Osebni arhiv

V 31 dneh je kar med zdravljenjem prehodila 617 kilometrov dolgo Slovensko planinsko pot. Njena zgodba je navdihujoča. Prepričana je, da ji je prav to, da se je podala na pot svojega življenja, pomagalo premagati bolezen.

Na papirju je bila bolnica z diagnozo raka dojk, med gorami pa popotnica z neomajno voljo. Vedela je, da jo med zdravljenjem čakajo težki boji, a zadala si je cilj in ga tudi dosegla, čeprav se je zdel skoraj nemogoč. Med kemoterapijo je prehodila Slovensko planinsko pot, ki jo tudi sicer prehodi zelo malo popolnoma zdravih žensk.

Njena odločnost ji je pomagala na vsakem koraku. Na pot se je podala popolnoma sama in pokazala novo definicijo volje in poguma. Medtem ko je organizem ves čas bil bitko z boleznijo, je sama sebi dokazovala, kaj vse zmore.

Svet se ti v sekundi sesuje. Prva misel je, da boš umrl

53-letna Suzana Komprešak je medicinska sestra, zato se pomena preventive še kako zaveda. Redno si pregleduje dojke, hodi na preventivne preglede in svoje telo resno spremlja. Prav to jo je rešilo. Lansko leto je med pregledom zatipala bulico na dojki.

Že prej je imela ciste, ki so jih večkrat punktirali, a tokrat je bila zgodba bolj resna: »Mislila sem, da je spet to, da bodo punktirali in da sem rešena. Zelo hitro pa sem videla, da je začel tumor rasti. Ginekologinja mi je takoj potrdila, da gre za raka na dojki. Podere se ti svet, se zjočeš, prva misel je, da boš umrl. Prespiš in začneš razmišljati racionalno, trezno. Začne se postopek diagnostike, rečeš si: ko bomo vedeli, za kakšno vrsto raka gre, se bom pripravila na zdravljenje. Rak je bil zelo izrazit, zato je bila diagnostika hitro izpeljana.«

Osebni arhiv

Ko ti življenje prekriža načrte, si postavi nove

Suzana se zelo rada ukvarja s športom, njeno največje veselje pa so hribi, ki jih obiskuje od 17. leta starosti. Lani je planirala večje treking potovanje po Južni Ameriki, na katerega se je pripravljala dalj časa. Bolezen ji je žal prekrižala načrte. A ni se dala, zastavila si je nove plane.

Pred začetkom zdravljenja je šla na Mont Blanc, dva dni pred kemoterapijo preplezala še severno triglavsko steno. Zdravniki so jo ves čas spodbujali in ji svetovali, naj posluša svoje telo. Če ji to dovoljuje, naj nadaljuje z aktivnostmi.

»8. julija 2024 sem prišla na mariborsko onkologijo, začeli smo s kemoterapijami. Nato so me operirali in ponovno nadaljevali s kemoterapijami, kasneje pa še z obsevanji v Ljubljani. Moja onkologinja mi je na prvem pregledu predstavila potek zdravljenja rekoč, da moram živeti čimbolj normalno. Spodbujala me je, naj hodim, če le lahko.«

Več v Štajerskem tedniku