Jure Kljajić

Ljutomersko podjetje, doslej znano pod imenom Farmtech, po odločitvi avstrijskih lastnikov doživlja temeljito preobrazbo. Prodali so blagovno znamko Farmtech, zadržali program okoljske tehnike in se preimenovali v Komptech. Gre za strateško odločitev skupine Orasis in matične družbe Komptech, ki v Sloveniji gradi osrednjo proizvodno enoto za okoljsko tehnologijo. O transformaciji podjetja, selitvi dela proizvodnje iz Nemčije in prihodnosti podjetja v Pomurju smo se pogovarjali z novim poslovodjem Matjažem Omladičem – izkušenim in nagrajenim menedžerjem, ki goji ambiciozne načrte za nadaljnji razvoj in rast pomembnega ljutomerskega podjetja.

V javnosti je glede preobrazbe Farmtecha v Komptech še vedno precej zmede. Lahko pojasnite, kaj točno se je zgodilo, kaj je danes Komptech in kakšna je povezava med obema podjetjema?

»Do preobrazbe je prišlo na podlagi odločitve naših lastnikov – holdinga Orasis in naše matične družbe Komptech –, da izvedejo prodajo programa kmetijske tehnike in s tem zagotovijo proste kapacitete za dodatno proizvodnjo na področju okoljske tehnike. V okviru tega procesa se je pojavil kupec za celoten kmetijski program. Ta kupec je prevzel blagovno znamko Farmtech, vso ustrezno dokumentacijo in določeno število zaposlenih – predvsem tiste, ki so že prej delovali izključno v tem segmentu, torej v prodaji, razvoju, komercialnih oddelkih in deloma v nabavi. Mi kot Komptech Slovenija smo z novim podjetjem sklenili pogodbo, na podlagi katere bomo ostali njihov dobavitelj še do konca leta 2026. Po tem obdobju pa bodo svojo zgodbo nadaljevali samostojno.«

Jure Kljajić

Leta 2027 se torej vaše poti povsem razidejo?

»Tako je. Gre za dve popolnoma ločeni podjetji brez kapitalskih povezav. Mi ostajamo njihovi sosedje, a drugače z njimi nimamo več skupne poti.«

Kaj bo fokus Komptecha?

»Komptech je že vrsto let, vse odkar je nastal iz Tehnostroja, proizvajal dele in stroje za okoljsko tehniko, ki je namenjena predelavi odpadkov. Ostajamo stoodstotno osredotočeni na trg okoljske tehnologije, ki jo bomo nadgradili z dodatno montažo sejalne tehnologije, za katero se trenutno produkti montirajo v sestrski družbi v Nemčiji. Ker Komptech globalno širi trge in obenem centralizira proizvodnjo, bo večina proizvodnih zmogljivosti skupine Komptech v Sloveniji. To pomeni tudi, da bomo določene dele, ki jih trenutno še kupujemo od zunanjih dobaviteljev – na primer komponente s področja krmiljenja –, začeli proizvajati sami. Cilj je, da bomo v srednjeročnem obdobju, torej v naslednjih dveh letih, tudi te komponente proizvajali tukaj, v Sloveniji. Ves čas pa imamo v uvidu, da ob tem, da proizvajamo produkte, ki so usmerjeni v okolje, stremimo tudi k temu, da bo naša proizvodnja trajnostna.«

Pri vseh teh načrtih imate polno podporo lastnikov?

»Ker bomo po selitvi programa iz Nemčije postali največja proizvodna enota znotraj celotne skupine Komptech, podpora ni zgolj zaželena, ampak je nujna. Naš razvoj pomeni tudi njihov razvoj. Če se bo širila naša proizvodnja, se bo posledično razvijala tudi matična družba. Gre za vzajemen odnos. Iz Nemčije se torej k nam seli proizvodni del, medtem ko prodajno-komercialni del in servis še ostajajo tam. Prve stroje bomo začeli montirati že jeseni, končna vzpostavitev in zagon pa bosta ena naših prioritet v naslednjem letu dni.«

Jure Kljajić

Kaj ta preobrazba pomeni za zaposlene?

»Prvi korak v tem procesu je bil, da nadomestimo izpad kadrovskih in strojnih kapacitet, ki so trenutno še vezane na program kmetijske tehnike. Ljudem, ki so danes vključeni v ta program, želimo zagotoviti nadaljevanje zaposlitve – tudi prekvalifikacijo, kjer bo to potrebno. Ob tem predvidevamo možnost dodatnega zaposlovanja okvirno okoli 20 novih sodelavcev v različnih delih proizvodnje. Trenutno imamo nekaj več kot 300 zaposlenih. A poslovno okolje je v tem trenutku izjemno volatilno, predvsem zaradi razmer na ameriškem trgu, kjer se soočamo s carinskimi zapleti. Ameriški trg je za Komptech zelo pomemben, zato vsakršna motnja tam neposredno vpliva tudi na nas. Ko zaključimo ta prioritetni projekt selitve proizvodnje, bomo nadaljevali z naslednjo fazo – prenovo naših sistemov, tako digitalnih kot organizacijskih. Tudi to nas čaka, a najprej moramo narediti 'domačo nalogo' in uspešno zaključiti selitev.«

Kako pa so zaposleni sprejeli novico o teh velikih spremembah?

»Menim, da so danes sodelavci dovolj informirani, da razumejo: ta transformacija ne pomeni izgube delovnih mest, temveč prinaša dodatne zaposlitve in priložnosti za dolgoročno zaposlitev. Tudi če bi se v prihodnje zgodile večje globalne krize, ostajamo zaradi tržne niše in novega proizvodnega programa dovolj stabilni, da lahko ohranimo večino zaposlenih. To skušamo ljudem predstaviti kot motivacijo, da se projekta transformacije lotijo v dobri veri, z voljo do prekvalifikacije in prilagoditev. Ko sem prišel v podjetje, so že krožile različne govorice, čeprav informacije uradno še niso bile objavljene. Širile so se dezinformacije in med zaposlenimi je bilo čutiti določeno napetost. Mi zadeve nismo smeli uradno potrjevati, dokler se situacija v Nemčiji ni dokončno razjasnila. Ko smo dobili zeleno luč, sem zadevo takoj predstavil sodelavcem in sindikatu. Po tej informaciji med sodelavci ni več nejasnosti glede njihove bodočnosti.«

Jure Kljajić

Danes delujete na dveh lokacijah. Želja, da bi delovali zgolj na eni, verjetno še zmeraj obstaja?

»Že vrsto let je v zraku možnost, da bi celotno proizvodnjo združili na eni lokaciji – konkretno, da bi se tako imenovana lokacija 1 preselila sem, na obstoječo lokacijo, kjer imamo dovolj prostora za širitev. A to ni preprosta naloga, gre za projekt, ki ga bo treba načrtovati in izpeljati v sodelovanju z občino. Občina ima pri tem seveda svoje interese, saj se območje nahaja že zelo blizu mestnega središča. Gre torej za dolgoročen proces, ki bo zahteval usklajevanja in načrtovanje. Sem pa že opravil uvodni sestanek z županjo – jasno je, da brez sodelovanja z občino ta zgodba ne bo šla naprej.«

Kakšno pa bo sodelovanje z lokalnim okoljem?

»Po tako pomembni preobrazbi bo Komptech še naprej igral pomembno vlogo v lokalnem gospodarstvu. Tega se dobro zavedamo. Kultura sodelovanja z lokalnim okoljem, ki jo je razvijal že Tehnostroj, pozneje pa Komptech, ni nekaj, kar bi želeli opustiti. To želimo nadgraditi – ne le kot partnerji pri družbeno odgovornih temah, temveč tudi kot zanesljiv gospodarski partner lokalnim podjetjem. Če lokalni partnerji izpolnjujejo konkurenčne pogoje, jim vedno skušamo dati prednost. To je neke vrste tihi dogovor z okoljem, v katerem delujemo in ga želimo še naprej razvijati.«

Jure Kljajić

V zadnjem obdobju je v gospodarskih krogih veliko zaskrbljenosti in kritik nad slovenskim poslovnim okoljem. Kakšno je vaše videnje?

»Menim, da se preveč negativno vrednotimo – da se je Komptech po zaprtju v Nemčiji in analizi, kam in kje, odločil za Slovenijo, je neki znak. Drži, bila je dilema, kam in kako, a na koncu se je izkazalo, da se jim izplača nadaljevati zgodbo tukaj, v Sloveniji. To okolje ni idealno, ampak katero pa je? Predvsem ocenjujem, da ima ta del Slovenije še vedno malo drugačen pristop in razumevanje delovnega mesta. Na ministrstvu za gospodarstvo sem predstavil proces selitve, iskal možnosti za državno sofinanciranje, a žal je bila vrednost projekta prenizka. Ne glede na to pa moram reči, da so bili na ministrstvu zelo odzivni in so nam dali precej smernic, kje lahko v naslednjem letu in pol nastopimo na kakšnih razpisih za pridobitev podpore. To je bilo pozdravljeno s strani lastnika. Pokazali smo, da če bo treba, se bomo znali obrniti in s strani države dobiti neko podporo pri tem projektu. Ciljam pa seveda bolj na naslednjo fazo, ko se bomo morali odločiti, ali bomo tukaj še širili kapacitete tudi v smislu infrastrukture in strojne opreme. Takrat pa bomo šli pogledat, koliko in kaj lahko država prispeva.«

Glede na to, da ste veliko časa preživeli na delu v Nemčiji, bi vas vseeno povprašal za primerjavo poslovnih okolij. V čem so Nemci boljši od nas in obratno?

»Kar zadeva primerjavo poslovnega okolja v Sloveniji in Nemčiji, je težko podati enoznačno oceno. V Nemčiji so določene panoge, kjer je poslovno okolje postalo precej neprivlačno – predvsem zaradi izrazite socialne naravnanosti, medtem ko razvojna komponenta ni več tako prisotna. Tipičen primer je avtomobilska industrija. Tam so pri velikih koncernih pravice zaposlenih prerasle v nekaj, kar presega meje zdravega ravnovesja. Seveda pa Nemčija ohranja določene prednosti: močno globalno vpetost, tehnološko tradicijo, uveljavljene blagovne znamke, kar jim omogoča povsem drugačen tržni nastop kot nam. Slovenci smo pogosto le člen v verigi teh globalnih znamk, včasih celo zadnji člen. V takem okolju je težje zagotoviti konkurenčnost, še posebej ob davčnem sistemu, ki se je pri nas precej razbohotil. Po drugi strani pa imamo v Sloveniji tudi razmeroma visok življenjski standard, ki terja svojo ceno. Kje je prava meja, ostaja odprto vprašanje. Če pogledam lokalno, torej mikroraven – Prlekija –, pa moram reči, da tukaj še vedno obstaja neka posebna energija, neka navezanost na delo. Ljudje ohranjajo določeno delovno kulturo in razumevanje pomena dela. Morda se je to na zahodu Slovenije, kjer so zahteve in pravice začele presegati meje realnega, že nekoliko izgubilo. V Prlekiji pa še vedno obstaja želja, da se nekaj premakne, da se nekaj spremeni. In to energijo moramo ohraniti in negovati.«

Jure Kljajić

Kaj pa je vas osebno motiviralo za sprejem izziva v Ljutomeru?

»Večino svoje kariere sem bil na neki način most med Slovenijo in tujino. Ko sem bil zaposlen v podjetju v slovenski lasti, sem večino časa preživel v Nemčiji. Ko pa sem bil v nemškem podjetju, sem bil večinoma lociran v Sloveniji. Zato sem bil, ko so prišli Avstrijci s konkretnim načrtom, kaj želijo početi tukaj, hitro pripravljen prisluhniti. Premamil me je izziv – predvsem razvojna zgodba, ki je bila predstavljena. V tej fazi kariere mi tak izziv predstavlja motivacijo.«

Pa vaše tukajšnje ambicije sežejo tudi dlje od obdobja uspešno izvedene preobrazbe podjetja?

»Ob prihodu sem si postavil en konkreten osebni cilj, ki pa ga ne bi želel javno razkrivati. Lahko pa povem, da si želim, da bi po končani transformaciji podjetje Komptech v Sloveniji stalo na takšni tehnološki in organizacijski ravni, ki bi omogočala njegov dolgoročni obstoj – brez razmišljanja o selitvi kamor koli drugam iz Slovenije. Sam sem bil vzgojen kot naslednik v slovenskem podjetju v lasti nemškega koncerna, zato si potihoma želim, da bi tudi tukaj prišli do točke, ko bi lahko vzgojili naslednika – Slovenca, ki bi nadaljeval to zgodbo.«

Arhiv podjetja

Arhiv podjetja