Andraž Purg

Začelo se je z idejo treh somišljenikov, ki so želeli dati izboru županovega vina v Podčetrtku večjo težo ter so skušali narediti nekaj za prepoznavnost lokalnih ponudnikov. Ko so se prvič lotili organizacije Festivala vina in čokolade, niso vedeli, kaj jih čaka. Že prvi dogodek je požel takšno zanimanje, da je terjal ogromno iznajdljivosti in prilagoditev. Organizatorji so pobrskali po spominu in z nami delili zanimive anekdote. V desetletju se jih je nabralo veliko. Od spanja na festivalski plaži do avtomobila, prepojenega s čokolado.

Ključ so bile dostopne cene stojnic

Član organizacijskega odbora Janez Žagar, sicer tudi predsednik Krajevne skupnosti Olimje, je deset let sodeloval pri organizacije festivala vina in kulinarike v Ljubljani. V tem obdobju se je prepričal, da tovrstni dogodki pritegnejo zelo veliko ljudi, medtem ko je bilo na razglasitvi županovega vina v Podčetrtku malo obiskovalcev. »Zaradi želje, da bi jih pritegnili več, smo razmišljali o pripravi kakšnega festivala. Najprej smo imeli v mislih še kulinariko.« Po tednu, ko je bilo o ideji vse tiho, je Boštjan Misja iz Turizma Podčetrtek že poslal vabilo na prvi sestanek. Takrat so se udeleženci strinjali, da bodo ob bok vinu raje postavili čokolado, saj je Podčetrtek znan po Čokoladnici Olimje. »Vino in čokolada sta v naši lokalni skupnosti izjemno prepoznavna izdelka. Takoj smo zavihali rokave iz začeli iskati ponudnike, ki bi se nam pridružili.«

Andraž Purg

Žagar, ki je znan kot pridelovalec žlahtne kapljice, je unovčil svoja poznanstva z vinarji. S še enim članom organizacijskega odbora Matijo Jagričem, sicer vodjo trženja v Hiši vin Emino, sta prevozila vso državo in ponudnike vabila k sodelovanju na festivalu. »Ker smo dogodek pripravljali prvič, nihče ni vedel, kaj lahko pričakuje. Da bi jih privabili, smo jim ponudili cenovno ugoden najem stojnic,« se spominja Žagar. Urban Videtič, ki z ženo Matejo vodi Čokoladnico Olimje, se je povezal s sorodnimi proizvajalci sladkosti.

Že prvi presegel vsa pričakovanja

Ko so organizatorji načrtovali prvi festival, so pričakovali približno 500 obiskovalcev. Prišlo jih je več kot trikrat toliko. »Oba z Boštjanom sva šla pomagat na blagajno, on je ›kasiral‹, jaz sem ljudem dajal vstopnice in kupončke. Več ur sva garala kot nora. Ko sva si vzela odmor, sva stala pred stojnico. Natančno se spomnim, da je zasedba Mi2 takrat igrala skladbo Čista jeba. In takrat nama je odleglo, da smo prvi dogodek tako uspešno spravili pod streho,« se spominja Žagar.

Ko je bilo treba rešiti kakšen nov organizacijski izziv, se je organizacijski odbor še povečal za kakšnega člana. Ekipa je kmalu spoznala, da je za številna opravila potrebnih veliko pridnih rok. Zato je k sodelovanju povabila dijake srednje šole za gostinstvo in turizem iz Celja. Zadnja leta kot pridni pomočniki sodelujejo učenci iz OŠ Podčetrtek.

Kozarce so si prvič izposodili

Na začetku je velik izziv predstavljala zagotovitev osnovnih stvari, med drugim kozarcev in prtov. »Kozarce za prvo prireditev smo si sposodili od organizatorjev festivala kulinarike in vina v Ljubljani. Po dohodku smo jih ročno oprali in odpeljali nazaj. Pri marsičem so nam pomagale Terme Olimia. Tudi glasbeni gostje bi bili bolj skromni, če ne bi zasedba Mi2 podprla društva Debra, ki se je s svojim dobrodelnim tekom pridružilo našemu festivalu.«

Tudi čokoladni samostan

Kako se prvih izvedb festivala spominja Mateja Videtič iz Čokoladnice Olimje? Kot pravi, vsekakor ni vedela, v kaj se spušča. Pohištvo za prvo stojnico je šla s pomočniki iskat kar v domačo hišo. »Na traktor smo naložili več omar, nato smo v podčetrtški športni dvorani pričarali lepo vzdušje. Ogromno truda je bilo treba, da smo na prizorišče prinesli od 200 do 300 kilogramov čokolade. Za prvo izvedbo smo izdelali veliko preveč pralin. Čeprav se je za vsem skupaj skrivala kopica dela, nas je dogodek napolnil z neizmernim zadovoljstvom.«

Ker je čokoladnica le streljaj od Minoritskega samostana Olimje, so se tamkajšnji mojstri izdelovanja čokoladnih izdelkov za drugi festival lotili izdelave čokoladne makete samostana. Pri vseh tehničnih izzivih je na pomoč priskočil Matejin mož Urban Videtič. Tudi prevoz do prizorišča ni bil mačji kašelj. »Spominjam se, kako smo bili ponosni, da nam je to uspelo,« je povedala Videtičeva. Spet drugo leto so na prizorišče festivala prinesli čokoladno maketo stolpa na Rudnici, lotili so se izdelave velikih velikonočnih čokoladnih pirhov, v naslednjih letih so prizorišče popestrili s čokoladnim vinskim sodom, drugič s čokoladno vinsko trto.

Andraž Purg

Čokoladnica je večkrat na festivalu omogočila tudi ustvarjanje s tekočo čokolado. »Kadarkoli smo jo vozili v avtomobilu, se nam je polila. Tudi tekoči nugat nam je kdaj že pobegnil. Ko smo prodajali avto, je ta še vedno dišal po teh sladkih sestavinah, a vedno je dobil kupca,« se je nasmejala Videtičeva. Omenila je, da festival nedvomno prispeva tudi k večji povezanosti med domačini.

"Ko je vsega konec, domačini vedno pridejo do naše stojnice in se imamo res lepo. To je zame najlepši del festivala,« je dejal Urban Videtič iz Čokoladnice Olimje.

Vmes na birmo in nazaj

Za izvedbo festivala morajo člani organizacijskega odbora kdaj prilagoditi tudi svoje zasebno življenje. Direktor Turizma Podčetrtek Boštjan Misja je bil tako kot boter s svojo ženo povabljen na birmo nečakinje, slovesnost pa je bila ravno na dan, ko se v Podčetrtek zgrinjajo ljubitelji vina in čokolade. Zaradi gneče med festivalom sploh ni mogel do svojega avtomobila. S sodelavkinim dostavnim vozilom se je vmes odpeljal v Rogaško Slatino in prispel ravno pravi čas za podelitev zakramenta in fotografiranje, nato je odhitel nazaj na festival. Medtem ga je nadomeščal Janez Žagar. »Slednji se je vmes trikrat preoblekel, saj so ga na najrazličnejših koncih iskali, da je pomagal reševati težave. To je namreč ena od mojih pomembnih nalog na dogodku.«

Andraž Purg

Plaža in kitara

Matija Jagrič pravi, da se je veliko zanimivih prigod zgodilo že na pripravljalnih sestankih za dogodek, vendar vse niso za javnost. Eden od njegovih ljubih spominov je, ko je na festival prinesel kitaro in z ubiranjem strun pospremil »likof« po koncu prireditve. »Enkrat sem tudi po mikrofonu oznanil konec festivala. Očitno sem imel takrat dar govora,« se je nasmejal.

Andraž Purg

Karmen Cvirn, ki skrbi za spremljevalni program, prvo leto še ni bila močno vpeta v organizacijo, nato je začela prevzemati vedno več nalog. »Vsako leto se marsikaj zgodi. Tudi dogajanje na plaži, ki jo uredimo na prostem, je zelo zanimivo. Po napornih pripravah in po celodnevnem dogajanju festivala smo organizatorji velikokrat tudi utrujeni. Na koncu prija malo počitka. Zgodilo se je že, da smo kakšnega člana organizacijskega odbora iskali po dvorani. Nato smo ga našli spečega na ležalniku na plaži.« Kot je še dodala, priprave terjajo veliko prostovoljnega dela in truda, zadovoljstvo obiskovalcev in razstavljavcev pa je tisto, kar organizatorje žene naprej.

Andraž Purg