Utrinki brežiških gimnazijcev s Comenius srečanja v Italiji
Pisalo se je jasno in hladno četrtkovo jutro, 24. marca, leta 2011. Stali smo na avtobusni postaji pred Gimnazijo Brežice, primerjali velikosti kovčkov in potovalk, predvsem pa nestrpno pričakovali prihod minibusa, v katerem naj bi preživeli nadaljnjih devet ur vožnje. Ko je končno prispel smo (osem dijakov skupaj s svojimi profesorji Marijo Plut, Liudmilo Pesehonovo in Gregorjem Horženom) odrinili v dobrih 700 km oddaljen italijanski Loreto. Se sprašujete zakaj? Brežiški gimnazijci smo namreč vključeni v evropski projekt Comenius skupaj še s šestimi šolami iz Italije, Anglije, Nemčije, Španije in Slovaške. Vožnja je bila sicer naporna, a zelo zabavna in z nekaj vmesnimi postanki smo ob štirih popoldne prispeli na cilj. Pričakali so nas dijaki in profesorji italijanske srednje šole Instituto di Istrizione Superiore A. Einstein in po nekaj živčnih uvodnih stavkih smo s svojimi gostitelji odšli domov.
Naslednje jutro smo dijaki iz šestih evropskih šol na kratko predstavili svoje dežele in šole, ker pa smo s tem imeli izkušnje že iz srečanja lanskega novembra v Sloveniji, smo delo opravili dobro. Slovenci smo predvajali tudi kratek film s srečanje pri nas. Sledil je ogled Loreta in njegovih zanimivosti in ker smo se nekateri z Italijani poznali že od prej, se je 'ta pravo' druženje med državami lahko pričelo.
Čas je mineval izredno hitro in že je bila tu sobota – dan za ekskurzijo, ogledali smo si jamo Frasassi, palačo Ducale, grad Gradara in seveda njihovo obalo. Zvečer so nam gostitelji organizirali zabavo, kjer smo razširili poznanstva, spoznavali tuje jezike in opazovali plesne sposobnosti posameznikov (smeh). Zdelo se je, kot da čas mineva vedno hitreje.
Nedelja je bila namenjena druženju z gostitelji in 'šopingu'. S ponedeljkom je bilo spet na vrsti resnejše delo – delavnice in razprava na temo projekta: socialna integracija in enake možnosti. Dan je že imel okus po slovesu, a resnična žalost je nastopila šele v torek zjutraj, tik pred odhodom. Z objemanjem in fotografiranjem kar nismo mogli prenehati. Ko je našim profesorjem končno uspelo vse člane odprave strpati na naš minibus, so se Italijani odločili, da nas še ne dajo. Sklenili so človeško verigo in nam zaprli pot. Ko so se končno vdali in je slovenski avtobus lahko odpeljal, smo se zavedli, da je za nami teden odlične zabave, a tudi uspešnega dela, da nikomur ni žal, da se je srečanja udeležil. Spoznali smo veliko dobrih prijateljev, s katerimi, upamo, se bomo še srečali.
Larisa in Lucija, 1.a, Gimnazija Brežice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
