(Kolumna) Izguba časa
Dokler se ne bodo zgodile korenite spremembe, bo pač vse skupaj izguba časa.
Statistike pravijo, da tretjino svojega življenja preživimo v službi. Druga tretjina gre za spanje. Ostane nam nekaj ur dnevno, ki jih prepogosto zapolnimo z banalnostmi. »Čas je tisto, kar si najbolj želimo, a kar najslabše izkoristimo,« je modro dejal angleški pisatelj William Penn. Prosti čas je izraz, ki ga pogosto uporabljamo, a se morda ne zavedamo njegovega pomena. To je oksimoron. Čas ni nikoli zares prost. Nekateri verjamejo v posmrtno življenje, drugi ne, a neizpodbitno dejstvo je, da je čas na tem planetu omejen. Zato je pomembno, da se včasih ustavimo in si zastavimo vprašanje: Ali porabljam svoj čas tako, da mi bo prinesel zadovoljstvo, ko ga bo zmanjkalo? Čas, ki smo ga zapravili, je za vedno izgubljen.
Sam sem prejšnji četrtek svoj prosti čas preživel s prisotnostjo na dopoldanski seji sveta pomurske razvojne regije, saj sem tisti dan po urniku delal popoldne. Verjamem, da se večini laične javnosti ne sanja, kateri organ je to. Težave z razumevanjem vloge in pomena organa pa imajo v resnici tudi župani iz tako imenovane razvojne regije, ki organ sestavljajo, saj je evidentno, da se z njim nikakor ne poistovetijo. Njihove seje zadnja leta redno obiskujem, saj ponudijo neposreden vpogled v razmišljanje in stanje duha v regiji, ki jo sestavlja 27 občin. Ko govorimo o regiji, gre v resnici za ozemeljsko razmejitev, ki se je vzpostavila za potrebe zbiranja statističnih podatkov na regionalni ravni. V Sloveniji regij v pravem pomenu besede nimamo. Ne gre za formalnopravno, institucionalno, če hočete, ustanovljene administrativne enote s politično legitimnostjo in lastnimi pristojnostmi. To je izvirni greh vsega, kar se na sejah sveta regije, kot organu pravimo krajše, izkazuje vsakokrat. Tarnanje županov nad neučinkovito in povsem zgrešeno regionalno politiko, ki že v osnovi zaradi navedenega izvirnega greha nima pogojev, da bi omogočila regionalni razvoj, je stalnica. Tu vmes so še tako imenovane regionalne razvojne agencije, ki so neke vrste koordinator in stric v ozadju (ali v ospredju?) pri izvajanju razvojnih nalog v papirnatih regijah. Borijo se za svoj košček kruha na prepletenem trgu evropskih razpisov in hkrati pomagajo pomurskim občinam pri uresničevanju regionalnega razvoja. Na kritike županov odgovarjajo, da so le strokovno-birokratski organ, ki izvršuje centralno zapovedane endogene ukrepe regionalne politike. Na zadnji seji sveta regije, s katero sem zapolnil svoj prosti čas, je beda regionalne politike ponovno zasijala v vsem svojem sijaju. Župani so se prepirali o regijskih projektih, med katere sodijo tudi številna ozelenjevanja vaških središč in celo pokopališč, in regionalnih strategijah za specifična področja.
Država v pomanjkanju interesa in politične volje za pravo regionalizacijo vpeljuje kvazi omilitvene ukrepe, s tisoč in eno strategijo, ki jo demokratično izvoljenim županom dajejo v zgolj formalno potrditev in seznanitev. Pred tem pa pošljejo račune, ki jih morajo plačati občinski proračuni. Teoretično podkovani razvojniki, usmerjeni na tako imenovane mehke vsebine, strategije predstavijo na tisoč in enem posvetu, da se lahko odkljuka vključitev širše javnosti v pripravo dokumentov, ki zadevajo večji del prebivalstva. Na teh posvetih sodeluje peščica vedno istih isto mislečih fosilov, ki naj bi bili deležniki regionalnega razvoja. Ponuja se catering, natisnejo se obširni materiali, v ozadju pa vlada status quo. Predstavitve uvožene strokovne terminologije in tujih primerov dobrih praks so pogosto le bled odsev realnosti. Regionalne razvojne agencije, ki bi morale biti steber podpore, so pogosto vmesni organi, ujeti med parcialnimi interesi županov in zahtevami državnih strategij. Kljub strokovnosti njihovih zaposlenih jih tudi župani vidijo predvsem kot izvajalce administrativnih nalog, ne pa kot generatorje sprememb. Županom se podarja kvazi avtonomija za odločanje o prioritetah, a to v resnici pomeni zgolj izbiro med vnaprej določenimi možnostmi, ki jih država finančno pogojuje. Tako lahko občine glasujejo o tem, kateri projekt in katera strategija bosta sprejeta, a le znotraj omejitev, ki jih določa centralna oblast. Problem ni samo v procesu, temveč tudi v naravi samih strategij. Te strategije so loščilo na površju, namenjeno predvsem temu, da se zadosti evropskim birokratskim kriterijem, pa še tu je legitimen dvom, ali je za čisto vse zares kriv Bruselj. Ali takšna regionalna politika sploh lahko prinese konkretne spremembe? Dokler država ne vzpostavi resnično funkcionalnih regij z jasnimi pristojnostmi in avtonomijo, bomo priča jalovemu vrtenju v krogu. Sedanje stanje, v katerem občine tekmujejo za drobtinice iz evropskih skladov, medtem ko se zanašajo na lastno iznajdljivost, da bi pokrpale osnovne potrebe, ne vodi nikamor. Regionalni razvoj ne sme biti le skupek papirnatih strategij in simboličnih projektov, namenjenih zgolj kritju stroškov dela, temveč mora postati prva državna prioriteta, ki presega administrativne ovire in politična nesoglasja.
A kaj ko mi je pred dnevi eden od koalicijskih poslancev sam priznal, da bo za ustanovitev pokrajin potrebna desna vlada. Kako bi nam lahko bilo v tej državi vsem lepo, pa mi je potarnal eden od pomurskih županov iz mlajše generacije, ki se je ambiciozno podal v politiko. Danes se poigrava z mislijo, da bi se po koncu mandata raje zaposlil v Avstriji. Dokler se ne bodo zgodile korenite spremembe, bo pač vse skupaj izguba časa.
