ČG

Njena predanost temu plemenitemu delu se je začela pri komaj 17 letih in kljub študiju na Primorskem vsako leto najde čas, da se vrne domov in nadaljuje svoje poslanstvo. Kljub nevarnostim in grožnjam, ki jih prinaša nočno patruljiranje, njena strast ne pojenja.

Z Živo Bombek sva se srečali v Orešju, kjer me je pričakala oborožena z vedrom, svetilko, odsevnim jopičem in velikim nasmehom na obrazu. V roki je držala beležko, saj vsako reševalno akcijo skrbno dokumentira – beleži lokacijo, kjer je našla dvoživko, njeno vrsto in druge pomembne podatke.

Tokrat je bila tako osredotočena na svoje delo, da ni našla svinčnika, ki ga je ves čas držala v roki. Cesta v Orešju je ozka in brez pločnika, zato je treba paziti na avtomobile. Med klepetom in čakanjem na prve žabe mi je Živa predala vso potrebno opremo za reševanje. Počasi se je stemnilo, uličnih luči tam ni, zato brez naglavnih svetilk ne bi videli ničesar. Postopoma so se začele pojavljati prve dvoživke, najprej ob bankini. Največ je bilo navadnih krastač, ki so v tem okolju najpogostejše. Živa jih je pobirala kar z golimi rokami, sama pa sem si nadela zaščitne rokavice.

Priznam, sprva mi ni bilo najprijetneje, ko sem pobrala prvo krastačo in jo položila v vedro, a sčasoma sem se navadila. Občutek, da delam nekaj dobrega za naravo, me je preplavil s toplino. Živa se mi je ves čas zdela neverjetna, predvsem pa izjemno pogumna in predana svojemu cilju.

Hodila je zelo hitro po cesti gor in dol ter pobirala dvoživke z neizmerno zavzetostjo. Še posebej jo je navdušilo, kadar je med krastačami našla kakšno rjavo žabo rosnico, saj teh na tem območju ni veliko. Prav tako je zelo redka zelena regica ali veliki pupek, ki nama ju tokrat ni uspelo srečati.

Druga za drugo sva hodili v tišini in poskušali pobrati čim več dvoživk in jih varno prenesti na drugo stran ceste. Med reševanjem namreč ni časa za klepet. Nekatere sva opazili na bankini, druge so že prišle na sredo ceste. Takrat se je treba še posebej podvizati, da te ne prehiti avtomobil. Žal je bilo nekaj tudi povoženih, saj vseh ni mogoče rešiti, kar je Živo v prvih letih reševanja zelo prizadelo.

Nekatere ljudi motijo prostovoljci, ki rešujejo žabice

Preberite več v aktualni izdaji Štajerskega tednika