Osebni arhiv C. M.

To je druščina pohodnikov, ki sledi Cirilu Mikliču, poštarju, ki ga poznajo v številnih dolenjskih vaseh. Pod luno že pet let odkriva čarobnost noči in dokazuje, da se prava svetloba skriva v naravi, ne na zaslonih. 

»Luna ima poseben čar. Ljudje smo preveč navajeni umetne svetlobe – šele ko hodiš ponoči brez baterije in vidiš svojo senco, se zaveš, kako močna je narava,« pravi Ciril, ki je priredil že več kot sedemdeset luninih pohodov. »Tam, kjer se sliši tišina, luna najlepše sije,« pove.

Njegova zgodba se je začela skromno. Ob prvi polni luni leta 2020 se je s tremi prijatelji iz vokalne skupine Gorjanski spev, v kateri prepeva, povzpel na Špilerjevo špico nad Šentjernejem. »Noč je bila svetla, sneg je škripal, na vrhu pa je bilo topleje kot v dolini. Tako lepo je bilo, zasneženo, da sem si rekel – zakaj tega ne bi delil še z drugimi?«

In res – ko je dogodek objavil na priljubljeni Facebook strani Lahkih nog po Dolenjski, ki jo je ustvaril, se je na naslednjem pohodu zbralo že petdeset ljudi. Od takrat naprej jih vsaka polna luna popelje na drugo pot – na Vinji Vrh, Mehovski hrib ali celo Trdinov Vrh. Povprečno prehodijo osem kilometrov, a v resnici so ti pohodi veliko več kot le hoja.

Osebni arhiv C. M.

Pod luno dobrodošel vsak

»Na pohodih se vezi poglobijo, pogovori stečejo,« pripoveduje Ciril. »Želel bi si, da bi prišli ljudje, ki so mogoče sami. Po nekaj kilometrih pa so v družbi in se smejijo. Luna vse poveže.«

Njegova žena Andreja, ki je tudi sama poštarka, se ob vprašanju, ali moža luna kdaj nosi, samo nasmehne: »Kakšna druga se mu bolj pozna, ta ne. Če si nekaj zapiči v glavo, ga ne ustaviš,« se pošali.

In res – tudi ko je nekoč močno deževalo, se je Ciril sam odpravil v hrib. »Trmast sem, priznam, če sem si rekel, da grem, potem grem, čeprav je na poti nazaj po cesti tekel potok. In vsakič me narava nagradi z nečim lepim – z meglo, zvezdami, z mirom.«

Osebni arhiv C. M.

Poštar, ki prinaša dobro voljo

Po srcu pohodnik, po poklicu pa – poštar. Že šestindvajset let raznaša pošto. »To je zame sanjska služba,« pove. »Sem na svežem zraku, med ljudmi, svoboden. Nobenega ventilatorja za hrbtom,« se pošali. Čeprav je po izobrazbi kuhar, je bil zmeraj najraje med ljudmi. »Ne bi se mogel pogovarjati z lonci.«

Med raznosom pošte opazi, da se časi spreminjajo. »Preveč je nestrpnosti, a na podeželju je še vedno več topline. Tam ti ljudje ponudijo kozarec vina, žganja. Čaj bolj redko, a alkohol nima na cesti kaj iskati,« odločna doda.

Dobroto vrača po svoje. Pred kratkim je 86-letni gospe, ki ji je zmanjkalo denarja za položnico, sam dodal nekaj evrov. »Ko je imela, mi je vse vrnila. Takšna dejanja povezujejo,« pove mirno, kot bi bilo to nekaj najbolj samoumevnega.

Na motorju ga je nekoč zgrabil manjši pes. »V vasi Vrh pri Šentjerneju. Še danes se mi pozna,« lahkotno pove in se nič ne sekira.

Osebni arhiv C. M.

Koraki, ki povezujejo generacije

Ciril pravi, da se je pred šestimi leti poslovil od cigaret in navado zamenjal za gibanje. »Hoja je zdravilo,« pravi. »Spremenil sem se na bolje, stoodstotno.«

Z ženo Andrejo, s katero sta skupaj že trideset let, pogosto hodita skupaj. »Hoja naju povezuje,« pravi ona. »Ko sva zunaj, se pogovarjava, razčistiva vse, odpirava teme, ki jih doma ne bi. Po službi včasih vsak utone v svoje opravke, zunaj pa se pogovor kar začne.«

Ko hodita z vnuki, jima je pomembno, da skupaj zbirajo doživetja. »Otrok se ne bo spominjal igrače, ampak trenutka, ko smo skupaj kam šli,« pravi Ciril. Ciril utrinke s pohodov rad ovekoveči na fotografijah. »Imam ta čut, oče je bil znani šentjernejski fotograf Polde Miklič, mama pa natakarica v gostilni Recelj, tako sta se srečala.« Sam ima tri hčere, ena med njimi je poštarka, tretji vnuk pa pride konec leta.

Osebni arhiv C. M.

Tišina pod zvezdami

Najlepši so zimski pohodi. »Sneg v mesečini se sveti kot tisoč lučk, vse je tiho, le koraki lomijo sneg,« opisuje Ciril. »Včasih, ko pridemo na vrh, smo v tišini. Vsak ima svoj trenutek z luno. Takrat se zaveš, kako malo potrebuješ, da si srečen.« V megli in mrazu se radi pogrejejo s čajem. »Tudi kakšno prisrčnico imamo s seboj,« se pošali.

Spominja se, kako so šli na Koglo s študenti iz vse Evrope, ki so bili ravno takrat v Šmarjeti. »Ustavili smo se pri Cvelbarjevih, kjer so mladi s sabljo odpirali šampanjce, in ravno v tistem trenutku se je izza Gorjancev prikazala luna, pred tem je nismo videli. Komaj so čakali na naš pohod, bili so prav razočarani, ker smo ga morali zaradi slabe vremenske napovedi za en dan prestaviti,« vznemirljivo povzema noč.

A ni pomembno, koliko je ljudi. »Včasih nas je petnajst, včasih petdeset. Vzdušje je vedno isto – dobro, pozitivno. Ko pridem domov, ne morem takoj zaspati, toliko energije imam,« pove Ciril z nasmehom.

Na Dolenjskem ljubitelji polne lune pogosto hodijo, v Šentrupertu so šli že več kot 200-krat, v Trebnjem več kot 110-krat, a zmeraj na isto lokacijo, Ciril pa za vsak pohod izbere novo traso.

Osebni arhiv C. M.

Vabilo k luni

Polna luna ima po svoje moč, a tisti, ki se podajo s Cirilom na pot, vedo, da je čar pravzaprav v ljudeh, naravi in v drobni luči, ki jo vsak nosi v sebi.

»Letno je vsaj dvanajst polnih lun, večina jih zamudi. Mi pa jih doživimo. Zakaj bi sedeli doma pred televizorjem? Naj vsak vsaj enkrat pride z nami. Zagotavljam, da ne bo zadnjič. Pravo veselje se skriva v preprostih korakih in v svetlobi lune,« sklene Ciril.