revija Jana

Te dni sem našla na spletu zapis društva Humanitarček. Verodostojen zapis verodostojnih ljudi. Kar pomeni, da je resničen in prepričljiv. Ljudje iz tega društva skrbijo za največje reveže v tej državi, za takšne, ki ne zmorejo pogledati in zaklicati izza meja svoje bede, si ne upajo, se sramujejo in morda niti ne vedo, da vendarle obstajajo možnosti za pomoč.

Milka je stara petinpetdeset let in ima downov sindrom. Z mamo sta pred leti živeli nekje na podeželju, oče je umrl. Ko se je Milka rodila, so zdravniki povedali, da je »prizadetek«. Moram reči, da sem prvič slišala za takšno označbo ljudi s posebnimi potrebami, pa sem se jih naposlušala zares veliko. Saj veste, nekoč so jih imenovali mongoloidi, prizadeti, imbecili, idioti …, in to so bila strokovna poimenovanja. Milko pa so vaščani in njeni vrstniki klicali tudi Milka debilka, pove mama v zapisu. In da so otroci vanjo metali tudi gnila jabolka, kadar so se norčevali iz nje. A Milka, človek s čistim srcem, nesposobna hudobije, je pobrala kakšno lepo jabolko in ga prijazno vrnila hudobnežu. Takšne so osebe z downovim sindromom, ljudi vidijo takšne, kot so sami. Dobre,  poštene, odkrite ... In sploh ne morejo razumeti in dojeti, da nekateri niso takšni.

Ko sta z mamo ostali sami, sta se preselili v mesto. In životarili. Čistili stopnišča na črno, kaj zašili … Tudi tukaj sta bili zaničevani, večkrat lačni … Očitno sta postali samotarki, ni tako redko, težko življenje in krute izkušnje marsikoga priženejo do točke, ko se preprosto izklopi iz okolja, družbe, sveta … In marsikdo se ne znajde v zapletenem ustroju družbe z mnogimi institucijami in zapleteno zakonodajo, ki navadnega človeka samo spravi v stisko. In se počuti kot nepismen, no, skoraj kot »prizadetek«.

Mimogrede: ali veste, da obstaja Lahko berljiva Ustava Republike Slovenije? Napisana je v bolj preprostem jeziku, da jo lažje beremo in razumemo. Tudi jaz sem se razveselila tega odkritja in se bom z veseljem lotila branja, pa čeprav obsega dvesto dvanajst strani.

Še dve besedi o srečnem koncu za Milko in njeno mamo. Ko je morala mama v bolnišnico, so odkrili njuno revno življenje in jima pomagali. Društvo Humanitarček.

Potem sem razmišljala o tem, zakaj in kako sta lahko Milka in njena mama – v enaindvajsetem stoletju in v informacijski dobi – živeli tukaj, med nami, pa vendar čisto odmaknjeni, kot v nekem drugem svetu? Sta bili sami krivi, ker se nista znašli v tem strukturiranem okolju? Sta se nekako izgubili iz evidenc? Sta tako dobro skrivali svojo revščino?

Ali pa takole: sta se stisnili skupaj in ostali v času, ko so ljudje še skrivali svoje otroke, tete, strice, sorodnike … s posebnimi potrebami? Ne, ni tako daleč nazaj, Milka je celo mlajša od mene. Vendar se je v pol stoletja veliko spremenilo v družbi tudi za ljudi s posebnimi potrebami. Zagotovo je k temu veliko prispevala znanost, ki ji je uspelo ugotoviti mnoge vzroke za stanje teh ljudi. In je odvzela krivdo, ki so jo pripisovali staršem, sorodnikom, bogovom, nadnaravnim silam in podobno.

Počasi so začeli ljudje srečevati osebe s posebnimi potrebami na cesti, v trgovini, uzrli so jih v javnih medijih ... Velike institucije z ljudmi s posebnimi potrebami, nemalokrat v odročnejših krajih, počasi postajajo manjše skupnosti bliže večinski populaciji. In mnogi ljudje jih sprejemajo, želijo jih spoznati, želijo se otresti strahu pred njimi, razumeti tudi ta del življenja.

Tudi o tem sem razmišljala, potem ko smo imeli starši zadnjič srečanje z vodstvom delovnega centra v Tolminu. V trgovinah Kmetijske zadruge v Tolminu so pred novim letom ponudili kupcem tudi uporabne koledarje za en evro in sporočili, da bodo zbrana sredstva namenili varstveno-delovnemu centru. V vsej občini živi približno enajst tisoč ljudi, zbrali pa so nekaj več kot štiri tisoč petsto evrov in še sami dodali znesek do okroglih pet tisoč evrov. Kar pomeni, da je, statistično gledano, prispeval evro skoraj vsak drugi občan. No, moram biti pa še malo natančnejša pri tem. Statistika pač ne pove vsega. Gotovo so k temu znesku prispevali tudi najini dragi sokrajani v trgovini v Bovcu in morda še kje.

In še nekaj mojih opažanj, tokrat o T'mincih. Potem ko je lani novembra delovni center praznoval štirideseto obletnico obstoja v nabito polni dvorani, so v center klicali občani, ali jim lahko še kako pomagajo, npr. kot prostovoljci.

Včasih me na cesti v Tolminu ustavi kakšna gospa in pove, da je zadnjič videla tudi Janeka in njegove prijatelje, ki so šli na sprehod po Tolminu.

Vrtec, osnovna šola, glasbena šola, zdravstveni dom, različna društva in klubi radi sodelujejo z delovnim centrom ter jih obiskujejo. Prav tako župan.

Zatrdim lahko, da so najina srečanja z ljudmi v Tolminu prijetna in nikoli nimam slabega občutka, da bi se nama kdo rad za vsako ceno izognil. Mislim si, da so si takšen odnos prislužili naši otroci sami, prijazni in dobrodušni, kakršni pač so, pa tudi s svojo prisotnostjo v kraju. In zaposleni v delovnem centru, ki jih podpirajo in varujejo ter jim omogočajo živeti vsaj del življenja med drugimi.

Torej, dragi vsi T'minci! Kapo dol pred vami!

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana,   št. 16, 22. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana