Arhiv Dolenjskega lista

Arhiv Dolenjskega lista

Dijaki 4. letnika Gimnazije Kočevje, ki obiskujemo izbirno skupino zgodovine, in dijaki maturitetnega tečaja smo se v četrtek, 25. oktobra, odpravili na ekskurzijo v Ljubljano. V sklopu obveznega dela mature smo se sprehodili po Stari Emoni in si ob predstavitvah vsebin referatov, ki smo jih pripravili za maturo (vsak na svojo izbrano temo), ogledali različna zgodovinska obeležja, ki so zaznamovala Ljubljano vse tja od rimskih časov do današnjih dni.

Na ta način smo združili obveznosti, ki smo jih imeli za maturo, in 2000-letnico rimske Emone, na katero se Ljubljana že pripravlja, praznovala pa jo bo leta 2014. Ob spremstvu profesoric zgodovine z naše šole Lilijane Trampuž in Lucije Kos Bartol smo šesturni sprehod začeli ob Rimskem zidu in opazili okrogle bele kamne, s katerimi je arhitekt Plečnik ločil originalni del od dodanega. Ob rimskem zidu smo bili pozorni na spominsko ploščo Črtomirju Nagodetu in ugotovili, da lahko z enim pogledom zajamemo dva tisoč let zgodovine.

Nato smo se ustavili v arheološkem parku rimske hiše, občudovali naprednost rimskega ogrevanja, opazili pa smo, da bi brez informativne table težko prepoznali zanimivo rimsko stranišče le po kamnitih ostankih. Ugotovili smo tudi, da trnovska cerkev za nas ni kraj nesrečnega imena, ampak bogat zgodovinski spomenik in da ji družbo delajo tudi naši znameniti impresionisti. Za cerkvijo smo se poklonili arhitektu Plečniku in opazili, da se je ogrevanja v svojem zimskem vrtu naučil pri Rimljanih.

Po Emonski cesti smo nato šli do Trga francoske revolucije, se tam spraševali, če je Slovenija še vedno tak evropski prstan, kot jo je videl Valentin Vodnik. Ob Auerspergovi palači smo se spomnili velike vloge, ki jo je ta družina imela za Kočevje, v palači, kjer je danes mestni muzej, pa smo se ustavili le pri rimskih ostankih, posebno zanimiva je rekonstrukcija rimske ceste.

Na Bregu smo se ustavili pri spomeniku ljubljanskega župana Ivana Hribarja. Ker plošče pisatelju in županu Tavčarju ni več, smo se kar tam spomnili na edino žensko, ki smo ji na našem obhodu namenili pozornost - Franjo Tavčar, darežljivo gospo županjo in vsestransko aktivno narodno damo. Mimo Židovske ulice prek Čevljarskega mosta smo Pod Trančo obudili spomin na srednjeveško Ljubljano in plemiške Spanheime, ki so kraljevali na gradu.

Na Mestnem trgu smo opazili, kako je današnji umetnik srednjeveške značilnosti vdahnil Krojaški ulici, občudovali kopijo Robovega vodnjaka, šli mimo skromne spominske plošče Janezu Blaiweisu, nekdaj zelo čaščenemu »očetu naroda«. Na ljubljanski Stolnici smo si ogledali vrata slovenske zgodovine, na njih prepoznali Gorazda in Hotimirja, prva karantanska kristjana, pa še knežji kamen, hrastoveljsko cerkvico, množico agresivnih konjenikov pa tudi množico upornih kmetov. Ob kipu Valentina Vodnika smo se še enkrat spomnili njegovih pesmi, ob bližnjem Zmajskem mostu pa legende o nastanku Ljubljane.

Nato smo se podali še k Trubarjevi hiši. Na Tromostovju smo posedeli ob spomeniku Franceta Prešerna in se seznanili z umetniškim obdobjem secesijo. Seveda smo se na poti vedno znova spominjali arhitekta Plečnika in občudovali njegovo delo. Na Wolfovi ulici smo se spomnili na marčno revolucijo, ko je bila prvič razvita slovenska zastava, ki tam še danes spominja na ta dogodek.

Naša naslednja postaja je bil Kongresni trg, kjer smo si ogledali še en rimski vodnjak, se ob sidru dotaknili sprememb naše zahodne meje, ob kipu Emonca pa rimskega pokopališča. V starokrščanskem centru smo zopet občudovali dosežke rimske civilizacije in se zamislili ob krstilnem bazenčku. Ob Cankarjevi kocki smo se spraševali, če lahko njegov citat povežemo tudi z njegovim stališčem do jugoslovanskega vprašanja. Ob kipu Edvarda Kardelja smo se dotaknili naše komunistične preteklosti, pred parlamentom pa vseh faz osamosvajanja Slovenije. Poklonili smo se tudi polihistorju Valvasorju, spomnili smo se egipčanske mumije v Narodnem muzeju in poiskali rimski milnik v lapidariju. Ob stebru protesta smo se spomnili težkega vojnega časa mesta v žici. Naše popotovanje pa smo sklenili v parku Tivoli in posedeli pri kiparski upodobitvi Edvarda Kocbeka.

Na vsaki od teh točk je eden izmed nas predstavil vsebino svojega referata, ostali pa smo reševali delovne liste z vprašanji, vezanimi na dane teme oz. spomenike ob poti.

Na ekskurziji sem resnično užival, saj smo se na zelo privlačen način veliko naučili. Bila je nadvse poučna, a tudi izredno zanimiva. V zelo kratkem času smo podrobno spoznali Staro Emono in si Ljubljano ogledali na način, na kakršnega je najbrž ne bomo videli nikoli več.