Arhiv Dolenjskega lista

I. N.

Predsedovanje naše države skupnosti evropskih narodov je za razmeroma mlado diplomacijo velik uspeh. Pričakovanja državljanov, politikov in diplomatov pa so glede predsedovanja različna. Poznavalec mednarodne politike in diplomacije, nekoč tudi sam veleposlanik, danes pa predsednik slovenskega društva za mednarodne odnose, dr. Jože Kunič, meni, da mnogi od predsedovanja pričakujejo preveč.

“V zunanji politiki, ki jo vodi Evropska unija, naša država kot predsedujoča ne more spreminjati velikih stvari, nanje imajo vpliv močne diplomacije velikih držav. Slišati je očitke, da mi skrbimo za kavo, odpiramo okna, skrbimo, da tisti, ki želi govoriti, pride do besede. Tudi to je uspeh,” je poudaril na nedavnem predavanju, na katerega so ga ob letni programski konferenci povabili člani območnega združenja Zveze slovenskih častnikov iz Novega mesta, Dolenjskih Toplic, Mirne Peči, Šentjerneja, Škocjana in Žužemberka.

Ocenjuje, da naši diplomaciji na nekaterih segmentih še manjka izkušenj v primerjavi z državami, ki imajo na tem področju dolgoletno tradicijo in vedo, kje in kaj je njihov nacionalni interes. “Za te diplomacije je značilno, da so oče, sin in vnuk diplomati. Tako se krepi pripadnost lastni domovini, kar je ključen element, ki ga diplomat mora imeti,” pojasnjuje. “Čeprav je moč naše države majhna, želimo doseči čim večji vpliv. Mislim, da nam je z vključitvijo v mednarodne povezave uspelo vzpostaviti pogoje, da bomo močnejši. Na uspehe smo lahko ponosni: sorazmerno zgodaj smo prišli v Evropsko unijo in NATO, kjer sedaj tudi aktivno delujemo.”

Meni, da si velike države lahko privoščijo, da se s kakšno sosedo sploh ne razumejo. Za male države pa so odnosi s sosedi ključnega pomena. Njihovo glavno orožje je diplomacija, ki mora biti verodostojna, enotna in načelna. Medtem ko imamo s tremi državami dobre odnose, pa ti s Hrvaško niso najboljši, med drugim zaradi nerešenih vprašanj glede nuklearke, Nove ljubljanske banke in meje, ocenjuje. Prvi dve vprašanji se že rešujeta v okviru mednarodnih institucij, posebej težak problem pa je meja, ki je po Kuničevih besedah postala težava populističnega značaja.

“Žal smo v situaciji, ko sta ena in druga država šli predaleč v spodbujanju javnega mnenja. Spori so nepotrebni in bi jih bilo treba rešiti na trezen način. Nova vlada bi se morala najprej zavzeti in takoj začeti reševati ta problem s posredovanjem tretjega,” meni.

V Evropi obstaja mnogo nerešenih meja, kot na primer med Francijo in Andoro, a tam ni težav, ker gre za neposeljena gorata območja. Mejo med Slovenijo in Hrvaško, kjer pa ljudje živijo in imajo zaradi meje vsakodnevne težave, pa bi bilo treba urediti na čim bolj prepusten način, se zavzema. Glede priznanja Kosova pa meni, da ga je Slovenija morala priznati, saj se kot predsedujoča Evropski uniji ni mogla oddaljiti od stališča večine evropskih držav. Unija enotne zunanje politike sicer nima, ima pa skupno.

“Naš interes je, da se razmere na Kosovu in v Srbiji čim prej uredijo in da državi prideta v Evropsko unijo,” poudarja Kunič.