Adrian Pregelj, RTV Slovenija

Tisti malo starejši se bodo gotovo spomnili Pavleta Ravnohriba, prvega voditelja tega priljubljenega televizijskega kviza za mladino, v katerem se trojice učencev iz osnovnih šol iz vse Slovenije pomerijo v znanju, tisti malo mlajši pa kviz povezujejo z Nikom Škrlecem, ki je bil prvi voditelj kviza v prenovljeni podobi, in pa, jasno, z aktualnimi voditelji – Rokom Škrlepom, Jušem Milčinskim in Jasno Merklin.

Tako kot mnogi med nami ste tudi vi verjetno odraščali ob tej oddaji. Kaj vam je pomenila in kaj vam pomeni danes?

Rok Škrlep: »Kot otroku mi je pomenila odlično sobotno razvedrilo, res sem rad spremljal mlade tekmovalce že takrat in sem si tudi želel, da bi postal del oddaje. Na koncu sem to tudi postal, ampak malo drugače, kakor sem kot otrok upal (smeh), bi pa rekel, da še na veliko boljši način. Danes je to moja sanjska služba, hkrati pa tudi neko poslanstvo, da delam z otroki.«

Juš Milčinski: »Tudi jaz sem imel željo postati tekmovalec, ampak se mi želja ni nikoli uresničila. Zame je to en tak konstanten vir kreativnosti, kravžljanja možgančkov, tudi kot voditelj se res veliko naučiš skozi vprašanja, ki jih dobijo tekmovalci, pa tudi od njih. Poleg tega imaš stik z mladimi, izveš, kaj je recimo aktualno na tiktoku, česar sicer ne bi … Ko si del te oddaje, se počutiš precej bolj mladega.«

Jasna Merklin: »Zame je oddaja vir kreativnosti na eni strani, po drugi strani pa nenehen stik z različnimi znanji. Na ta način se v bistvu lahko tudi sam vedno znova izpopolnjuješ in si v stiku s tem, kar je aktualno, tudi meni je pomemben stik z mladimi. In ogromno mi pomeni, da lahko ohranjam otroka v sebi.«

Adrian Pregelj

Vi trije ste del oddaje od takrat, ko je prišla na male zaslone v prenovljeni različici. Glede na to, da velikokrat z nostalgijo gledamo na pretekle stvari, kako gledate na prenovo? Je bila potrebna?

Rok Škrlep: »Zdi se mi, da vedno radi gledamo na stvari z nostalgičnimi očmi. Tudi jaz se vedno rad spomnim oddaj takih, kot so bile v mojem otroštvu, ker ti to obudi neke lepe spomine, ampak se mi zdi, da je lepo, da smo se premaknili v koraku s časom, da ima oddaja malo več različnih področij znanja, da imamo tudi neke druge aktivnosti, kot so npr. hitri lončki, kjer gre za malo drugačen trening znanja, ali pa možganski labirint, kjer se je treba tudi malo fizično razgibati. Všeč mi je, da je zadeva dinamična in da smo se s tem nekako prilagodili tempu, kakršen danes pač je.«

Jasna Merklin: »Takratne Male sive celice so za nas nostalgične, ker smo mi bili takrat otroci, ti otroci, ki danes spremljajo oddajo, pa bodo isto rekli čez ne vem koliko časa, če se bo oddaja recimo spet spremenila. Zdi se mi, da so spremembe v tem smislu zelo dobre, da greš v koraku s časom in da se poskušaš približati današnjim mladim, tem, ki jim je oddaja zdaj namenjena.«

Juš Milčinski: »Meni se zdi dobro tudi, da se je spremenil tip vprašanj. Ko sem sam gledal to oddajo, so bila ta precej bolj enciklopedična, v ospredju je bilo to, kar si vedel na pamet, kar si se naučil iz knjig, danes pa je v ospredju uporabno znanje, sklepanje, življenjske izkušnje itn. Enciklopedično znanje je današnjim generacijam precej bolj dostopno, kot je bilo nam, mi smo morali iti v knjižnico ali imeti knjige, naši tekmovalci pa so se skoraj rodili s telefoni v rokah, tako da lahko kadar koli preverijo kakšne podatke. Bolj pa je zato pomembno, da jih znajo tudi uporabljati.«

Borut Gale, RTV SLO

Velikokrat je slišati, da iz današnje mladine ne bo nič. Vi imate najbrž povsem druge izkušnje?

Juš Milčinski: »Res je, čisto obratno. Iz naših mladih bo marsikaj, pa tudi veliko več bodo dosegli kot prejšnje generacije. Res je, da pri njih pridejo v ospredje neka druga znanja, ampak to so znanja, ki so tej družbi pisana na kožo. Jaz nimam nobenih bojazni za naslednje generacije.«

Jasna Merklin: »Meni se zdi, da so za vsako generacijo mladih odrasli skeptični, ker pač drugače razmišljajo. Verjetno so tudi za nas govorili kaj takega. Kar mi vidimo v oddaji, so izjemno brihtni, radovedni mladostniki, talentirani na različnih področjih, tako da bodo v marsičem presegli naše generacije, o tem sem prepričana.«

Rok Škrlep: »Zdi se mi, da so tudi veliko bolj prilagodljivi. Danes je znanje res drugače dostopno in res nima več toliko smisla, da imamo v glavi tisoč in eno enciklopedično informacijo, ampak da se znamo do nje dokopati, predvsem pa da imamo neki zdrav razum, logično razmišljanje, da znamo povezati informacije, ki jih že imamo. Je pa res, da je težko posploševati na celo generacijo glede na naše tekmovalce, saj v oddajo pridejo najboljši. Glede na to, kakšne tekmovalce dobimo, smo lahko samo optimistični. Z naše perspektive se mi zdi, da nas ni treba skrbeti za prihodnje generacije.«

Morate ob kakšnih vprašanjih tudi vi kot voditelji malo bolj pomisliti? Vas osnovnošolci kdaj presenetijo?

Juš Milčinski: »Skoraj v vsaki oddaji (smeh). Včasih misliš, da bo kakšno vprašanje res težko, pa ga kar hitro izstrelijo, včasih tudi obratno, ampak večkrat se zgodi, da nas presenetijo. Zelo hitro znajo računati, pa včasih pridejo v ospredje recimo znanja s področij, ki jih ravno obravnavajo v šoli. Osmo- in devetošolec se recimo spogledujeta, medtem ko sedmošolec kar odgovori.«

Rok Škrlep: »Zdi se mi, da je v vsaki oddaji nekaj vprašanj, ki so nova tudi za naju z Jušem. Ker so res številna področja in hitro izveš, koliko stvari še ne veš (smeh). Otroci, ki gledajo, tekmovalci in tudi midva z Jušem se veliko naučimo.«

Adrian Pregelj

V današnjem svetu, ko so v ospredju družbena omrežja, so Male sive celice še vedno zelo popularne. Zakaj mislite, da mlade še pritegne, da pokažejo svoje znanje, ne pa samo kakšnih izzivov na tiktoku?

Jasna Merklin: »Male sive celice imajo kljub poplavi vsega še vedno neki renome, tudi za šolo je to neki statusni simbol, kot kaže, z leti priljubljenost celo raste in je do te mere velika, da se jih poplava družbenih omrežij ne dotakne. To je eno, drugo pa je to, da je oddaja sama po sebi kakovostna, raznolika, naslavlja različna znanja. Vsaj trudimo se, da je tako.«

Juš Milčinski: »Pa prosti so v šoli, če snemajo dopoldne, in zelo lepe nagrade imamo. Tako da se izplača.«

Rok Škrlep: »Poleg tega postanejo prave zvezde v domačem okolju! Zdi se mi, da ko v oddaji sodeluje neka šola, sploh če je iz manjšega kraja, jih takrat vsi krajani spremljajo in navijajo.«

Letos je jubilejna sezona Malih sivih celic. Kakšna novost?

Juš Milčinski: »Je kar nekaj novosti. Prva je že na začetku oddaje, ko nas pozdravijo znani obrazi iz sveta športa, znanosti, medijev, glasbe itd. in čestitajo oddaji, ti znani obrazi potem tudi zastavijo nagradno vprašanje za gledalce. Ob koncu oddaje imamo nostalgično rubriko – tisti, ki so gledali prve oddaje, se spomnijo rubrike Drži – ne drži. Ta je zdaj narejena tako, da tekmovalcem postavimo neko trditev, ki je gotovo resnična, vprašanje pa je, ali je možno, da se je pojavila že pred tridesetimi leti, to je leta 1994 v prvi sezoni Malih sivih celic, ali ne.«

Jasna Merklin: »V mojem delu je novost rubrika Naredi sam. V oddajo smo želeli vključiti čisto praktična znanja in je spodbuda k temu, da se otroci lotijo nečesa sami in da dajo na stran ekrane ali pa da imajo ekran pred sabo mogoče samo zato, da pogledajo naš prispevek, kako neko stvar narediti, in jo potem tudi izpeljejo.«

Trideset let je lepa številka. Kakšni so načrti za naprej?

Rok Škrlep: »Oddaji želim še vsaj enkrat toliko let, še malo več! Gremo iz sezone v sezono, smo pa, zdi se mi, res v nekem takem pogonu, da niti ne razmišljamo, da bi se ustavili.«

Jasna Merklin: »Če bo interes televizije in javnosti, kar očitno ni problem, ni strahu, da Male sive celice ne bi obstajale še vsaj 30 let.«

Juš Milčinski: »Kdo pa bo takrat voditelj, pa ne vemo. Mogoče še ni rojen.«