Koline so bile nekoč praznik, danes so le še opravilo
Ob upoštevanju zahtev zakonodaje koline na domačem dvorišču niso problematične, vendar njihova tradicija čedalje bolj izginja. To je povezano s strukturnimi spremembami slovenske prašičereje, kar vpliva tudi na zanimanje za poklic mesarja.
Koline so nekoč veljale za pravi praznik na kmetiji. Na domala vsakem podeželskem dvorišču je bilo v hladnejših mesecih oziroma med prvo polovico novembra pa do konca januarja možno opaziti domače, ki ob pomoči sorodnikov in sosedov opravljajo to delo. Ženske so običajno ta dan zgodaj vstale, pripravile krop in druge pripomočke za delo v kuhinji. Ko so se zbrali še moški in opravili zajtrk, so šli v hlev in izvabili prašiča iz njega, nato je sledil zakol.
»Svinjo so po usmrtitvi najprej s kropom poparili, nato so šli z njo na bližnji travnik, kjer so jo še osmodili,« se spominja Irma Abraham iz Šalovec. Kri, ki so jo ženske »lovile« v posodo, so z dodatkom jajc, moke in začimb spekle za malico, ki je sledila po tistem, ko so moški svinjo že pripravili za razkosavanje. »Sledilo je kosilo, kjer niso smela manjkati svinjska jetra in sveža pečenka, nato pa se je nadaljevalo delo do poznega popoldneva. Običajno se je rezala slanina za ocvirke, delale so se krvavice in podobno. Ob koncu kolin smo postregli še s kuhanim zeljem, nato pa je sledilo druženje pozno v noč.
Sčasoma se je veliko stvari začelo spreminjati, koline vsaj pri nas niso več takšne, kot so bile nekoč. Namesto praznika so postale le še nujno opravilo, ki ga vsak želi čim prej končati in oditi,« pove sogovornica. Koline imajo pri Abrahamovih dvakrat letno. Ko koljejo poleti, dajo meso v zamrzovalno skrinjo, pozimi pa ga veliko predelajo v suhomesnate izdelke, naredijo ocvirke in krvavice, preostalo gre prav tako v zamrzovalno skrinjo. Pozimi namreč zakoljejo dve svinji, tako je bilo tudi pred dnevi. »Je pa čedalje težje dobiti ljudi, ki bi pri kolinah pomagali. Če ne bi imeli ožjih družinskih članov, ne vem, kako bi.«
Odstraniti tudi odpadke
Koline na domačem dvorišču niso problematične, če so pri tem upoštevane zahteve zakonodaje, ki ureja zakol živali za lastno domačo porabo. Zakol prašičev za zasebno domačo porabo zunaj klavnice lahko izvede lastnik živali ali oseba, za katero je lastnik odgovoren in jo nadzoruje, pri tem pa mora upoštevati več pravil. Živali se mora med usmrtitvijo in z njo povezanimi postopki prihraniti vsakršna bolečina, vznemirjenje ali trpljenje, ki se jim je mogoče izogniti, prav tako se žival lahko usmrti šele po tem, ko je bila omamljena v skladu z metodami in posebnimi zahtevami, navedenimi v predpisih o zaščiti živali pri usmrtitvi. Izguba zavesti in občutljivosti mora trajati do smrti živali. Pri zakolu živali za domačo porabo redni nadzor, kot je to v obratih za klanje živali, ni predpisan, se pa uvede v primeru prijav ali ugotovljenih nepravilnosti, so pojasnili v Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR). Če na kmetiji koristijo oziroma izvajajo storitev klanja, se ta lahko izvaja le v okviru dopolnilne dejavnosti na kmetiji kot izvajanje storitev v skladu z uredbo o dopolnilnih dejavnostih na kmetiji za storitev zakol živali, je ob tem pojasnil Sašo Sever, specialist za prašičerejo in ekološko kmetovanje pri Kmetijsko-gozdarskem zavodu Murska Sobota. Dodal je še, da zakol živali ni problematičen, če je izveden tako, kot je opisano. »Poleg tega pri zakolu doma ni stresa pri prašičih zaradi nakladanja, transporta in podobno.«
Pri zakolu za lastno porabo na kmetiji nastanejo tudi odpadki, v skladu z zakonodajo Evropske unije jih imenujemo živalski stranski proizvodi, ki niso namenjeni prehrani ljudi. Nosilci dejavnosti, ki ustvarijo te proizvode, jih morajo odstraniti na predpisan način oziroma jih oddati pristojnemu izvajalcu gospodarske javne službe ravnanja s temi proizvodi. Ob tem prejmejo komercialni dokument, ki velja kot potrdilo o oddaji živalskih stranskih proizvodov in ga morajo hraniti najmanj dve leti, so še pojasnili pristojni v UVHVVR.
Število živali upada
Tradicija kolin se sicer še vedno ohranja na manjših prašičerejskih kmetijah, a se obseg teh zmanjšuje hkrati s specializacijo in koncentracijo rej prašičev na eni strani ter menjavo generacij na drugi. Zelo malo je mladih, ki bi bili pripravljeni nadaljevati tradicijo. Vzrok za vse manj kolin pa je tudi v tem, da število prašičev tako v Sloveniji kot v Pomurju upada. Februarja lani se je v Pomurju 1613 rej opredelilo kot kmečka reja prašičev, skupno število prašičev na teh kmetijah je bilo 4983. V enakem obdobju smo v Pomurju redili še 1415 plemenskih mladic na 181 kmetijah, 4754 plemenskih svinj na 476 kmetijah, 48.111 prašičev pitancev med 30 in 110 kilogrami na 364 kmetijah, 3331 prašičev, težjih od 110 kilogramov, na 211 kmetijah in 13.942 tekačev na 230 kmetijah, je s podatki postregel Sever. Dodajmo, da je bilo še leta 2007 v Sloveniji 542.590 prašičev, deset let pozneje že pol manj ali 257.241, leta 2023 pa samo še 196.139.
Vse manj mesarjev
Strukturne spremembe slovenske prašičereje vplivajo na še en vidik, zelo pomemben pri kolinah. Ker se število rej nenehno zmanjšuje, rejo pa opuščajo predvsem manjše kmetije, ki so redile prašiče za lastne potrebe, se je zmanjšala tudi potreba po kvalificiranih mesarjih, omeniti je treba tudi spreminjanje prehranskih navad ljudi. Poklic mesarja je tako že nekaj časa deficitarni poklic, Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije pa skuša tudi s štipendijami privabiti dijake, da se izobražujejo za ta poklic, za katerega na trgu dela ni dovolj kadra glede na potrebe delodajalcev.
Kot so na naše poizvedovanje odgovorili iz Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ), območne enote Murska Sobota, so bili ob koncu decembra 2024 v evidenci brezposelnih štirje takšni, ki so pred prijavo v evidenco opravljali poklic mesarja. Lani je bilo na območju soboške območne službe ZRSZ sporočenih 25 prostih delovnih mest za opravljanje poklica mesarja, vendar je treba dodati, da je že pred leti začel veljati zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju trga dela, ki je odpravil obvezno prijavo prostega delovnega mesta pri zavodu. To omogoča delodajalcem, ki ne sodijo v javni sektor ali niso družbe v večinski lasti države, da objavo prostega delovnega mesta zagotovijo sami, zavod pa o teh prostih delovnih mestih nima podatkov. Iz podatkov Statističnega urada Republike Slovenije je razvidno, da je bilo ob koncu leta 2023 v Pomurju delovno aktivnih 271 oseb, ki so opravljale poklic mesarja.
»Kljub temu da gre za deficitarni poklic, v našem izobraževalnem centru opažamo upad zanimanja za ta poklic,« nam je povedala Tina Pokrivač, vršilka dolžnosti ravnatelja srednje šole za prehrano in živilstvo Izobraževalnega centra Piramida Maribor. Razlogi za upad zanimanja so po njenem mnenju večplastni. Ena izmed možnih razlag je negativna percepcija poklica, ki jo pogosto spremlja zmotno prepričanje, da je delo fizično zahtevno in manj cenjeno. Prav tako se mladi danes vse pogosteje odločajo za poklice v drugih, bolj »modernih« panogah, ki so povezane s tehnologijo, storitvami in digitalizacijo. Poleg tega tudi splošno zmanjšanje zanimanja za poklice v živilskem sektorju vpliva na upad vpisa. Letos imajo tako v 1. letnik vpisanih le pet dijakov, skupno v vse tri letnike 18, med njimi je le nekaj dijakov iz Pomurja. »Opažamo, da se velika večina dijakov, ki pri nas uspešno zaključijo izobraževanje, tudi zaposli v tem poklicu. Ti dijaki so pogosto zelo predani svojemu delu in ga opravljajo z navdušenjem,« je še povedala Pokrivačeva.
