»Velenje še ima rudarsko dušo«
Dr. Franc Žerdin, rudarski strokovnjak, nekdanji direktor velenjskega premogovnika S tem ko želi Slovenija rabo premoga za pridobivanje električne energije povsem opustiti, se je znašla pred številnimi izzivi. Trenutno je v javni obravnavi osnutek Nacionalne strategije za izstop iz premoga in prestrukturiranje premogovnih regij, ki sledi ugotovitvi celovite presoje vplivov na okolje, da bi bilo najbolje premog opustiti do leta 2033. A mnogi, predvsem v Šaleški dolini, se ob tej letnici držijo za glavo. Dejstvo je, da takšna odločitev države ne bo vplivala le na gospodarstvo, ampak se bo odrazila na različnih ravneh delovanja družbe. Dr. Franc Žerdin, ki je izjemno ponosen na to, da je »knap« in je z velenjskim premogovnikom tako ali drugače povezan od najstniških let dalje, je prepričan, da edinega še delujočega premogovnika pri nas nikakor ne bi smeli zapreti »na hitro«. Kot pravi, se ob napovedanem zapiranju porajajo številna vprašanja, za katera pa za zdaj še nimamo odgovorov.
»Podnebne spremembe predstavljajo globalni problem. Treba se jih je zavedati, jih razumeti in posledično iskati celostne rešitve. A slednje bi morale temeljiti na pravičnejšem pristopu. Problem so namreč v dobršni meri ustvarili ›veliki in bogati‹ in ti bi morali prevzeti večjo odgovornost pri njegovem reševanju. Princip, ki zagovarja enakovreden doprinos vseh držav k zmanjšanju emisij toplogrednih vplivov, privilegira ravno tiste, ki so k takšnemu negativnemu stanju največ doprinesli,« je do aktualne svetovne okoljske politike kritičen dr. Franc Žerdin, rudarski strokovnjak, profesor in vodja odbora za pravični prehod v okviru priprave Razvojnega programa Savinjsko-Šaleške (Saša) regije 2021–2027.
Popolna opustitev premoga za pridobivanje električne energije postavlja Slovenijo pred nove izzive in to ne le okoljske. Vprašanje izstopa iz premoga je neločljivo povezano z usodo več podjetij s področja energetike. Trenutno je v javni obravnavi osnutek nacionalne strategije, po kateri naj bi premog popolnoma opustili že čez 12 let. Je ta načrt uresničljiv?
Bom začel nekoliko drugače. Največji svetovni proizvajalki premoga Kitajska in Indija na letni ravni proizvedeta 3.600 milijonov oz. 745 milijonov ton premoga. V zadnjih desetih letih v nobeni od teh držav ni zaznati zniževanja proizvodnje. V Evropi prednjačita Poljska in Nemčija s 140 oz. 132 milijoni ton izkopanega premoga letno. V tem kontekstu predstavljajo trije milijoni ton premoga, kolikor ga letno nakopljejo v velenjskem premogovniku, res majhno količino. Slovenski energetski sektor ima v primerjavi z ostalimi evropskimi državami čisto energijo, tudi kar se toplogrednih plinov tiče. Naš delež nizkoogljične proizvodnje električne energije znaša 71,5 odstotka in je precej nad evropskim povprečjem. Treba pa je poudariti, da je v tem izračunu upoštevana tudi jedrska elektrarna v Krškem. Iz tega gledišča z zapiranjem premogovnika ne bi bilo treba tako hiteti. Trenutna usmeritev, ki je posledica zaveze EU, da bomo od leta 2050 naprej ogljično nevtralni, ima po moji oceni veliko vprašajev, saj Slovenija v tem trenutku nima resne alternative obstoječim virom energije. Če naj bi problem reševala sončna energija, bi morala biti skoraj cela Slovenija pokrita s fotovoltaičnimi paneli, ob tem pa bi morali imeti zgrajene tudi hranilnike energije. Slednji so zelo dragi. Podobno je z vetrnicami. »Ugodnega« vetra je premalo, če pa je že, je na območjih, ki zaradi različnih vzrokov prostorsko niso ustrezna. In tukaj naletimo tudi na birokratske, postopkovne in še kakšne probleme umeščanja objektov v prostor. Hidroenergija je v veliki meri izkoriščena, geotermalne energije nimamo dovolj, torej nam ostane jedrska energija, za katero pa vemo, da je vse prej kot hvaležna tema za odločanje.
Prav tako še nihče v Sloveniji ni javno povedal, kakšno ceno električne energije bomo plačevali, če bomo v pretežni meri vezani na uvoz. Po moji grobi oceni bi se ta v naslednjih letih lahko celo podvojila. Ob tem se tudi premalo zavedamo, kaj se lahko zgodi v primeru izrednih razmer.
Že v času vašega vodenja PV je bilo jasno, da bo enkrat prišel konec. V poslovnem načrtu, ki ste ga pripravljali v vašem drugem mandatu, ste kot eno od možnosti navedli zaprtje PV do leta 2027.
Pogovore na to temo smo začeli leta 1998. Zaradi izrazito negativnega prizvoka, ki ga je v tem obdobju imela termoenergija, smo predvidevali, da je verjetnost preživetja premogovnika po letu 2027, po zaprtju bloka 5, zelo majhna. Strinjali smo se, da se je treba na zaprtje pravočasno pripraviti. V tem obdobju bi imeli dovolj časa za prestrukturiranje, da bi prehod iz premogovništva lažje preživeli.
Obstajala pa je tudi alternativa zaprtju. To smo videli v novem bloku 6, seveda ob predpostavki, če bi se splošne družbene razmere, pa tudi razmere v povezavi z odnosom do termoenergije, spremenile. Načrtovali smo blok 6 v velikosti 240 do 300 megavatov, kar je polovica zmogljivosti današnjega bloka 6. Takrat smo razmišljali v smeri, da bi bil novi blok 6 (v manjši različici) zgrajen vsaj do leta 2027 (predvideno zaprtje bloka 5). V tem primeru bi lahko premogovnik iz obstoječih zalog premog zagotavljal še nadaljnjih 40 let.
In kaj se je zgodilo s temi načrti?
Drugačne politične odločitve. Kljub temu da sem bil direktor PV, torej podjetja, ki je termoelektrarno v celoti oskrbovalo s premogom, pa do konca svojega mandata v letu 2002 in še nekaj let po tem, do leta 2006, nisem vedel za projekt novega bloka 6. Zame se je dogajal dobesedno v ilegali. Dejstvo je, da se moja vizija razvoja premogovnika ni skladala s konceptom uvoza tujega premoga v Šoštanj, ki so ga močno zagovarjali nekateri, politično podprti »trgovci s premogom«, tudi iz Šaleške doline. In to je bil tudi eden izmed razlogov, da sem se moral iz premogovništva izločiti in se tudi predčasno upokojiti.
Večkrat ste tudi dejali, da bo največja žrtev tako velikega bloka 6 prav premogovnik, ki bo plačal tudi največji davek. Zakaj?
PV za obstoječi blok 6 ni bil in še vedno, v smislu razvoja odkopnih polj, ni dovolj dobro pripravljen. Zaloge premoga so sicer dovolj velike – okrog 100 milijonov ton jih je danes, vendar je odkopavanje omejeno na ožje območje, kjer je premogov sloj sicer najdebelejši, ga je pa zaradi velikih geomehanskih vplivov težje in dražje izkopavati. Za dolgoročno proizvodnjo v višini več kot tri milijone ton na letni ravni, premogovnik takrat ni bil pripravljen. In še danes ni v zadostni meri. Zato sepojavljajo težave z izkopavanjem, več je zastojev v proizvodnji. Premoga je dovolj, a ga ni tako »enostavno« izkopavati, kot ga je bilo nekoč. Zaradi tega sem prepričan, da je premogovnik največja žrtev bloka 6 v velikosti, kot jo ima.
Treba je poudariti še nekaj. Premogovnik po tako nizki ceni premoga, kot je veljala leta 2002, danes ne more poslovati pozitivno. Takrat smo ob ceni 2,47 evra za gigajoule in proizvodnji blizu 4 milijone ton imeli pozitiven poslovni rezultat. Danes je to nemogoče. Realna cena pri proizvodnji približno 3 milijone ton na leto je približno 3,3 evra za gigajoule. In tu je problem. Tudi za Teš. Višina variabilnih stroškov – cena premoga in emisijskih kuponov po današnji ceni 42,8 evra na tono ogljikovega dioksida – termoelektrarni onemogoča pozitivno poslovanje.
Še pred objavo letnice zaprtja PV je Šaleško dolino razburil predlog sosežiga goriva SRF v Tešu. Kakšen je vaš pogled na projekt?
Teš je glede sosežiga omejen, saj lahko uporabi le določene vhodne surovine, med njimi je tudi SRF, in to zgolj do 10 odstotkov celotne količine energenta. Moram reči, da sem bil presenečen nad nenadno odločitvijo HSE in Teša, da projekt sosežiga umakneta. Družbi se nista dovolj potrudili, da bi ljudem realno predstavili možne posledice sosežiga, medtem ko se nasprotniki niso trudili priti do nevtralne resnice. Do pravega soočenja zagovornikov in nasprotnikov projekta pravzaprav sploh ni prišlo. Tudi pravega dialoga ni bilo, zato se mi zdi ta odločitev preuranjena.
Sam sem proti dodatnemu obremenjevanju okolja in posledično škodljivim vplivom na zdravje ljudi, vendar nisem proti projektu, če je dobro zastavljen in dovolj pojasnjen. V tem primeru me ne ena in ne druga stran s svojimi argumenti nista prepričali. Kljub temu da nisem strokovnjak na tem področju, menim, da bi sežig SRF prišel prav tudi premogovniku, saj bi omogočil približno 160 tisoč ton manj nakopanega premoga na letni ravni. Za Teš bi to pomenilo približno 160 tisoč ton manj izpustov ogljikovega dioksida, pa tudi nižjo ceno električne energije.
Kakorkoli že, bojim se, da gre za izgubljeno priložnost, ki jo bodo sedaj zagrabili drugi. In tu je prva v vrsti Ljubljana.
Kaj pa toplotna oskrba doline? Šaleška dolina se ogreva s toplo vodo, ki nastane kot stranski proizvod proizvodnje električen energije v Tešu. Kako se bo dolina ogrevala, če se Teš ustavi?
Tudi ta problem je večplasten. Šaleška dolina je danes ekološko zelo dobro sanirana. Po mojem mnenju dihamo najboljši zrak v Sloveniji, imamo čisto vodo, imamo očiščena ugrezninska jezera, neonesnaženo zemljo. Vsega tega pred tridesetimi leti ni bilo. Daljinsko ogrevanje je eden izmed tistih dejavnikov, ki izrazito pozitivno vplivajo na kakovost zraka na tem območju. Zaradi daljinskega ogrevanja, na katerega je priključenih približno 90 odstotkov prebivalcev Šaleške doline, so individualna kurišča v občinah Velenje in Šoštanj zelo redka. Ob predpostavki zaustavitve Teša se bo treba preusmeriti na drug energetski vir, ki ga trenutno ni na vidiku. Teoretično obstaja kar nekaj rešitev, praksa pa je nekaj popolnoma drugega. Vrnitev na individualna kurišča bi bila z naskokom najslabša rešitev. Deset let je za rešitev tako velikega problema zelo kratko obdobje. Prav zaradi tehnološke in stroškovne zahtevnosti smo mnenja, da v kolikor država hoče in bo vztrajala na predčasnem zapiranju premogovnika, mora prevzeti soodgovornost za izbor energetskega vira in izvedbo projekta tudi financirati. Šaleška doline sama projekta v tako kratkem času ni sposobna izvesti.
Kako bo Šaleška dolina reševala več tisoč delovnih mest?
V strokovni skupini smo prepričani, da bi bilo treba nadomestiti približno pet tisoč delovnih mest. Na obstoječi energetski lokaciji bo v podjetjih, ki so danes povezana s premogovnikom in termoelektrarno, mogoče obdržati približno 1.500 delovnih mest. V okviru gospodarsko-poslovnih con, ki zaradi svoje majhnosti žal ne omogočajo razvoja velikega gospodarstva, bi lahko do leta 2035 ustvarili približno tri tisoč delovnih mest, če bodo za to izpolnjeni pogoji, na katere sami nimamo odločilnega vpliva. Turizem, kjer je še posebej pomembno združevanje in bolj tesno sodelovanje Zgornjesavinjske in Šaleške regije, bi lahko v povezavi s kmetijstvom in sadjarstvom, dodatno prispeval k zaposlovanju.
Glede programov in idej, kako naj regijo prestrukturiramo, nismo pesimisti. Ni pa vse odvisno samo od nas. Treba bo najti zadostne finančne vire tudi izven regije, v regiji bo treba znati zadržati strokovni kader. Res pa je tudi, da ko bo premogovnik zaprt, bo Velenje postalo nekdanje rudarsko mesto. Biti rudar v Velenju je bilo od nekdaj nekaj posebnega. Rudarsko tovarištvo, solidarnost in povezanost lokalne skupnosti s premogovnikom so vedno značilno izstopali. Živeti v takem mestu je za nas rudarje bil in je še vedno privilegij.
| »Velenje ima še vedno rudarsko dušo. Ta duša je vraščena tudi v naše naslednike, tudi če niso rudarji in živijo drugje. Na rudarski praznik se na skoku čez kožo zbere tudi do pet tisoč ljudi. Toliko se jih ne zbere na nobeni drugi prireditvi.« |
| »Premogovnik je mestu in okolici omogočil izjemen razvoj. Je pa povzročil tudi veliko škode. Pogreznilo se je 800 hektarjev zemljišč, porušilo 880 objektov. Porušene so bile tri osnovne šole, padli sta dve cerkvi, prekopani sta bili dve pokopališči, 800 grobov. V 145-letni zgodovini smo zabeležili 143 smrtnih žrtev in ustvarili na desettisoče invalidov. Davek, ki ga je dolina plačala, je bil zelo velik.« |
| »Ne morem in ne želim skriti, da sem Prekmurec. Že zaradi govorice ni pošteno zatajiti izvora. Zaradi velike revščine, v kateri smo živeli, je naša družina še danes zelo povezana. Po hudi bolezni očeta je mama na majhni kmetiji ostala sama s petimi šoloobveznimi otroki. Imeli smo 1,5 hektarja obdelovalne zemlje in dve kravi. Razmere so nas prisilile, da smo se otroci med sabo povezali in si pomagali, še posebej po očetovi smrti. En brat je v otroštvu umrl, ostalih enajst nas je prišlo do poklica, večina tudi do najmanj srednješolske izobrazbe. Obveza starejših otrok je bila, da vsakemu od mlajših pomagamo priti do poklica, naprej se je moral vsak znajti sam. Oblikovali smo družinski sklad, v katerega smo vsi, ko smo prišli v službo, nakazovali najmanj dva odstotka plače in tako pomagali nepreskrbljenim bratom in sestram. Povezanost je ostala in je še vedno močna, radi se vračamo na domačijo, v rodne Žižke, v Prekmurje. Ostal sem in bom vedno s ponosom Prekmurec. Je pa danes moj dom v Velenju. In tega ne bi prostovoljno zamenjal za nobeno drugo mesto. Velenje imam zelo rad in trdim, da je to najlepše in najbolj prijazno mesto. Še posebej zato, ker je rudarsko mesto. Ker ima rudarsko dušo in jaz se tudi zaradi lastne rudarske duše v Velenju zelo dobro počutim.« |
Foto: Andraž Purg – GrupA
Preberite več v Novem tedniku
