Avtor, Marjan Strajnar z Dolnje Težke Vode, diplomirani ekonomist, upokojenec, je zasnoval svojo monografijo Osvobodilna in bratomorna vojna 1941-1945 na ozemlju Mestne občine Novo mesto kot trilogijo. Prva knjiga z naslovom Žrtve in spominska obeležja, ki je izšla pred dnevi v samozaložbi, je bralcem že na razpolago.

V knjigi je prikazanih 2600 žrtev z njihovimi osnovnimi osebnimi podatki:

-          2030 žrtev s krajem bivanja na ozemlju občine, kraj njihove smrti je bil v ali zunaj občine;

-          540 žrtev, ki se je rodilo in bivalo zunaj občine (razni kraji po Sloveniji), kraj njihove smrti je bil na ozemlju naše občine (ubiti so bili v raznih vojnih spopadih na teritoriju občine);

-          35 žrtev, ki se je samo rodilo v občini, bivali in ubiti so bili zunaj ozemlja občine Novo mesto.

Vse žrtve so razvrščene v šest skupin: domači in »tuji« partizani, žrtve italijanske brigade »Fontanot«, antikomunisti in sodelavci okupatorja, civilne žrtve in druge žrtve.

Kot dopolnilno-informativni pregled so prikazane žrtve komunističnega nasilja, ki so zapisane za župnijskih spominskih ploščah, vendar skupnega števila žrtev ne povečujejo, ker so že vključene v zgoraj omenjenih šest skupin žrtev.

V zadnjem delu knjige so s fotografijami in kratkimi opisi prikazana spominska obeležja, ki so postavljena na ozemlju Mestne občine Novo mesto.

Avtor je v uvodu knjige zapisal: »S knjigo želim v prvi vrsti vsaj malo prispevati k ohranjanju in utrjevanju spoštljivega spomina na vse smrtne žrtve, ki so zapisane v njej.«

Upa tudi, da bo bralec s pomočjo te knjige relativno hitro in celovito pridobil vpogled v 'krvni davek', ki ga je zahtevala druga svetovna vojna na ozemlju naše občine.

Bralci bodo lahko ob prebiranju knjige - kot je avtor ob zbiranju gradiva in pisanju knjige - na novo odkrili in poglobili vedenje o miru kot temeljni vrednoti. Mir, ki je predvsem sad pravičnosti in spoštovanja človekovega dostojanstva ter strpnega sobivanja v različnosti, je neprecenljiva, temeljna vrednota, ki nas zavezuje, da storimo vse, kar zmoremo, da se le-ta ohranja in utrjuje. Samo tako smemo upati, da se vse hudo in krivično, ki se je dogodilo med nami v času druge svetovne vojne in takoj po njej, ne bo nikoli več ponovilo.