Po informacijah, ki smo jih pridobili od Direkcije Republike Slovenije za ceste (DRSC), letos ne bodo realizirani niti minimalni, že obljubljeni investiciji na cesti Gabrje – Krvavi kamen. Lani oktobra so nam na DRSC po našem posvetu »Trajnostni koraki razvoja turizma v Mestni občini Novo mesto« obljubili, da bodo na podlagi našega zapisnika uvrstili v njihov plan postavitev varovalnih ograj ob državni cesti RT-920 odsek 5899 Vahta - Gabrje na delu med 12. in 19. kilometrom.

Potem so na pobudo Blaža Mrharja, oskrbnika Planinske koče pri Gospodični, obljubili asfaltni podaljšek (vrednosti 40.000 EUR) od konca sedanje asfaltne ceste proti Gorjancem.

Zgodilo se ne bo niti eno niti drugo.

Zavod za turizem Novo mesto je letos skupaj s partnerji (Mestna občina Novo mesto, LGG Zaletelj in Lovska družina Trdinov vrh) v programu LAS Leader uresničil projekt nadkritja cerkve sv. Jere na Trdinovem vrhu in vzpostavitev avtobusnega postajališča v zapuščenem kamnolomu pri odcepu ceste Vahta – Gabrje za Trdinov vrh. Ta investicija je še pospešila že tako hitro rastoči turistični obisk Gorjancev. Debela knjiga vtisov, ki smo jo postavili pod novo streho znotraj ostalin cerkev sv. Jere, je bila popisana v natanko dveh mesecih. Vse več je dni, ko avtobusi eden za drugim vozijo na Gorjance številno in pisano druščino obiskovalcev.

Blaž Mrhar pravi: »Gorjanci so najbolj obiskano pogorje v jugovzhodnem delu Slovenije. Letno nas obišče več kot 100.000 obiskovalcev. Najbolj množični so seveda pohodniki in planinci iz Slovenije in iz sosednjih držav. Po Gorjancih poteka sedem planinskih transverzal z žigi, med njimi tudi Evropska pešpot E7. Dobro sodelujemo s Termami Šmarješke Toplice, ki redno vozijo svoje goste na potep po Gorjancih in našo kulinarično ponudbo. Vsaka dolenjska šola vsaj enkrat na leto organizira športni dan in pohod na Gorjance.«

Mrhar je v svoji pobudi za asfaltiranje 7-kilometrskega odseka med drugim tudi zapisal: »Ko beremo informacije o razvoju turističnih destinacij v Sloveniji in zajetnih milijonih, k jih namenjate za razvoj Lipice, Rimskih term, Planice, Pokljuke, Pohorja, Rogle, Bleda, Bohinja, Kranjske Gore, Obale … imam občutek, da Dolenjska in Gorjanci nista v Sloveniji. Ko v drugih destinacijah gradite nove moderne hotelske komplekse, prenavljate asfaltirane ceste in jim dodajate kolesarske steze, se na Gorjancih še vedno vozimo po makadamski cesti iz leta 1980, ko smo bili še del bivše Jugoslavije. Bankine te ceste niso utrjene, o varovalnih ograjah, ki bi preprečevale zdrs v smrtno nevarne prepade, ni ne sluha ne duha. Ne zahtevamo nemogoče, samo osnovno cestno infrastrukturo z minimalnimi varnostnimi standardi ...«

In kaj se je medtem zgodilo? Za investicije, tudi tiste najmanjše, se lahko obrišemo pod nosom. Še celo več: DRSC je v letošnjih zimskih mesecih nekdanjo državno cesto od Vahte do odcepa za Trdinov vrh domala ilegalno prekategorizirala v gozdno cesto, brez da bi koga zanimalo, kdo bo splužil ogromne količine snega na njej, zagotovil varen promet in omogočil dostop intervencijskih vozil. Ta stvar še naprej ostaja nedorečena. To pa hkrati tudi pomeni, da imamo edino resno planinsko kočo v Mestni občini Novo mesto na območju gozdne ceste, ki nima vzdrževalca in kar bo vsekakor potrebno rešiti še pred prvim snegom.

Marjan Hribar, generalni direktor Direktorata za turizem in internacionalizacijo v uvodu nove razvojne strategije slovenskega turizma pravi: «Kdor hoče kaj narediti, najde pot!« Že zdaj ga vabimo, da se nam pridruži pri tem iskanju, ko bo Gorjance prekrila meter debela snežna odeja!