Po tisočletjih izrazite moške dominacije so se razmerja med spoloma v zadnjih desetletjih korenito spremenila. Sodobno gibanje za ženske pravice, ki se je začelo leta 1848 v ZDA, je uspelo ženskam izboriti formalni status polnopravnih državljank z vsemi temeljnimi svoboščinami, z zagonom gibanja #jaztudi pa se je leta 2017 začel četrti val feminizma in se namenil izbrisati še zadnje točke moške prevlade. Ta proces je v zadnjih letih preoblikoval tako posameznike kot institucije in odnose med njimi, hitrost in temeljitost teh sprememb pa sta sprožili mešane odzive. Marsikdo jih je sprejel z olajšanjem ali tudi navdušenjem, po drugi strani pa tudi ni malo takšnih, ki so do njih zadržani in poudarjajo, da se številni moški v novih okoliščinah nikakor ne uspejo znajti.
Izidor Gašperlin: »Ocene, da je vse več moških v vse hujši krizi, niso pretirane. Ta trend opažam že vsaj zadnje desetletje, v zadnjem času pa se je še drastično zaostril.«
»Ocene, da je vse več moških v vse hujši krizi, niso pretirane. Ta trend opažam že vsaj zadnje desetletje, v zadnjem času pa se je še drastično zaostril,« pove priznani zakonski in družinski terapevt Izidor Gašperlin; med tistimi, ki v zadnjih dveh, treh letih prihajajo k njemu po pomoč, izrazito prevladujejo moški. Zmedeni in izgubljeni, z občutki krivde, sramu in nezadostnosti ter depresivni. Podobno je pri psihologu Andreju Perku – tudi na vrata njegove ordinacije v zadnjem času trka vse več predstavnikov spola, za katerega v tradicionalnih (patriarhalnih) razmerjih velja poimenovanje »močnejši«. Perko opaža, da je med moškimi na pohodu »epidemija osamljenosti, ki povzroča depresijo in anksioznost«.
Zmeda in tesnoba ob koncu sveta
Takoj je treba poudariti, da občutek, da so moški v krizi, nikakor ni od včeraj. Raziskovalca Pariškega inštituta za kritično misel (PICT) Tristan Bridges in Ian Anthony sta ugotovila, da se je izraz »kriza moškosti« v zahodnih časnikih in literaturi pojavil že v 19. stoletju, množično pa se je začel uporabljati okoli leta 1980. Odtlej se je v zahodnem civilizacijskem krogu kot odgovor na gibanje za pravice žensk oblikovalo »gibanje za pravice moških«, ki je prepričano, da je feminizem šel predaleč. To mnenje deli tudi psiholog Perko, sicer učenec marsikdaj kontroverznega Janeza Ruglja: »Po celotni zahodni civilizaciji se bije vojna proti moškim,« pravi. »Označeni smo za posiljevalce, nasilneže in izkoriščevalce ter temu primerno preganjani in izrinjeni z ustreznih pozicij v družini in družbi. Uveljavlja se prepričanje, da smo krivi za vse zlo in da nas ženske pravzaprav sploh ne potrebujejo. Po drugi strani pa mi klientke množično tožijo, da ni več pravih moških, na katere bi se lahko zanesle. Moški ne osvajajo, se ne borijo, ne ščitijo – nimajo testosteronske moči!«
Gašperlin je previdnejši v svojih ocenah vzrokov za krizo moških. Del vzrokov vsekakor prepoznava v dejstvu, da se dobršen del moških ni sposoben prilagoditi realnosti ženske enakopravnosti: »Prej so svoje položaje držali z nasiljem in ekonomsko prevlado, v zadnjih letih pa so emancipirane ženske v veliki meri uspele povečati svoj zaslužek, obenem pa je vsaj vidni del nasilja nad njimi k sreči vse bolj učinkovito prepoznan in preganjan. In zdaj vsaj del moških ne ve, kako bi obdržali svoje položaje – in še huje, ne vedo niti, kam v resnici spadajo.« Vse bi bilo lažje, če bi imeli očetovske vzore, ki bi jim pokazali zgled sočutnega, prisotnega in odločnega starševstva ter partnerstva – toda po Gašperlinovem mnenju moški iz generacij od druge svetovne volje naprej teh zgledov niso imeli. »Očetje so bili odsotni, sprva zaradi vojne, v naslednji generaciji zaradi posvečenosti delu, sedaj pa, ker se zmedeni sami umikajo iz družine.«
So jih odrinile ali so zbežali sami?
Kadar se ne umaknejo sami, moške iz vzgoje nemalokrat odrinejo njihove partnerke, menita sogovornika. »Če nad otrokom povzdigneš glas ali ga upravičeno našeškaš po zadnji plati, boš na vrata dobil center za socialno delo in policijo, žena pa ti bo začela groziti z ločitvijo,« je prepričan Andrej Perko. Gašperlin pa opaža, da »vse več mater pri vzgoji prevzema vlogo očetov, slednji pa se povsem podredijo«. Še zdaleč pa niso vedno ženske tiste, ki izrivajo moške iz očetovskih vlog; Gašperlin opozarja, da so sinovi odsotnih očetov tudi sami velikokrat odsotni. Kot kažejo raziskave iz ZDA in Francije, marsikateri takšen moški povzroči razpad svoje družine, ker skuša svoje duševne bolečine lajšati z begom v različne odvisnosti. Mnogi med tistimi, ki fizično ostanejo, pa so v duhu povsem odsotni in zato kot očetje neuporabni – ameriška družinska terapevtka Heather Oller navaja kar 11 različnih tipov tovrstnih čustveno nedostopnih očetov, med njimi deloholike, večne mladeniče, odvisnike, brezbrižne in pretirano kritične.
Ob tem je treba poudariti, da so v številnih družinah matere tudi formalno tiste, ki v celoti vzgajajo otroke. Zaradi visokega deleža zakonov, ki se končajo z ločitvijo, je v Sloveniji visok tudi delež družin z le enim staršem; takih je kar tretjina družin v Sloveniji. Ob ločitvi skrbništvo nad otroki največkrat pripade ženskam – največkrat po odločitvi sodišča, dostikrat pa se očetje skrbništvu odpovedo kar sami – in tako kar 80 odstotkov enostarševskih družin predstavljajo matere z otroki.
Ekipa
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
Križi in težave samohranilstva
Najsi bo vzrok za to že kakršenkoli, je prav odraščanje brez očeta po mnenju obeh sogovornikov ključni vzrok duševnih stisk in težav sodobnega moškega. »Za fanta je predmet moške identifikacije lahko le oče; on je ta, ki postavi mejo in izda prepoved ter tako oblikuje sinov moralni kodeks. Brez očetovskega vzora fant ne more razrešiti temeljnih notranjih konfliktov, temveč bo zagotovo pogubljen, prepuščen na milost in nemilost materi, ki ga bo – največkrat resda nezavedno – psihološko pohabila. Naredila ga bo za svojega partnerja, zlomila njegovo osebnost in mu vcepila občutke krivde, ki ga bodo za vse življenje naredili za njenega služabnika,« pravi psiholog Perko.
Toda Bella DePaulo, socialna psihologinja z doktoratom s Harvarda ter avtorica več knjig in študij, bi se ob tovrstnem posploševanju le križala. V svojem članku na prestižnem portalu Psychology Today je opozorila na raziskave, ki so pokazale, da ni odločilno, koliko staršev ima otrok, temveč v kakšnem okolju je odrasel. Če je to okolje varno in stabilno, bo otrok uspešen, pri čemer mnoge enostarševske družine svoje pomanjkljivosti uspešno nadomestijo z naslonitvijo na širšo socialno mrežo razširjene družine in sorodstva. Odraščanje zgolj z enim staršem sicer lahko povzroči določene psihološke primanjkljaje, toda ti nikakor niso značilni za družine z materami samohranilkami. DePaulo tako opozori, da je študija, izvedena na vzorcu 22.000 ameriških otrok, pokazala, da »so v povprečju otroci, ki živijo zgolj z materjo, uspešnejši kot na primer otroci očetov, ki so se poročili z mačeho«.
Sicer pa Perko opozori tudi na stranpoti feminizacije poklicev v vzgoji in izobraževanju, zaradi česar tudi v vrtcih in šolah kot preostalih ključnih prostorih primarne socializacije primanjkuje moških, ki bi dečke in fante opolnomočili za kasnejšo očetovsko in partnersko vlogo. Po podatkih Statističnega urada je bilo v šolskem letu 2023/24 v slovenskih vrtcih zaposlenih več kot 13.000 žensk in manj kot 400 moških. Med zaposlenimi v osnovnih šolah pa je bilo čez 19.000 žensk in le 2.800 moških. Feminizacija tega področja je torej dejstvo – kot je na drugi strani še vedno dejstvo, da v udobnejših in bolje plačanih poklicih prevladujejo moški. Študija, ki jo je leta 2020 objavil vladni Urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR), je pokazala, da je bilo v upravnih odborih velikih slovenskih podjetij le 23 odstotkov žensk in le 6,7 odstotka predsednic uprav. Marsikatera slovenska pomočnica vzgojiteljice bi bila ob svojih doplačilih do minimalne plače vesela, če bi lahko kakorkoli pripomogla k izravnavi teh razmerij …
Moške useka pozneje
Ko razmišljamo o krizi moškosti, ne moremo mimo dejstva, da statistični podatki vsaj na prvi pogled ne razkrivajo, da bi bilo s slovenskimi dečki in fanti karkoli narobe. Nasprotno – deklice precej bolj trpijo. Raziskava o duševnem stanju slovenskih otrok in mladostnikov, ki jo je sicer še pred korono, leta 2018, izvedel NIJZ, je pokazala, da je precej več deklet hospitaliziranih zaradi resnih duševnih težav, med katerimi prednjačijo motnje hranjenja, dosti jih tudi že jemlje antidepresive. Na drugi strani zdravstveni sistem med fanti teh težav ne zaznava v večjem obsegu, še največ je obravnav zaradi hiperaktivnosti in motenj pozornosti, ki so po Perkovem mnenju »zaradi moškega hormonskega ustroja pri tej starosti povsem običajne«.
To pa še ne pomeni, da je s psiho slovenskih dečkov in fantov vse v redu. Izidor Gašperlin namreč poudarja, da se posledice odraščanja brez očetovskega vzora pokažejo šele pozneje v življenju, ko gre moški na svoje ter se loti ustvarjanja lastnih partnerskih in družinskih odnosov. Tedaj so nerazrešeni toksični vzorci lahko tudi pogubni – v letu 2023 je bila stopnja alkoholizma med slovenskimi moškimi za 1,6-krat višja kot med ženskami, stopnja samomorilnosti pa za kar 4,5-krat. Nihče ne more zanikati, da duševno stanje marsikaterega Slovenca ni ravno optimalno. Na vprašanje, v kolikšni meri na to s svojimi pritiski vpliva družbeno-ekonomski sistem, ki spodbuja razslojevanje in individualizem ter odgovornost za življenjski uspeh ali neuspeh pripisuje izključno posamezniku, pa Gašperlin odmahne z roko: »V Sloveniji nam gre tako dobro kot malo kje na svetu. Po mojem je kvečjemu obratno: ker nam družba zagotavlja tako visoko stopnjo varnosti in udobja, se nismo naučili sprejemati odgovornosti za lastna dejanja.«
Kaj pa če smo vsi v krizi?
Toda to udobje ima svojo ceno. Ameriška psihiatrinja Anna Zeira v analizi iz leta 2021 ugotavlja, da »so številne študije pokazale, da učinki neoliberalnih politik nedvomno vplivajo na duševno zdravje številnih Američanov in Američank; v zadnjih desetletjih ZDA doživljajo pravcato epidemijo duševnih bolezni, ki ji ni videti konca. Podoben trend se nakazuje tudi v Sloveniji – ne nazadnje ga v vse daljši vrsti pred svojimi vrati opažata tudi Andrej Perko in Izidor Gašperlin. Opažajo pa ga tudi v nevladni organizaciji SOS telefon, ki je lani izdala knjigo V njeni koži, v kateri je objavila izbor najbolj simptomatičnih in pretresljivih izmed stotin resničnih zgodb žensk, ki so doživele ter še doživljajo najhujše fizično, spolno, ekonomsko in psihološko nasilje, kar si ga je moč zamisliti. Še posebej močno pa je ta trend zaznavala pokojna legendarna humanitarka Anita Ogulin, ki je piscu teh vrstic izjavila: »Včasih so rekli, da revolucija žre svoje otroke – jaz pa bi rekla, da kapitalizem žre vse nas, otroke in starce ter vse vmes.«
Vsekakor je duševne težave tako žensk kot moških treba obravnavati skrajno resno in spoštljivo in nemara je bolj kot o krizi katerega koli spola primerno govoriti kar o krizi človečnosti kot take. Kje so rešitve? Nazaj v patriarhat vendar ne moremo. »Za začetek je treba pomesti z ideologijo sedanjega ponorelega postmodernega feminizma, ki moške kar vsevprek razglaša za zločince!« je kategoričen Andrej Perko. »Treba je očistiti vzgojno-izobraževalni sistem te ideologije, ki zanika temeljne biološke, antropološke in psihološke resnice ter vzgaja narcise, ki mislijo, da so mali bogovi. Treba je narediti konec biološki in psihološki kastraciji!« Izidor Gašperlin pa ob tem opozarja, da morajo tudi moški, ki se ne znajdejo v krasnem novem svetu, stremeti k temu, da izpolnjujejo zadane odgovornosti: »Ne smejo več bežati, temveč morajo vztrajati in prevrednotiti svoje vloge. Morajo preseči svoje travme in vzorce in spoznati, kaj dandanes pomeni biti oče ter partner. Ženske pa jim morajo pri tem stati ob strani, jih spodbujati in predvsem razumeti, kako težko je opravljati te vloge, če nisi imel pravega vzora. Predvsem pa se moramo naučiti spoštovati drug drugega; moramo biti enakopravni, nikoli pa si ne smemo biti enaki.«
