Osebni arhiv

V nekdanjem industrijskem delu Lendavske ulice v Murski Soboti še vedno tli metalski ogenj, ki je bil v devetdesetih letih tako značilen za pomursko regijo. Mladi alternativci tam preigravajo avtorsko glasbo, a kar je morda še pomembneje – tam imajo prostor, kjer se lahko družijo in uživajo v mladosti. Ena izmed glasbenih skupin, ki tam ustvarjajo, je tudi death metal zasedba Marjetice.

Kris Kustec (vokal), Nejc Buzeti (bobni), Aleks Hajdinjak (kitara), Dominik Horvat (kitara) in Jaša Vogrinčič (baskitara) so pred kratkim zatresli tudi Mikkov oder, ki ostaja eden zadnjih metalskih osamelcev v Prekmurju, kar se tiče stalnih koncertnih prizorišč. Tako prekmurska mladina piše novo zgodbo v usihajočem glasbenem slogu, ki ga konec sedemdesetih let ni uspelo pokončati disku, v devetdesetih grandžu, leta 2025 pa metala pri nas očitno ne bo pokončal niti 'mainstream'.

Večina metalskih zasedb, tudi prekmurskih, si nadene klasično, včasih celo zastrašujoče metalsko ime. Domače odre so tresli Vasectomy, Megalopolis ali pa legendarni Železobeton. Vi ste ubrali drugačno pot, izbrali ste nekonvencionalno ime Marjetice.

»Veliko bendov stopi v isto vodo. Hočejo izbrati najtežje in najbolj brutalno ime, nato pa ga morajo nekajkrat menjati, ker ugotovijo, da obstajajo že štirje bendi z istim imenom. Je pa naš logotip toliko bolj strašen (smeh op. a.). Nismo hoteli biti stereotipen metal bend. Poleg tega smo hoteli malo razjeziti stare jezne metalce. Vsem je bilo ime takoj všeč, smo pa imeli veliko klasičnih idej, ki so se nam zdele izjemno osladne.«

Kako bi opisali vašo glasbo?

»Igramo noro glasbo za nore ljudi (smeh op. a.), alternativno glasbo za alternativno misleče. Naša glasba je agresivna, a je lahko tudi lepa.«

Osebni arhiv

Kako ste se spoznali in kako je zasedba nastala?

»Velika zahvala za naš nastanek gre Tadeju Ropoši. On nas je na začetku povezal, saj nas je bilo kar nekaj njegovih učencev, igrali smo tudi v otroškem bendu. Na začetku smo preigravali tiste klasične priredbe, s katerimi začenja vsaka težja glasbena zasedba. Od Nirvane do Metallice. Pred prvim uradnim koncertom smo malo zamenjali postavo, zdaj pa smo skupaj takšni glasbeniki, ki poleg istih ciljev tudi uživamo v družbi drug drugega. Najprej smo se seveda družili, nato pa smo začeli skupaj tudi preigravati. Ko smo se enkrat začutili, zasedbe več nismo spremenili. Prve vaje smo imeli v Bakovcih pri nogometnem igrišču. Ko smo imeli vaje, so v sosednjem baru imeli zelo malo prometa, dvakrat so morali bar celo zapreti. No, zdaj ko vadimo v Murski Soboti, jim ponovno gre odlično.« (smeh)

Ropoša je verjetno eden izmed glasbenikov, ki so v Prekmurju vzgojili največ alternativnih glasbenikov?

»On je tovarna glasbenikov. Ogromno je dal sceni, nazaj pa dobil zelo malo. Izredno ga cenimo zaradi tega, kar nas je naučil in kar je dal prekmurski alternativni sceni.«

Ima mlada skupina vašega glasbenega sloga težave z iskanjem koncertov?

»Predskupine vedno potrebujejo, imamo to srečo, da nas redno vabijo na koncerte. Ni ravno veliko mladih bendov, ki bi jih organizatorji lahko rotirali, zato pridemo velikokrat na vrsto. Seveda smo včasih potegnili kratko, imeli smo koncert, ko smo na oder prišli komaj ob dveh ponoči, ljudi pa je ostalo le za vzorec. Dva entuziasta in nekaj takšnih, ki zaradi opitosti niso mogli zapustiti prizorišča (smeh op. a.). A tudi takšni koncerti morajo biti, nabiramo izkušnje, vedno damo vse od sebe. Vsak nov 'oboževalec' je vreden ogromno. Kasneje smo se začeli družiti z drugimi skupinami in počasi smo navezali stike, ki nam zdaj pridejo prav. Do zdaj smo le dvakrat bili glavna točka večera, zato je še toliko lepše, da smo bili na koncertu v Mikku, na domačem terenu, 'headlinerji'.«

Arhiv naročnika

Prekmurje ni ravno metalska Meka. Kako mladi metalci gledate na sceno?

»Malo je koncertov, še manj pa promocije. Organizatorji koncertov, ki na dogodke v Prekmurju vabijo tudi metalce, ne dajo veliko na marketing dogodkov. Zato prihaja do tega, da na takšnih koncertih videvamo večinoma iste skupine ljudi, ni novih obrazov. Manjka malo tega potiska k alternativi, ogromno ljudi se zadovolji s komercialnim. Redko se tudi zgodi, da koncerte v okolici igrajo tako mladi bendi, kot smo mi. Nič nimamo proti starejšim metalcem, a bo enkrat treba narediti ta preskok. Lahko bi vabili mlade bende iz zahodne Slovenije, kjer je na sceni res veliko mladih alternativnih bendov. S slovenske scene, ki jo poznamo, pri nas ni bilo še nobenega benda.

Zelo malo se govori tudi o pomanjkanju priložnosti za razvoj mladih skupin. Za športnike je recimo neznansko bolj poskrbljeno kot za glasbenike. Ni prostorov za vaje, ni izobraževalnih programov … Če si športnik, imaš status, kar kot glasbeniki zaslužimo, pa v celoti vložimo nazaj v glasbo in razvoj benda. Imamo občutek, da sistem druge dejavnosti podpira veliko bolj.«

Imate že nekaj avtorskih skladb, kako poteka vaš ustvarjalni proces?
»Vedno najprej nastane kitarski del, temo skladbe in besedilo dodamo, ko začutimo 'riff'. Ko ugotovimo, da nekaj funkcionira, se odločimo za naslednje korake. Naša filozofija je, da vokal pride komaj, ko je glasba dovolj dobra. Nikoli nismo preizkusili obratnega procesa, a bi tudi to znalo biti zanimivo.«