Nataša Juhnov

Stojim v temi pred zadnjimi vrati, ki z dvoriščne strani vodijo v restavracijo Zvezda. Čeprav je zares jesen, je večer še posebej hladen. Kostanji na vrtu pred glavnim vhodom so se že obilno usuli na tla, ježice in plodovi na debelo ležijo na praznih mizah, stolih in poteh. Tukaj, v prisilnem zavetju na notranjem dvorišču, je vse tiho, nikogar ni videti, ki bi šel čez bližnjo tržnico in naprej skozi haustor v mestno središče. V zgornjem nadstropju sveti edina luč, ki mezi skozi razmajane in povešene okvirje, kot bi se v tistem prostoru ob tej pozni uri dogajalo nekaj pomembnega.

Družba, ki se je zbrala za dolgim omizjem ob oknu, v sobi, ki jo krasi imenitna keramična peč, zaseda in premleva reči ter dogodke, o katerih govorijo samo pesniki po duši. Peči že dolgo nihče ni naložil in zakuril, pomislim, morebiti že desetletja dolgo, tukaj je zagotovo že od prvega dne, ko je pred več kot sto leti gospod Dobray dogradil in odprl ta imenitni hotel s kavarno in kazinojem v nadstropju. Hotel Dobray, kot se bo ta prostor imenoval vse do konca druge svetovne vojne, potem pa vse do danes preprosto Zvezda, je bil dolgo zbirališče in središče družabnega, političnega in kulturnega življenja Sobote. Ob časopisih, pijači, hrani in glasbi so se odvijali male in skrite drame ter velike zgodbe, ki so nevidno zaznamovale ta prepišni panonski varaš, ki je dihal in sopel na robu njiv, tako kot še danes. Le kdo je bil zadnji skrbnik in kurjač, ki je čistil to umetelno peč z zlatimi ročaji, sestavljeno iz sijajnih belih opečnic, se sprašujem, kdaj je zadnjič vstopil v to lepo prostorno sobo z vrečo suhih drv in podkuril, da je zadišalo po toplem in domačnem? Morebiti je tudi takrat sedela za dolgim omizjem izbrana in duhovita pesniška druščina, kot tistega večera, ki se ga zdaj spominjam. Samo domnevam, da so tudi takrat, nekoč, kot zdaj mi, gospe in gospodje pesniki posedali ob vinu dolgo v noč in razpravljali o nostalgiji in melanholiji, o vsem, kar počasi izginja, ter o ljubezenski poeziji, ki edina ustavlja neustavljivi čas.

Iz arhiva

Počasi se vzpenjam po ozkem in kratkem stopnišču v hotelsko nadstropje, za hip se oprimem stare kovane ograje in postojim, da bi si jo vtisnil v spomin. Lesena obloga je brez laka, počrnela, lepljiva od mnogih rok, ki so se je v stoletju oprijele in si olajšale korak, zdaj, ko pišem, se spominjam gospoda Rudija Ringbauerja, legendarnega pevca madžarskih in prekmurskih šlagerjev, s katerimi nas je vrsto jeseni navduševal za večernimi omizji v Zvezdi. Spet od nekod vstane, stoji za omizjem s kozarcem v roki in s kazalcem pred usti, ko reče, tišina, prosim, zdaj bom vam eno zapel! Spet vidim priljubljeno soboško pisateljico Karolino Kolmanič, kako se počasi spušča po senčnem stopnišču, njena roka, odeta v bele damske rokavice, elegantno drsi po ograji, potem se še enkrat široko nasmeje in prijazno reče, da nocoj ne bo do konca z nami, ker jo doma čaka osamljena in lačna mačka. In prav na vrhu stopnišča se prestopa in še vedno poslavlja z vzneseno druščino veliki pesnik Milan Vincetič, glasno pravi, še preden se spusti čez prvo stopnico, da odhaja, čeprav se mu nikamor ne mudi.

Ampak zares je hodnik v Zvezdi prazen, po stopnišču se na umazani preprogi neslišno sprehajajo samo spomini, kot dobri duhovi, ki čuvajo razmajani hotel, vedno bolj podoben nasedli in odsluženi potniški ladji, v njenem salonu vztrajajo samo še liriki, godci, prišleki in melanholiki vseh vrst.

Slišati je samo pridušeni smeh in odmev živahnega pogovora, ki, pomešan s cigaretnim dimom, uhaja izpod škripajočega praga iz edine razsvetljene sobe. Odprem vrata, peč je nezakurjena, okna so na pol odprta, da v prostor švigne vonj po jeseni. Skoraj vsi so tam, sedijo za dolgim omizjem v plaščih in klobukih, na mizah kristalni pepelniki in visoke čaše z mladim vinom, kot na kakšni stari in znameniti črno-beli fotografiji. In je že minilo trideset let, odkar sem se odpravil prvič z notranjega dvorišča po stopnicah v nadstropje nekdanjega znamenitega soboškega hotela Dobray. Hodim, da bi prisluhnil pesnikom, žlahtnim gostom Očesa beseda, in posnel nekaj fotografij za spomin.

Bernarda B. Peček

Beseda je v očesu tistega, ki se spominja, tukaj bo tudi čez tisoč let, kot poje lepa pesem.

A. Nana Rituper Rodež