MN

Marsikatero dejstvo s terena tej oceni res pritrjuje.

Temelje in glavne stebre slovenskega elektroenergetskega sistema so postavili v času Jugoslavije. Jedrska in vse največje vodne elektrarne ter glavnina omrežja s transformatorji, daljnovodi in ostalimi napeljavami so iz tistega časa. Če so stari 50 let in več, je jasno, da so dotrajali. Seveda ne gre spregledati, da uporabniki že desetletja namensko plačujejo omrežnino za vzdrževanje sistema, a se denar porablja (tudi) drugje.

Prav neverjetno je, da v okolju ne tako poredko naletimo na strohnele in polomljene drogove elektro napeljave. Sploh ob zavedanju, da je slovenski trg z električno energijo težak približno toliko kot državni proračun. Denarja je torej dovolj, le za namen, za katerega se zbere, ga ne porabijo. Granitne drogove bi lahko imeli na omrežju, ne pa lesenih strohnelih!

Pred stoletjem so znali bistveno bolje

Drogovi, kot jih je videti marsikje na terenu v severovzhodni Sloveniji, ne dajejo občutka, da živimo v sodobni družbi 21. stoletja. Na primer: da drogove pokonci držijo žice, so prislonjeni na bližnje objekte ali pa ob tleh popolnoma strohneli. Niti pred sto leti ne bi tako površno skrbeli za omrežje. Takrat je bilo resda vsega manj, a so ljudje dejansko živeli trajnostno. Vse so izdelali na način, da je držalo desetletja in tudi skrbno vzdrževali. Danes že v osnovi marsikaj naredimo »šlampasto«, še večja »šlamparija« je nato vzdrževanje.

V okolju smo naleteli na vsaj dva prizora dotrajanih elektro napeljav. Prvi je na Pobrežju v občini Videm, kjer je drog ob stiku z zemljo popolnoma preperel, drugi je v Zamušanih v občini Gorišnica, kjer drogove »nosijo« žice. Vprašanja, da je omrežje prešibko, da bi nanj lahko priključili vse načrtovane oziroma želene sončne elektrarne, danes ne bomo niti odpirali. Kako razumeti takšno stanje, se sprašujejo ljudje. Nemalo jih je mnenja, da je lahko podjetja, ki skrbijo za vzdrževanje in distribucijo, pošteno sram.

Kam so odtekli milijarde in milijoni

Več v Štajerskem tedniku