno pred kratkim so bili z njegovo skupino v vrtcu na plavalnem opismenjevanju," pravi dečkova mama. Dodaja, da s seboj večje posledice nosi sama: "Tega ni za opisat, je pa to ena šola več. Šlo je za trenutek, saj sem Kristjana še videla, ko je k meni prihajal s stranišča, nato pa sem ga izgubila z vida." Kako je prišlo do tega, da je med potjo končal v vodi, ne ve. "Lahko da mu je spodrsnilo, lahko da ga je kdo porinil, lahko je bila gneča, nikoli ne bomo vedeli."

Policisti so takrat tudi zoper mamo vodili preiskavo, a do ovadbe ni prišlo.