Osebni arhiv

»Po Simonini smrti nisem imel več ne volje ne veselja do življenja. In tudi ne novih idej, kaj bi počel. Zdelo se mi je, kot da me je zapustila moja muza. Poskušal sem v politiki, a se tudi to ni izkazalo, kot sem si želel,« pripoveduje Goran Šarac, ki pa je na srečo našel novo ljubezen, postavno Jano, ki ga je spodbujala, naj se spet loti tistega, kar zna in obvlada – produciranja glasbe. Počasi so njene besede padle na plodna tla – še posebej ko mu je predstavila svojo sestrično, pevko Renato Mohorič.

• Je to slovo Jasne Kuljaj?

Začel je razmišljati, da bi se nemara res vrnil v glasbene vode, ki so se v osemnajstih letih, odkar je zadnjič glasbeno pomagal Simoni, precej spremenile. Vse se je postavilo na svoje mesto, ko je po dolgih letih srečal priznanega makedonskega glasbenega maestra Grigorja Koprova. »Z Grigorjem sva se spoznala v Skopju leta 1984, ko sem se s skupino Rendez-Vous udeležil svojega prvega predizbora na Jugoviziji. Spletlo se je trdno prijateljstvo. A so se čez čas najine poti razšle. Oktobra lani sva se spet našla. Grigorja se je dotaknila moja bolečina in napisal je pesem o moškem, ki je izgubil ljubljeno osebo,« razlaga Goran, ki je pesem ponudil Renati in vsi so bili neskončno veseli, ko se je ta uvrstila na letošnjo Emo.

Objavljeno v reviji Zvezde št. 7, 13. 2. 2019.