Nataša Juhnov

Strokovne službe so v začetku letošnjega julija obvestile Upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin o problematiki bolezni Syndrom Basses Richesses (SBR) na sladkorni pesi. Bolezen, ki slovenskega imena še nima, je pa bila opisana kot sindrom slabe vsebnosti sladkorja, so v Evropi potrdili pri sladkorni pesi na Hrvaškem, Madžarskem in Slovaškem ter v Avstriji in Nemčiji, od koder v zadnjih letih poročajo o znatnem porastu okužb.

Nataša Juhnov

Glavni prenašalec bolezni, ki naj bi jo povzročala kombinacija fitoplazme in bakterije, je lahko stekleni krilati škržat, pojasnjujejo v Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, zato so se z namenom preveritve navzočnosti prenašalca s strokovnjaki za varstvo rastlin dogovorili o spremljanju prenašalca na območju pridelave sladkorne pese v vzhodni Sloveniji. Pobudo za to so po besedah Vladimirja Hunjadija, strokovnega sodelavca zadruge Kooperativa Kristal iz Ormoža, ki že nekaj let organizira pridelavo in spravilo sladkorne pese v Sloveniji, dali ravno v Ormožu. Strokovnjaki za varstvo rastlin so zato lokacije spremljanja uskladili s predstavniki zadruge.

MH

Dosedanji rezultati spremljanj v vzhodni Sloveniji, ki se bodo sklenili predvidoma konec avgusta, niso potrdili navzočnosti škržatka, ki je glavni prenašalec bolezni. To je potrdila tudi Metka Barbarič, specialistka za poljedelstvo in ekološko kmetovanje pri Kmetijsko-gozdarskem zavodu Murska Sobota. Kot je povedala, o pojavu te bolezni na poljščinah na zavodu nimajo nobene prijave.

Kljub temu pa je vpliv bolezni na pridelavo sladkorne pese, kjer so jo opazili najprej, tako v Sloveniji kot v Evropi zelo močan. »Sladkorna pesa, ki je lani imela zelo nizke vsebnosti sladkorja, je zaradi tega dosegala tudi nizko ceno. Povsem logično je, da se kmetje zaradi slabega ekonomskega izida ne odločajo za pridelavo,« opozarja na dodatno razsežnost pojava bolezni Hunjadi.

Timotej Milanov

Na 21 hektarjih za sladkor

V Sloveniji se sladkorna pesa prideluje na nekaj več kot 38 hektarjih, od tega je 21 hektarjev namenjenih za prodajo tovarni sladkorja za predelavo, preostali del pa za lovske družine. Kot je povedal Hunjadi, se je za pridelavo sladkorne pese za tovarno sladkorja letos odločilo šest pridelovalcev, približno toliko jih prideluje peso za lovske družine. Ormoška zadruga ima tudi letos sklenjeno pogodbo s Hrvaško industrijo sladkorja (Hrvatska industrija šečera), zato so tudi letošnji pogoji odkupa enaki kot prejšnja leta. Pesa se nalaga na njivah pridelovalcev, nato pa se odpelje v tovarno na Hrvaškem.

Kot so še povedali v upravi za varno hrano, se s strokovnjaki za varstvo rastlin dogovarjajo o odvzemu uradnih vzorcev sladkorne pese s simptomi SBR, vzorci pa bodo nato poslani v laboratorijsko analizo Nacionalnega inštituta za biologijo. Na podlagi ugotovitev spremljanj navzočnosti prenašalca bolezni in laboratorijskih analiz bo uprava nato načrtovala nadaljnje aktivnosti v zvezi s problematiko SBR. Dodajmo še, da se pridelek sladkorne pese, ki je zaradi okužbe prizadet oziroma ima manj sladkorja v korenini, ne more uporabljati v prehrani za ljudi in je ti niti ne zaužijejo. »Bolezen prizadene rastlino in ni nevaren za ljudi,« je še pojasnila specialistka Kmetijsko-gozdarskega zavoda Murska Sobota.

Nataša Juhnov

Tudi na krompirju, čebuli, žitih

Sindrom slabe vsebnosti sladkorja pa ne prizadene le sladkorne pese. »Težava pri sladkorni pesi je slaba vsebnost sladkorja, saj bolezen povzroči upad sladkorja v korenini, pojavi se gniloba ali pa pesa postane gumijasta. Takšna sladkorna pesa je lahko namenjena le za krmo. Bolezen pa povzroča škodo še na krompirju, čebuli in žitih. Pri ječmenu se pojavlja nižja vsebnost beljakovin, vendar vzročna povezava z boleznijo še ni potrjena,« razlaga Barbaričeva.

Ličinke škržatka, ki povzročajo bolezen, živijo v zemlji, odrasle živali pa se hranijo na rastlinah. Neposredni nadzor nad ličinkami zato po besedah Hunjadija ni mogoč. »Zdravljenje z insekticidi lahko zmanjša širjenje žuželk na rastline, vendar je učinkovitost omejena. Poleg tega žuželka preživi velik del svojega življenjskega cikla v tleh, kar otežuje uporabo insekticidov.«

Luka Valentin Grabar

Med rešitvami, ki jih navaja Barbaričeva, so lahko večletni kolobarji, saj se tako prekine življenjski slog škržatka. Tu je še obdelava tal, da se uničijo ličinke škržatka, pa izbira posevkov, kjer se škržatek ne razvija, ter iskanje sort, ki so odpornejše proti okužbi. Izkušnje iz tujine sicer kažejo, da kombinacija teh ukrepov zmanjša škodo, a dokončne rešitve še ni.