Arhiv Štajerskega Tednika

Uradno zato, ker je na plano pritekala v premajhnih količinah, da bi se jo izplačalo črpati. Neuradno, kot je še danes slišati med domačini, je razlog tičal drugje: zadeli naj bi žilo, ki napaja Rogaško Slatino. Zato se je ekspedicija raziskovanja haloških vodnih izvirov po ekspresno hitrem postopku končala.

Vprašanje o čudežni haloški vodi ni dalo miru Rudiju Potrču, možakarju v zrelih letih, ki je v Vidmu tudi občinski svetnik. Iz ustnih virov se je spomnil pripovedi o iskanju vode v Halozah, izbrskal je tudi pisne vire. „ Zadal sem si nalogo, da to malo raziščem. Šel sem v osrčje Haloz in globoko pod zemljo, seveda s pomočjo domačinov, res našel opuščeni vrtini. Svoja dognanja sem predstavil vodstvu občine Videm, s pomočjo Komunalnega podjetja Ptuj smo izčrpali prve vzorce vode in jih analizirali. Rezultati analize niso uradni, so pa zgovorni, obetavni oziroma glede na sestavine celo osupljivi. Moja želja je, da bi prišli do uradnih rezultatov. Morda bi lahko okrog te vode pisali veliko zgodbo, v smislu razvoja turizma, saj gre za prekrasno lokacijo v naravi, sredi gozda, v miru, ob potoku ... Menim, da gre za pomembno naravno danost, ki je ne velja prezreti,“ je poudaril Potrč.

Zvrtali dve vrtini do globine 150 metrov

Beno Vidovič se iskanja vodnih virov v osrčju Haloz iz leta 1979 spominja, kot bi bilo včeraj. Bil je 18-letni mladenič, na gradbišču je pomagal s traktorskimi prevozi. „Vrtine so vrtali na dveh lokacijah, na Vdebovem (100 metrov) in Posušleku (150 metrov). Med vrtanjem so zbirali kamnine, za proučevanje strukture tal. Pri delu sem sodeloval dva meseca, praktično cele počitnice.“

Voda je pritekla, vendar … „Če se dobro spomnim, je bil pretok na Vdebovem 8,5 litra na minuto, na Posušlekovem pa 13 ali 15. Voda je imela poseben, kar agresiven vonj. Poudarjal se je jod, imela naj bi tudi precej železa. Kolikor je meni znano, so takrat govorili, da gre za poskusne vrtine za mineralno, zdravilno vodo. Tudi sam se spomnim takratnih pripovedi, da naj bi prišli na žilo rogaške. Čez nekaj let sem slišal še drugo zgodbo, da naj bi bile to poskusne vrtine za iskanje lokacije za odlagališče jedrskih odpadkov iz Krškega, vendar teren ni bil ustrezen, ker je premalo ilovnate površine in prehitro kamen. Kaj je res, ne morem reči, so pa to zgodbe, ki so krožile,“ je povedal Vidovič.

Preberite več v Štajerskem Tedniku