»Vsak dan sem ob Savinji, ob njej najdem svoj mir«
Na intervju je prišel iz nočne izmene iz celjskega regijskega centra za obveščanje, kjer dela kot operater. Ponudila sem mu kavo, a jo je vljudno zavrnil. O njegovi utrujenosti ne duha ne sluha. Govoril je hitro, zbrano in s posebnim žarom. O vsem, kar zapolnjuje njegov vsakdan. Ob delu v centru za obveščanje, kjer zaposleni to jesen opozarjajo na nizke plače, je že vrsto let predan gasilec, ribič, lovec, tudi šolanje psov mu ni tuje. In je eden tistih junakov, ki so med avgustovskimi poplavami pomagali pri reševanju ljudi, od katerih še danes prejema zahvale.
Njegovi sodelavci in prijatelji pravijo, da je izvrsten motivator pri delu, zato ne preseneča, ko pove, da je njegovo življenjsko vodilo: »Zahtevaj nemogoče in boš dobil največ, kar je mogoče!«
Savinjčan ste, odraščali ste v Okonini, zdaj živite v Mozirju. Najbrž poznate stereotip, da ste Savinjčani in Gorenjci skopuški.
Poznam. (smeh) A se ne strinjam z njim. Pogosto namreč slišim pohvale na račun gostoljubnosti Savinjčanov. Tudi Gorenjci so, sodeč po mojih izkušnjah, gostoljubni. Zato ne vem, zakaj se je pojavil ta stereotip.
Zagotovo se strinjate, da smo Slovenci kot narod solidarni. Odraščali ste v družini, v kateri so vam privzgojili sočutje. Oče je menda rad pomagal drugim, zato so se ljudje pogosto zatekali k njemu po pomoč.
Ponosen sem na to. Že v otroških letih sem opazoval solidarnost med ljudmi. To je bil čas, ko so ljudje še imeli čas drug za drugega in so si pomagali pri najrazličnejših opravilih. Pri gradnji hiše na primer ali pa so organizirali udarniške akcije pri kopanju jarkov za vodovod. In še bi lahko našteval. V tem duhu sem odraščal, zato se mi zdi medsebojna pomoč samoumevna.
Solidarnost smo kot narod dokazali tudi v avgustovskih poplavah. To so bili za vas zagotovo zelo stresni dnevi tako v službi v regijskem centru za obveščanje kot tudi v domačem kraju, kjer ste kot gasilec pomagali ljudem, ki jih je zalila voda.
Avgustovski dnevi so nas zaznamovali za vedno. Tako tiste, ki so bili poplavljeni, kot tudi vse nas, ki smo pomagali pri reševanju. Čeprav sem v gasilskih vrstah že približno 22 let, operater v centru za obveščanje pa sem približno 16, česa takšnega še nisem doživel. Ukrepati je bilo treba preudarno, hitro, učinkovito. Poplava me je ujela v nočni izmeni v službi, kjer sem delal v dveh zaporednih izmenah kot operater, nato sem kot pomočnik poveljnika Gasilske zveze Zgornje Savinjske doline v štabu koordiniral reševanje in evakuacijo ljudi. Skrbel sem tudi za dostavo najnujnejših stvari s pomočjo helikopterjev iz naše države in tujine ter za radijske zveze. Že med poplavami, predvsem pa po njih, sem med opazovanjem ljudi okrog sebe spoznal, da kritični dogodki potegnejo iz človeka vse najboljše in tudi vse najslabše. Stisko ljudi smo izjemno občutili tudi v službi. V našem klicnem centru za obveščanje so telefoni brneli noč in dan. Zaradi obilice dela so prišli v službo tudi tisti, ki so bili na dopustu. Že tako utrujeni od hudih poletnih neurij smo delali z zadnjimi atomi moči in tudi to zelo stresno preizkušnjo uspešno prestali. Kakšne posledice je pri nas pustila, se bo sčasoma pokazalo.
Pravite, da so telefoni v regijskem centru za obveščanje brneli noč in dan, saj je veliko ljudi potrebovalo pomoč. Koliko klicev lahko sočasno sprejmete?
Naenkrat lahko sprejmemo največ tri telefonske klice, sicer pa v klicni center lahko sočasno pokliče 33 ljudi, vendar so v čakalni vrsti. Ko so razmere normalne, imamo operaterji več časa za pogovor s posameznikom, v izrednih razmerah pa moramo poskrbeti, da od njega hitro pridobimo potrebne informacije za aktivacijo ustrezne pomoči in lahko čim prej sprejmemo naslednje klice. Zelo pomembno je, da je oseba, ki nas pokliče, prisebna in mirna, da lahko osredotočeno odgovarja na naša vprašanja, saj potrebujemo informacije za učinkovito ukrepanje.
In če je na drugi strani telefonske linije nekdo, ki je paničen?
Usposobljeni smo za to, da ga umirimo. Nekateri tudi kričijo. So tudi takšni, ki nas pokličejo in so tiho, ker zaradi stresa niso sposobni govoriti. V takšnih primerih je še posebej pomembno, kako se odzovemo, da jih spodbudimo, da povedo, kar želijo povedati. Opažam, da tudi otroci ali mladostniki, ki pokličejo na številko 112, znajo zelo zbrano povedati, kje in zakaj je potrebna pomoč.
Formalne izobrazbe za poklic operaterja v klicnem centru za obveščanje ni. Kako ste prišli na to delovno mesto?
Splet naključij me je leta 2007 privedel do potrebe po menjavi službe. Prijavil sem se na razpis za prosto delovno mesto operaterja v Regijskem centru za obveščanje Celje. Spomnim se, da se je na razpis prijavilo približno 200 kandidatov. Po pisnem testiranju sem se uvrstil v ožji izbor, kar pomeni, da sem moral opraviti še dodatne razgovore, preskuse in varnostna preverjanja. Očitno sem jih zelo dobro opravil, saj so mene in še enega kandidata poslali na usposabljanje, zatem še na psihološka testiranja in zdravniški pregled ter naju zaposlili. Sledilo je temeljno usposabljanje za operaterje, saj moraš pri tem delu poleg računalništva in tujih jezikov poznati delovanje celotnega sistema zaščite in reševanja. Sicer pa je pri našem delu najbolj pomembna psihična stabilnost. Po desetih letih službovanja sem postal soavtor novega učnega programa za operaterje. Danes vem, da opravljam pravi poklic, saj me delo izpolnjuje. Veliko lahko narediš za ljudi v stiski, če ti je mar zanje. Če si empatičen in delo opravljaš s srcem. Je pa to delovno mesto, kjer ni prostora za napake.
Številka 112 je predvidena le za nujne klice ob izrednih dogodkih in nesrečah, v katerih so ogrožena življenja. In ko potrebujemo medicinsko pomoč. Se tega zavedamo?
Ne, tega se ljudje ne zavedajo v zadostni meri, saj nas kličejo in prosijo za pomoč ob bistveno manj usodnih pripetljajih. Zgolj zato na primer, ker ne morejo v stanovanje zaradi pokvarjene ključavnice. In veliko je takšnih nepomembnih pripetljajev, ki ne sodijo v poslanstvo zaščite in reševanja. Tako kradejo čas tistim, ki so res ogroženi in potrebujejo hitro pomoč. Pokličejo nas tudi ljudje zaradi psihične stike, ki so tik pred tem, da si vzamejo življenje. Operater nikoli ne ve, kaj ga čaka, ko se odzove na telefonski klic. Lahko je na drugi strani nekdo, ki je pomotoma poklical, nekdo, ki je v življenjski nevarnosti, ali nekdo, ki nas bo obvestil o nesreči velikih razsežnosti. Zato moramo biti pri vsakem klicu zbrani in pripravljeni na vse.
So lažni klici pogosti?
Lažnih klicev je vedno manj. To pripisujem večjemu osveščanju, predvsem mladih v šolah. Se zgodi, da kdaj pokličejo otroci in rečejo: »Gori, gori ...« Pri tem se hihitajo in potem odložijo slušalko. Eno je otroška igra, nekaj povsem drugega je, ko gre za namerno zavajanje. Ko nas na primer nekdo pokliče in reče, da v Prežihovi ulici gori avto, ter takoj odloži slušalko. Tudi v takšnem primeru smo dolžni ukrepati in poslati gasilce. Vendar pristojni hitro ugotovijo, kdo si je privoščil neslano šalo, in ustrezno ukrepajo.
Nekdo je zapisal, da ste operaterji v centrih za obveščanje ljudje brez imena z veliko odgovornostjo. Ko se odzovete na telefonski klic, se ne predstavite z imenom in s priimkom.
To je pravilo, ki se ga pri delu dosledno držimo. V mojem domačem okolju me ljudje sicer poznajo in vedo, kje delam. Zato se zgodi, da me kdo ustavi na cesti in se mi zahvali za pomoč. Sploh po poplavah mi je veliko ljudi izkazalo hvaležnost. Iskrena pohvala mi vedno pogreje srce. Dober je občutek, ko lahko pomagaš. Ko veš, da je bilo zaradi izjemno hitrega in pravilnega ukrepanja operaterja rešeno življenje ali premoženje ob požaru, ko so z našo pomočjo helikopterji uspeli rešiti ujete krajane v povodnji ali ko po dolgotrajnem iskanju najdejo pogrešanega svojca ... In še bi lahko našteval.
Kako ste zaposleni zadovoljni s pogoji dela? Znano je, da zahtevate višje plače in da tudi stavke ne izključujete, če uprava za zaščito in reševanje ne bo izpolnila vaše zahteve.
Osebno sem s pogoji dela zadovoljen. Res pa je, da so plače nizke. Kolegi, ki začnejo delati pri nas, imajo minimalno plačo, kar je za tako odgovorno delo nesprejemljivo. Verjetno je to ključen razlog, da ni več tolikšnega zanimanja za poklic operaterja, kot je bilo pred leti, ko sem se med mnogimi kandidati potegoval za to službo.
Se strinjate, da imamo v Sloveniji zelo dober sistem zaščite in reševanja?
Zagotovo. To se je pokazalo v letošnjih poplavah, saj se sistem tudi v tako zahtevnih in nepredvidljivih razmerah ni zlomil. Nasprotno. Reševanje je bilo izjemno učinkovito. V savinjski regiji smrtnih žrtev ni bilo. Temu se tudi strokovnjaki iz tujine čudijo. Po njihovih ocenah bi tako obsežna in silovita povodenj lahko vzela sto ali celo več življenj. Ob tem želim poudariti, da je sistem zaščite in reševanja timsko delo. Močan je toliko, kolikor je močan njegov najšibkejši člen.
Se znate otresti stresa, ki ga doživite pri delu?
Mislim, da mi uspeva. Če ne bi bil dosleden pri tem, bi hitro padel v spiralo negativizma, malodušja ali depresije.
Potem najbrž ni naključje, da ste za konjiček izbrali ribolov?
Ribolov me je prevzel že kot petletnega fantiča, čeprav se z njim ni ukvarjal nihče v moji družini. Sva se pa z očetom pogosto sprehajala ob reki, kjer sem opazoval ribiče. Moje otroštvo je zaznamovala voda, veliko časa sem preživel ob njej. In tudi gozd je buril mojo domišljijo. Rad sem bil sam, s sovrstniki se nisem pogosto družil. Že leta 1992 sem se včlanil v Ribiško družino Ljubno ob Savinji, v kateri sem bil 15 let tajnik, zdaj sem že drugi mandat predsednik društva. Prizadevam si čim bolje usmerjati ribiško upravljanje v našem okolišu.
Do avgustovskih poplav je imela Savinjska dolina, sploh Zgornja Savinjska dolina, čudovite kotičke za ribolov in s tem odlične pogoje za ribiški turizem. Prihajali so ribiči z vsega sveta. Koliko denarja so prinesli v dolino?
Zneski niso zanemarljivi. Po podatkih Ribiške družine Ljubno ob Savinji, ki upravlja vode v zgornjesavinjskem ribiškem okolišu, je vsako leto prišlo od 2 tisoč do 3 tisoč ribičev iz vsega sveta. Celo s slikovite Aljaske. Veliko ribiških gostov se je vračalo več desetletij zapored. Povedali so, da zaradi miru, dobrega počutja in čudovitega okolja. Sodeč po raziskavi iz leta 2022, ki jo je opravil nek zavod v dolini Soče, se je glede na približno 3 tisoč nočitev v proračun lokalnih skupnosti, turističnih kmetij, sobodajalcev, gostiln oziroma restavracij in drugih ponudnikov na območju občin Ljubno, Luče in Solčava letno steklo približno milijon evrov. (Foto; Nik Jarh)
Intervju si v celoti lahko preberete v tiskani izdaji Novega tednika, 30. november!
