100 let Zorke Milič, nastarejše občanke KP Kolpa
Desetega novembra je praznovala sto let svojega življenja Zorka Milič iz Miličev, majhne uskoške vasice ob Kolpi, ki so jo pred približno 500 leti naselili srbski prebegi, ki jih je za potrebe obrambe pred Turki v 16. stoletju v te kraje pripeljal baron Ivan Lenkovič; general Vojne krajine, stotnik Sinjskih alkarjev in poveljnik Žumberaških uskokov. V Miličih že dobrih sto let stoji srbska pravoslavna cerkev sv. Petra in Pavla (pred tem pa je srbska pravoslavna občina Marindol imela cerkev sv. Petra v sosednjih Paunovičih).
Zorka Milič, je bila rojena 10. novembra 1913 v družini Jakovac, v majhni leseni hiški ob Miličkem kalu, ki je danes razglašen za naravno vrednoto. Kal in okolico je v lanskem letu z velikimi ureditvenimi deli s pomočjo družin Žužič in Mitar saniral Javni zavod Krajinski park Kolpa.
Kot deklica se je Zorka zbližala z vaškim fantom Nikolajem Miličem, a so ji starši poskušali preprečiti to ljubezen, saj je Nikola izviral iz številčne in revne družine. Klub temu sta se v 20. letu Zorkine starosti zaljubljenca poročila in snaha se je primožila v hišico z dvema prostoroma, v kateri je takrat že živelo 13 ljudi. Družina je mladoporočencema v skladu s tradicijo v obkolpskih vaseh kmalu postavila his - majhno - enoprostorsko kaščo, ki so jo običajno postavili za mladoporočenca (včasih, ko si je družina to lahko privoščila, tudi za strice in tete), da sta imela malce zasebnosti. V takšnem hisu sta le spala, obedovala pa sta v hiši z družino. Kot je na praznovanju povedala teta Zorka, jo na to obdobje kljub veliki revščini vežejo lepi spomini, predvsem na moža Nikolaja. Slavljenka je na praznovanju svojim gostom razkrila tudi nekaj sočnih spominov iz svojega dolgega življenja, pa tudi majhnih skrivnosti, kako se ogniti težkemu delu ...
Čeprav je večino življenja preživela ob delu na kmetiji, je prepotovala tudi velik del Jugoslavije, vedno pa ohranila dobro voljo in strpnost. Ker ni imela svojih otrok, je ljubezen razdajala predvsem nečakom. Pred leti je s sosedo - svakinjo odšla živet v Dom starejših občanov v Črnomelj, a tam ni dolgo zdržala. Predlagala je nečakinji Zorki, da se vrne iz Beograda domov v Miliče in skrbi zanjo. Mlajša Zorka, ki je teto sprejela v njeno rojstno hišo, zanjo zgledno skrbi kljub temu, da je sama že krepko zakorakala v 70 leta. Zorka sicer nosi očala, a ko bere, jih odstrani, saj jih ne potrebuje - kot pove sama, jih nosi zgolj zaradi tega, ker jo po operaciji sive mrene moti veter, ki ji piha v oči. Tudi sluh ji služi precej dobro, tako, da lahko sproščeno komunicira z okolico. Pred leti je Zorka Krajinskemu parku Kolpa podarila star čebelji koš iz ržene slame, za katerega ni hotela plačila - direktorju parka je naložila le skrb za kal, ko nje več ne bo.
Prisotni na praznovanju so pred leti že sodelovali na slovesnosti stoletnice vaščana majhnih Miličev, ki je dočakal 103 leta, sklep navzočih na praznovanju pa je bil, da je dolžnost vsakega pripraviti praznovanje ob stoletnici.
Zorki Milič so ob gostoljubju Žužičevih (družna Vukčevič) praznovanje in darila pripravili vsi sosedje, vaščani Miličev, jagnječjo pečenko je prispevala kmetija Vučji ogrizek (ki se je obvezala to ponoviti ob vsaki stoletnici v vasi!), saj tukaj na opuščenih površinah pase ovčji trop belokranjskih pramenk. Krajinski park Kolpa, ki tudi sicer skrbi za vzdrževanje okolice, pa je svoji najstarejši krajanki podaril nagrajene izdelke iz domače ovčje volne: podritnik in nakolenčnik mojstrice domače obrti Tončke Jankovič, ki jih je slavljenka takoj uporabila in se z njimi v hladnem dnevu prijetno ogrela. Pomembnega jubileja se je spomnila tudi Minka Dichlberger, ki je za Zorko dolgo skrbela kot patronažna sestra.
Slavljenki želimo še veliko zdravja in zadovoljstva!
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
