Arhiv Štajerskega Tednika

Zaradi vse višjih cen surovin in negotovosti zaradi vojne v Ukrajini, ki skupaj z Rusijo poskrbi za skoraj 30 % vsega svetovnega izvoza pšenice, so nekatere države že prepovedale ali omejile izvoz hrane in surovin, predvsem pšenice, moke in mesa. Med njimi je tudi Madžarska, iz katere uvozimo največ pšenice, skoraj 56.000 ton. In v strahu, da bo osnovnih dobrin zmanjkalo, si potrošniki že kupujejo zalogo, trgovci pa medtem mirijo, da je dobava hrane nemotena in da imajo dovolj zalog.

Narobe svet

A tokrat nas niso zanimale zaloge živil, temveč razlika med uvozom in izvozom pšenice, koruze in seveda krompirja. Najprej k pšenici. Vsako poletje pred žetvijo te pomembne poljščine naj bi žitna veriga oblikovala odkupno ceno, ki bi bila poštena za vse deležnike – od kmeta, mlinarja, peka do trgovca. A žitna veriga se je iz leta v leto izkazala za mrtvo črko na papirju. Zadnjo besedo pri postavitvi cenovne lestvice so vedno znova imeli mlinarji in še to, ko so bili kombajni že na poljih. Kartelnega dogovarjanja glede cen bojda nikoli ni bilo, so pa imeli običajno vsi enako odkupno ceno. Zato so kmetje seveda množično iskali nove prodajne poti in jih tudi našli – v tujini. Nič drugače niso in ne počnejo mlinarji. Razlika je le ta, da slovenska pšenica v poletnih mesecih množično potuje na zahod, v mlinarske silose pa prihaja iz vzhoda.

Po podatkih statističnega urada in Kmetijskega inštituta so kmetje lani pridelali 154.205 ton pšenice (zraven je všteta še pira), izvozili smo 94.731 ton pšenice, uvozili pa 95.408 ton. Narobe svet je torej posledica prevelikih apetitov nekaterih deležnikov v žitni verigi. Rešitev je vzpostavitev razmerij med pridelovalci, tistimi, ki žito skladiščijo, in mlinarji, meni Peter Pribožič, vodja oddelka za kmetijsko svetovanje na KGZ Ptuj. »Ker pa je bilo žita iz uvoza dovolj, je bil odnos do kmetov, kot je bil.«

Preberite več v Štajerskem Tedniku