Da je glasna, pravijo nekateri. In da bi se morala umiriti. A Zalo je do zmage v letošnjem MasterChefu privedla ravno eksplozija strasti do kulinaričnega ustvarjanja. Kako dobro jo pravzaprav poznate? Pred vami je zgodba o vaškemu dekletu, ki je sledilo srcu in vse do konca ostalo zvesto sebi.

Zala Pungeršič iz Bele Cerkve se zabava ob misli, da je zgolj preprosto dekle z vasi, od katere nihče ni kaj preveč pričakoval. Vse dokler se ni z žarom v očeh pognala med kuharskimi postajami ter iz dneva v dan celo samo sebe presenečala s hitrim osvajanjem znanj, kreativnim razmišljanjem in idejami, ob katerih se je v očeh pobliskavalo tudi sodnikom. Na svoji pustolovščini je izjemno uživala, neobremenjeno ustvarjala in iz svoje neusahljive energije iztisnila ves potencial. Da bo tako uspešno zaorala čez vse izzive, se povaljala v zlatih lističih in v zrak dvignila težak pokal, si leto nazaj zagotovo ni predstavljala.

Sedaj je čas, da jo še malce bolje spoznate. Vabljeni k branju klepeta …

Zala, iskrene čestitke, po šestih letih smo prejeli 2. zmagovalko šova MasterChef. Je bil pa res že čas, da slavi tudi ženska, kajne?

Najprej iz srca hvala za čestitke! Končno smo ženske tudi tu dokazale, da smo zmožne in da v sebi nosimo veliko (kuharsko) moč. Deveta sezona je gotovo polna presežkov. V veliko čast mi je, da sem se v finalu borila z izjemno žensko – zdaj lahko rečem prijateljico – Anjo. Prvič v zgodovini Masterchefa se je zgodil ženski finale in mislim, da sva na to obe z Anjo neizmerno ponosni. Najin cilj, da letos zmaga ženska, bi bil v vsakem primeru dosežen in res sva ne glede na izid obe zelo veseli druga za drugo.

Tole je precej prežvečeno vprašanje, ampak, če preletiva celotno pustolovščino in se zazreva v tvoj pokal, kaj ti to pomeni?

Naziv MasterChef je zame res neverjeten dosežek. Nekako sem ugotovila, da je to tisto, kar me osebnostno izpopolnjuje in veseli. Je dokaz, da se v življenju vse zgodi z namenom in ob pravem času. Obenem je to tudi potrditev, da je človek včasih zmožen veliko več, kot si sam predstavlja.

Pred pričetkom šova si dejala, da staviš na to, da boš sodnike prepričala s svojo energičnostjo, zagnanostjo in iznajdljivostjo. Čestitke za dobljeno stavo, a kaj od vsega, kar si pokazala, meniš, da je najbolj vplivalo na tvojo hitro rast in vzpon do zmage?

Menim, da je na mojo hitro rast in vzpon vplivalo dejstvo, da sem se tekmovanju popolnoma predala – brez vseh obremenitev, pričakovanj, brez pritiska zunanjega okolja. V tistem obdobju sem se posvetila samo in izključno temu. Uživala sem v učenju, v vsakodnevnemu raziskovanju in nikoli se nisem bala izpasti iz igre. Prav tako se nisem obremenjevala, kako bom videti na kameri, kaj si bodo mislili ljudje. Ostala sem zvesta sebi, ohranjala sem energijo, tako kot jo imam tudi v realnem življenju. Popolna kombinacija energičnosti, zagnanosti in iznajdljivosti pa mi je prišla še kako prav.

Ko je Sara Rutar osvojila naziv zmagovalke, si sama štela komaj 17 let. Povej, si si takrat predstavljala, da boš nekoč ti stala na njenem mestu?

Že če bi mi kdo pred enim letom rekel, kaj bom dosegla v tem obdobju, bi mu rekla, da je zmešan, kaj šele pri svojih 17-ih letih. Takrat še nisem bila čisto prepričana, kakšna bo moja življenjska pot in kaj si pravzaprav želim početi. Nisem si predstavljala, česa sem pravzaprav zmožna, zato mi ta uspeh ni samoumeven. Danes stati na tem mestu pa mi je še vedno kar nepredstavljivo. Lagala bi, če bi rekla, da nisem ponosna nase.

Tekom tekmovanja se je videlo, da v celotni zgodbi zelo uživaš in sproščeno krmariš med izzivi. Bi rekla, da je imelo to velik vpliv na tvoje delo za štedilnikom? Stres lahko namreč hitro negativno vpliva na posameznikovo delo …

Vesela sem, da se je to videlo. Zagotovo mi je moja sproščenost pomagala pri premagovanju izzivov, pa tudi neustrašnost – nikoli se nisem ničesar ustrašila. Meni je MasterChef predstavljal igro, veselje, včasih sem se počutila kot otrok, ki na novo odkriva svet in se mu odpirajo nova znanja, ki jih z zanimanjem požira. MasterChef je bila priložnost in vsak pri sebi se je odločil, kako jo bo izkoristil in koliko stresa mu bo to pomenilo. Seveda – prideš do stresnega trenutka, se ti zalomi, ampak vseeno to ne smeš dojeti kot konec sveta. Iz napak se največ naučimo. Še dobro, da sem jih sama naredila kar nekaj (smeh).

Od izziva do izziva si presenečala s krožniki, znanjem, hitrim učenjem, zamislimi izven okvirjev in si tako prislužila naklonjenost tudi številnih gledalcev, ki jih morda na prvi vtis nisi prepričala. Dober občutek?

Preberite še ...

· Začetki na Petrolu

Se še spomnite, česa ste se naučili na vaš prvi delovni dan?

Dober občutek je predvsem to, ker vem, da bo lahko moja zgodba mnogim za zgled. Dekle z vasi, ki se v prvi oddaji predstavi s kumarami v omaki. Takrat si verjetno nihče ni predstavljal, da bom prišla tako daleč. Pa vendar, sprotno trdo delo, učenje, motivacija so recept, da se v življenju marsikaj da, če se le hoče.

No, nekateri so kljub tvojemu nenehnemu dokazovanju sposobnosti radi pripomnili, da si ljubljenka sodnikov in da so te slednji malce drugače ocenjevali. Kako sama gledaš na to?

S takimi komentarji se ne ukvarjam. Žal smo Slovenci, čeprav res dobrosrčni ljudje, še vedno znani po zavisti in nevoščljivosti. Menim, da so bila ocenjevanja vedno korektna, če si pripravil dober krožnik, si bil pohvaljen, in če si pripravil slab krožnik, so te pograjali. Tako je bilo tudi pri meni. Na komentarje sodnikov in celotno dogajanje sama nisem imela vpliva, menim pa, da je koncept oddaje vseeno pravičen.

Moram vprašati. Od kod pri komaj 23-ih letih takšna širina, globina in višina kuharskega znanja? Kaj se dogaja v tvoji glavi? (smeh)

Ne vem, če poznam odgovor na to vprašanje. Večkrat se tudi sama vprašam, kaj se mi dogaja v glavi. Verjetno je k vsemu pripomoglo to, da od samega začetka nisem imela tako dobro izoblikovanega kuharskega sloga. Med samim tekmovanjem sem začela na jedi in krožnike gledati s tehničnega vidika. Uporabljala sem logiko, neko »kmečko pamet« in očitno sem razmišljala v pravo smer.

Šov se je odvrtel, žarometi v slavni kuhinji so ugasnili, sedaj pa je napočil čas za nove zmage. Prihodnosti zagotovo ne prepuščaš naključju – kakšni so tvoji načrti, želje, sanje?

Zmago vidim kot odskočno desko za lažjo uveljavitev v kulinaričnem svetu. Zavedam se, da se moja težka in naporna pot šele začenja, zato se tudi ne želim takoj na vrat na nos nekam vreči. Počasi se daleč pride. Puščam si široko odprta vrata in se veselim vseh nadaljnjih projektov, ki prihajajo. Ta izkušnja in naziv zame predstavljata nove možnosti – konec res lepe zgodbe in hkrati začetek moje poklicne poti, na kateri se bom morala še veliko naučiti. Zagotovo pa se želim kulinarično izpopolnjevati tudi v prihodnje, da bom lahko stopala v korak s časom in bila iz dneva v dan boljša na tem področju.