Janez Kramar: »Kritike bolnikov so bile tudi upravičene«
Zdravstveni dom Velenje je bil zadnja leta pogosto pod plazom kritik. Spomnimo na lanski tragični dogodek, ko je na poti v zdravstveni dom umrl 74-letni občan. Tja se je bil primoram peljati sam, ker reševalno vozilo v tistem času naj ne bi bilo na voljo. Bolniki so opozarjali na slabo komunikacijo z medicinskim osebjem, saj naj bi telefoni v ambulantah nemalokrat zvonili v prazno, tudi po elektronski pošti zaposleni pogosto niso bili dosegljivi. Magister Janez Kramar, ki je vodenje velenjskega zdravstvenega doma z več kot 400 zaposlenimi prevzel lani pozno jeseni, priznava, da so bile številne kritike ljudi tudi upravičene. Zato so prve korake, kot pravi, k boljši komunikaciji že storili. A to ni edina težava, ki pesti javni zavod. Kot najbolj pereč problem novi direktor izpostavlja pomanjkanje zdravnikov in medicinskih sester. Če bi imel moč odločanja v slovenskem zdravstvu, bi, kot pravi, za pet let uvedel moratorij na podeljevanje koncesij.
Spomnimo, da je aprila lani z mesta direktorja Zdravstvenega doma (ZD) Velenje odstopil Janko Šteharnik, ki je kot razlog navedel razhajanje med njim in velenjskim županom Petrom Dermolom glede razvoja zdravstva v Velenju. Svet zavoda je do imenovanja novega direktorja kot vršilko dolžnosti imenoval Majo Škerjanec, Šteharnik pa je v zdravstvenem domu ostal kot svetovalec. Toda Ljudska iniciativa Velenje je s podpisi občanov zahtevala odstop celotne uprave zdravstvenega doma in vseh njenih svetovalcev. Lani jeseni je vodenje zavoda ZD Velenje prevzel Janez Kramar, ki ima več kot 30 let delovnih izkušenj v zdravstvu, saj je delal v Reševalni postaji Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana, ki jo je zadnjih pet let tudi vodil.
Sindikat Fides od vlade zahteva oblikovanje plačnega stebra za zdravstvo, s katerim naj bi uredili specifike dela zdravnikov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih sodelavcev. Delu in zahtevnosti zdravstvenih poklicev naj bi bila prilagojena tudi plačna lestvica. Prav tako zahtevajo odpravo plačnih nesorazmerij, ki so nastala po posegu v plačni sistem, ko so se plače zvišale mladim zdravnikom, starejšim pa ne toliko. So plače ključni problem slovenskega javnega zdravstva?
Ne, plače zagotovo niso največji problem našega javnega zdravstvenega sistema. Vsi, ne le zdravniki in zobozdravniki, tudi drugi zaposleni v zdravstvu si seveda zaslužijo pravično plačilo. Toda kaj je pravično plačilo? Ko se o tem pogovarjam z zaposlenimi, slišim različne odgovore. Zato menim, da je rešitev v določitvi kadrovskih standardov in normativov. Vsak mora jasno vedeti, koliko mora narediti za osnovno plačo. In zaposleni v javnem zdravstvu se moramo prešteti. Če bomo potem ugotovili, da nas je 30 odstotkov premalo, bo to jasno sporočilo odločevalcem na državni ravni, da so številni poklici v zdravstvu deficitarni. Zato je za te poklice potrebno zagotoviti dodatne spodbude. Ne primanjkuje le zdravnikov in zobozdravnikov. Premalo imamo tudi medicinskih sester. Posebej želim opozoriti na zaposlene v tehničnih službah in administraciji, na kuharje in čistilke. Njihovo delo je pogosto prezrto, plače pa so sramotno nizke. Nesprejemljivo je tudi, da imajo medicinske sestre s srednješolsko izobrazbo minimalno plačo. Skratka, vse zaposlene v javni zdravstveni mreži moramo pošteno plačati in tudi jasno določiti njihove delovne obveznosti.
S kakšno vizijo ste lani jeseni prevzeli mesto direktorja? Kaj želite spremeniti in kako?
Boli me, da je bilo na račun velenjskega zdravstvenega doma izrečenih toliko negativnih kritik, ker še zdaleč ne drži, da so bile vse upravičene. Zato bom storil vse, da si bo naš zavod povrnil zaupanje ljudi v občinah Velenje, Šoštanj in Šmartno ob Paki. Delovati moramo strokovno, učinkovito in pregledno. Da bodo bolniki zadovoljni z našim delom, moramo ohranjati finančno stabilno poslovanje in zaposlenim zagotoviti strokovni razvoj z dodatnimi izobraževanji, saj z razvojem stroke rastemo vsi. Predvsem pa imajo od tega koristi bolniki. V svojem kolektivu imam strokovnjake, ki zelo dobro delajo. A se zavedamo, da moramo marsikaj izboljšati. Delati bo potrebno predvsem na komunikaciji z bolniki in javnostjo nasploh.
Bolniki so ogorčeni, ker se zaposleni, kot trdijo, nemalokrat niso odzivali na telefonske klice in niso odpisovali na elektronsko pošto.
Žal so očitki upravičeni. Najbrž sem prvi, ki to javno priznam. Opravili smo analizo, ki je pokazala, da so nekateri zaposleni za paciente res slabše dosegljivi. To se ne sme več dogajati, zato so vsi prejeli navodila, kako morajo ravnati v prihodnje. Njihovo odzivnost bomo preverjali. Če nas bodo bolniki obvestili, da se na njihove klice ne odzivajo, bomo preverili, zakaj se je to zgodilo, in ustrezno ukrepali. Tudi vrata moje pisarne so vedno odprta. Rad se pošalim, da čakalnih dob pri meni ni.
Mar ni žalostno, da je zdravstveno osebje treba opozarjati, da mora biti dosegljivo za klice ljudi?
To je res, vendar zaradi peščice posameznikov ne moremo metati slabe luči na ves zdravstveni dom. Ob tem želim poudariti, da se zaposleni zaradi narave dela vedno ne morejo takoj odzvati na telefonski klic. Morajo pa klic najkasneje v 24 urah vrniti. V našem kolektivu imamo tudi administratorje, ki morajo prav tako skrbeti za nemoteno komunikacijo. Bolnikom so na voljo tudi informacijske točke, na katerih dobijo vse potrebne informacije. Prav tako uvajamo portal Iris. Pacientom omogoča besedilno komunikacijo z ambulanto, naročanje zdravil, napotnic, medicinskih pripomočkov, bolniških listov in podobno.
Lani spomladi je odmeval dogodek, ko je na poti v ZD Velenje umrl 74-letni občan, ki se je zaradi hudih bolečin tja drugič v manj kot dveh urah odpeljal sam z avtomobilom. Mnogi so se spraševali, zakaj ponj niso prišli reševalci. Notranji strokovni nadzor naj bi pokazal, da naj bi umrl zaradi anevrizme in da smrti v nobenem primeru ne bi mogli preprečiti. Javnost se sprašuje, kako verodostojni so notranji strokovni nadzori, saj preiskujete same sebe.
Približno 30 let delam v zdravstvu in s čisto vestjo lahko trdim, da nihče namenoma ne dela slabo. Glede internega nadzora naj povem, da v njem sodelujejo v zavodu zaposleni strokovnjaki. Deluje tudi Strokovni svet zavoda, v katerem so predstavniki vseh zdravstvenih strok. Komisija vzame pod drobnogled okoliščine primera in presodi, ali je vse potekalo v skladu s pravili zavoda in strokovnimi merili. Zdaj poteka tudi zunanji strokovni nadzor, kdaj bo končan, ne vem. Zdravniški zbornici smo predali vso potrebno dokumentacijo. O ugotovitvah zunanjega nadzora bomo javnost seveda obvestili.
Pravite, da se obseg dela povečuje, ustrezen kader pa je težko zagotoviti. Kje so razmere najbolj zaskrbljujoče?
Starajoča družba smo, zato se potrebe po zdravstveni oskrbi povsod povečujejo. Tudi v velenjskem zdravstvenem domu. Zgovoren je podatek, da se število obravnav povečuje in da se je število nenujnih reševalnih prevozov lani kar dvakrat preseglo letni načrt z zdravstveno zavarovalnico. Ker se bo v naslednjih dveh letih upokojilo kar nekaj zdravnikov družinske medicine in zobozdravnikov, bo nastala velika kadrovska vrzel, ki jo bomo morali nekako zapolniti. Zdravniki iz tujine niso zanesljiva rešitev. Mi se sicer trenutno dogovarjamo z zobozdravnico iz Bosne in z enim specializantom, ki naj bi se preselil v Slovenijo. Imamo tudi nekaj štipendistov, eden je v šestem letniku stomatologije, dvema plačujemo specializacijo iz medicine dela. Upam, da bodo prišli in ostali v našem zdravstvenem domu. Ponudbe zasebnih klinik so za zdravnike finančno privlačne, zato se mnogi zaposlijo pri njih. Vedno več se jih odloča za koncesijo, zato smo v javnih zavodih vedno v negotovosti glede kadra. Nemočni smo. Pogajalska moč med javnim in zasebnim zdravstvom pri zaposlovanju zdravnikov je neuravnotežena oziroma nepravična.
Zato pravite, da bi bilo smiselno podeljevanje zdravniških koncesij za nekaj let prepovedati.
Če bi imel večjo moč odločanja v zdravstvu na nacionalni ravni, bi na primarni ravni predpisal moratorij na podeljevanje koncesij za pet let. To se mi zdi nujno, če želimo kadrovsko ustrezno zapolniti oziroma uravnotežiti javni zdravstveni sistem. Da ne bo pomote, nisem nasprotnik koncesij, prav je, da ostanejo sestavni del zdravstva. Ko na primer zdravnik v javnem zavodu naleti na kakšen spor, gre v neko manjšo občino in vpraša župana, ali bi razpisali koncesijo. V občinah so takšnih pobud seveda veseli. In tako ne preseneča, da imajo nekatere manjše občine glede na delež prebivalcev na voljo več zdravnikov kot večje.
Opozarjate tudi na problem zdravniških podjemnih pogodb, ki zdravstvenim delavcem omogočajo delo v popoldanskem času pri zasebnikih. Skozi te pogodbe se stekajo velike vsote denarja. Zanimiva se mi vaša ideja o ustanovitvi holdinga slovenskih bolnišnic.
To pomeni, da bi vsi zaposleni delali pri istem delodajalcu, zato podjemne pogodbe ne bi bile potrebne. Ko bi se v neki bolnišnici pojavila težava s kadri, bi za kakšen dan priskočili na pomoč zdravniki in drugi zdravstveni delavci iz druge bolnišnice, seveda ob pogoju, da bi se javno zdravstvo kadrovsko ustrezno okrepilo. Manj bi bilo izsiljevanja, pogajalska moč med zaposlenimi in vodstvom zavoda bi bila izenačena. Seveda bi potem zdravnikom in drugim morali dopustiti delo tudi zunaj delovnega časa in jih za to ustrezno plačati, predvsem pa v lastnem zavodu. Prav smešno je, da imamo zvezane roke pri nagrajevanju zaposlenih v javnem zavodu. Zato gredo v popoldanskem času delat k zasebniku. Zaskrbljujoče je tudi, da se nihče ne vpraša, kako so zdravniki lahko učinkoviti pri svojem delu, če delajo cele dneve. Tovrsten nadzor je šibek. (Foto: Andraž Purg)
Intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 18. januar 2024!
