Kaj pravzaprav je sreča? Kako se čuti? Kaj pomeni? Ali je res ultimativni smisel naših samorealizacij? Ali nas resnično zadane šele takrat, ko ji nehamo slediti in se pehati zanjo? Zakaj je tako? In zakaj podleganje diktaturi sreče, ki nam zapoveduje, da moramo biti srečni za vsako ceno, v resnici nima prav nič s srečo samo?
Dr. Lucija Čevnik, sociologinja, filozofinja, specializantka lacanovske psihoanalize, avtorica, predavateljica
»Drugi nas ne morejo osrečiti«
»Kadar razmišljam o sreči, se velikokrat spomnim na tiste Pavčkove verze, ki so me prevzeli že, ko sem jih prvič prebrala. Bila sem še deklica. Moralo je biti v kakšnem 5. ali 6. razredu: Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi. In ko imaš nekoga rad. Kako zelo resnične in pristne so te njegove besede. Še danes jih večkrat izrečem in kar vidim svojo najstnico, kako zavije z očmi, ko poskušam poudariti, da se sreča skriva v majhnih stvareh.
Preberite več:
- S pritiskom na prave točke zmanjšajte stres
- Ključni koraki za uspešno iskanje zaposlitve v Sloveniji
- Kako se naučiti smučati?
Ampak jo razumem. Ko si mlad, srečo razumeš čisto drugače in mislim, da smo vsi šli skozi to transformacijo razumevanja sreče. Najprej si jo slikaš v bogastvu, gradovih v oblakih, tujini, karieri, ugledu in statusu. Nato pa ti življenje nastavlja ovire, spotike, izzive. In veliko je vsega, kar moraš premagati na poti iskanja gradov in oblakov. Kaj kmalu ugotoviš, da gradovi sicer obstajajo, a ne na oblakih. So realni, a da si jih s svojo plačo ne moreš privoščiti ter da je življenje malce bolj zakomplicirano, kot si si to slikal kot najstnik.
Nemalokrat pristaneš na trdih tleh. Vsako pobiranje po porazu, po neuspehu, razočaranju te utrdi in ti obenem počasi odpira oči za male stvari, dobre ljudi, trenutke, ki ti kot iskrica napolnijo srce in dušo. Postaneš pozoren na situacije in odnose, ki jih prej nisi ne videl ne znal ceniti. Rasteš, se prebijaš skozi življenje, in to te kali in utrjuje. Pretresaš vrednote in si postavljaš nove prioritete. S staranjem, z zorenjem ugotoviš, da si bil nemara najbolj srečen kot najstnik, kot študent. Da si imel vse: zdravje, brezskrbnost, svobodo, lepoto, mladost, pa si takrat znal to najmanj ceniti.
Sreče se zaveš, ko se samoumevnosti privilegiranosti, ki jim nikoli nisi pripisoval velikega pomena, začnejo počasi izmikati iz tvojega življenja. Zdravje, relativna finančna neodvisnost, naklonjenost ljudi, izguba ljubljenih oseb. Bolj se staraš, z večjimi izgubami se srečuješ. Takrat se zaveš, kako zelo bogat in srečen si v resnici bil. Takrat začneš bolj ceniti tudi vse to, kar je (še) ostalo, kar ostaja. Predvsem pa se zavedaš, da je večina občutkov odvisna predvsem od tebe samega. Da te drugi ne morejo osrečiti. To so nerealna pričakovanja, ki s prstom vselej kažejo na drugega. Lahko sem srečen/srečna ob drugem, za druge, z drugim.
Ni pa zdravo, če je moja sreča odvisna od drugih. Če je tako, potem moja sreča ni svobodna, temveč je moja sreča odvisnica. Odvisna od odnosov in vedenja drugih. Kar me zelo verjetno vodi v odvisnost, nesrečo, žalost in vedno nova razočaranja,« razmišlja. In doda: »Sreča je res zelo preprosta in nezahtevna. V vsakem trenutku jo lahko ujamemo, če le znamo vsaj malo preobrniti niz naših misli od tistega neizpolnjenega hrepenenja, kaj vse nam manjka, kaj vse si želimo in za čim vse koprnimo, da bomo srečni, v smer vaje hvaležnosti. Koliko vsega imamo in česa vse smo v tem trenutku deležni, pa tega niti ne opazimo ali pa stvari in osebe jemljemo za samoumevne.
Hvaležnost nas prizemlji in nas opozarja, da kot pravi Pavček, sreča ni v daljavi, ne v glavi, ne v denarju, temveč v smislu in ljubezni, ki jo prejemamo in katero lahko vračamo ljudem, ki nam veliko pomenijo in mi njim. S starostjo sreča postaja pragmatična. A tega najstnik (še) ni sposoben razumeti. Samo šola življenja ti odpre ta uvid. Zato razumem te zavijajoče najstniške oči in sem, četudi zveni čudno, hvaležna, da jih imam.«
Diktatura sreče jemlje svobodo
Vedno bolj prisotna zapoved oziroma t. i. diktatura sreče, da moramo biti srečni za vsako ceno, zanjo pomeni izgubo svobode. »Sreča pa je lahko srečna le, če je svobodna. Zato je že sama terminologija »diktatura sreče« protislovna. Sreča se ne da zapovedati, se izsiliti. Res smo danes priča številnim komercialnim pritiskom, ki nas silijo, da smo ves čas srečni. Srečo nam obetajo z nakupom najrazličnejših produktov, storitev, potovanj, doživetij. A ker je v naši naravi, da si ves čas (nekaj) želimo, četudi zavestno ne vemo, »kaj« se skriva za to večno željo, lahko za ta objekt želje postavimo karkoli: novo šminko, lepotno operacijo, avto, potovanje, ljubimca, službo. Vse to nam lahko za nekaj časa postane v užitek, vendar želje v nas ne more docela zapolniti. Slej ko prej si želimo nečesa drugega, novega, svežega.
Diktatura sreče nas tako v praksi ne osrečuje, temveč onesrečuje. Nenehno si želimo več, boljše in novejše. Ujamemo se v začaran krog želje in užitka, ki obeta srečo, v resnici pa nas ves čas dela nesrečne. Družbena omrežja ta trend »diktatorske« sreče le še potencirajo. Občutek imamo, da se vsem toliko dogaja, da so vsi deležni obilice vsega dobrega, od pravljičnih potovanj, srečnih skupnih trenutkov do izpolnjujočih karier, topline domov, le mi smo prikrajšani za vse te radosti. Samo mi živimo togost povprečnega in dolgočasnega vsakdana.
Na vse pretege se trudimo, da bi tudi mi ustrezali, da bi tudi sami okusili drobtinico te sreče, ki žari s fotografij naših prijateljev. A ne zavedamo se, da je blišč le navidezen, da so podobe filtrirane, da je sreča večinoma le privid. Spregledamo, da se za idealnimi podobami skrivajo usode vsakdanjih ljudi, ki si, podobno kot mi sami, trudijo doživeti košček te neulovljive in zlagane srečnosti.
Virtualna sreča je privid popolnosti, ki nas zaslepi, da ne vidimo in ne cenimo trenutka resničnosti tukaj in zdaj, v realni realnosti. Ob prividu, da je sosedova trava vselej bolj zelena, izgubljamo energijo za nepomembnosti. Tratimo življenje za cilje, ki so tolikokrat nesmiselni ali še huje, nemalokrat nikoli dosegljivi, saj so fiktivni. Ko začnemo o sreči razmišljati, da je tam nekje, v prihodnosti ter da je nekaj, kar »moramo« imeti, biti, smo se že ujeli v past. Sreča postane kot mavrica na obodu neba. Tako blizu, tako resnična, a nikoli ulovljiva, a mi smo prepričani, da jo moramo imeti. Sreča je občutek. Obstaja le zdaj, tukaj, v tem trenutku. Ali pa je ni.«
»Priznam: ne dovolim si zlahka sreče«
»Resnično me osrečijo stvari, dogodki, situacije, ki se jih lotevam na novo, s strahom in negotovostjo. A četudi mi je zelo nelagodno, in bi kdaj najraje pobegnila, se potegnila nazaj, prekinila pogodbo, to vseeno naredim. Ko je zadeva za mano, ko vidim, da sem premagala samo sebe in če je še rezultat narejenega oziroma storjenega dober, me to navda z neke vrste zmagoslavjem, v katerem sem premagala samo sebe. Staro sebe.
Ja, priznam, mogoče je moja sreča kdaj malce preveč »storilnostno« naravnana. Povezana z delom, uspehom in premalokrat znam biti hvaležna za stvari, ki jih imam, ljubezen, ki jo prejemam. Predvsem znam biti »škrtica« do sebe, tolikokrat sem prezahtevna. Ne dovolim si sreče. Ne zlahka. To izhaja iz občutka, da se je za srečo potrebno truditi, biti pridna, si jo zaslužiti. Čeprav se tega vzorca vse bolj zavedam, je to še zmeraj kar močan vzgib osebnega razumevanja in predvsem občutenja sreče. Kar najbrž zrcalim tudi v odnose z drugimi.
Še najbolj se to reflektira v odnos z mojo hčerko. Po svojih najboljših močeh se trudim te nevidne vezi ozaveščati in spreminjati. Včasih mi uspeva bolj, drugič manj. Kot pribito pa drži, da so otroci vselej naši najboljši učitelji. Skozi njih se lahko največ naučimo o sebi, o naših odzivih, reakcijah. Nenazadnje tudi o razumevanju sreče.
Starši smo srečni, ko so srečni naši otroci. Drži. A kolikokrat si želimo, da bi bili otroci srečni na način, kot si mi želimo zanje, da bi bili srečni. Hočemo, da so srečni »po naše«, ne srečni »po njihovo«. In smo že pri besedah »želim«, »hočem«, »moraš«…besedah, ki zapovedujejo srečnost. Kar pa je žal nemogoče, sreče se ne da zapovedati. Tudi načina, kako biti srečen, se moraš v življenju očitno naučiti. In ta način je zelo dialektičen. Spreminja se skozi celo življenje.«
Ne uspeh, ampak smisel
Vedno bolj prisotna zapoved oziroma t. i. diktatura sreče, da moramo biti srečni za vsako ceno, zanjo pomeni izgubo svobode. »Sreča pa je lahko srečna le, če je svobodna. Zato je že sama terminologija »diktatura sreče« protislovna. Sreča se ne da zapovedati, se izsiliti. Res smo danes priča številnim komercialnim pritiskom, ki nas silijo, da smo ves čas srečni. Srečo nam obetajo z nakupom najrazličnejših produktov, storitev, potovanj, doživetij.
Rekla bi, da je za srečo bolj pomemben »smisel« kot sam »uspeh«. Bolj pot kot cilj. To, da ima tisto, kar počneš, zate neki smisel ter da s tem uresničuješ neke vrste poslanstvo, ki si se mu predal, mu namenil svoje delo.
A ker je v naši naravi, da si ves čas (nekaj) želimo, četudi zavestno ne vemo, »kaj« se skriva za to večno željo, lahko za ta objekt želje postavimo karkoli: novo šminko, lepotno operacijo, avto, potovanje, ljubimca, službo. Vse to nam lahko za nekaj časa postane v užitek, vendar želje v nas ne more docela zapolniti. Slej ko prej si želimo nečesa drugega, novega, svežega. Diktatura sreče nas tako v praksi ne osrečuje, temveč onesrečuje. Nenehno si želimo več, boljše in novejše. Ujamemo se v začaran krog želje in užitka, ki obeta srečo, v resnici pa nas ves čas dela nesrečne.
Družbena omrežja ta trend »diktatorske« sreče le še potencirajo. Občutek imamo, da se vsem toliko dogaja, da so vsi deležni obilice vsega dobrega, od pravljičnih potovanj, srečnih skupnih trenutkov do izpolnjujočih karier, topline domov, le mi smo prikrajšani za vse te radosti. Samo mi živimo togost povprečnega in dolgočasnega vsakdana. Na vse pretege se trudimo, da bi tudi mi ustrezali, da bi tudi sami okusili drobtinico te sreče, ki žari s fotografij naših prijateljev.
A ne zavedamo se, da je blišč le navidezen, da so podobe filtrirane, da je sreča večinoma le privid. Spregledamo, da se za idealnimi podobami skrivajo usode vsakdanjih ljudi, ki si, podobno kot mi sami, trudijo doživeti košček te neulovljive in zlagane srečnosti. Virtualna sreča je privid popolnosti, ki nas zaslepi, da ne vidimo in ne cenimo trenutka resničnosti tukaj in zdaj, v realni realnosti. Ob prividu, da je sosedova trava vselej bolj zelena, izgubljamo energijo za nepomembnosti. Tratimo življenje za cilje, ki so tolikokrat nesmiselni ali še huje, nemalokrat nikoli dosegljivi, saj so fiktivni. Ko začnemo o sreči razmišljati, da je tam nekje, v prihodnosti ter da je nekaj, kar »moramo« imeti, biti, smo se že ujeli v past. Sreča postane kot mavrica na obodu neba. Tako blizu, tako resnična, a nikoli ulovljiva, a mi smo prepričani, da jo moramo imeti. Sreča je občutek. Obstaja le zdaj, tukaj, v tem trenutku. Ali pa je ni.«
Prof. dr. dr. h. c. Marko Pavliha, pravnik, profesor, pisatelj
»Ko nas obišče, jo začutimo in spoznamo«
Ekipa
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
»Na srečo sem že pred poldrugim desetletjem razglabljal o sreči v knjigi Nismo rojeni le zase: beležke učenca duhovnosti (Libris, 2010), zdaj pa mi je na obraz pričarala nasmeh podobna sreča. Sreča je bržkone naša najvišja vrednota, a jo je nemogoče natančno opredeliti, toda ko nas obišče, jo začutimo in spoznamo.
Ljudske modrosti in misli modrecev nam denimo izpričujejo, da je vsak svoje sreče kovač; da je skrivnost sreče v tem, da pričakujemo veliko od sebe in malo od drugih; da se o njej ne sme le sanjati, ker jo bomo prespali; da je kot metulj, ki ga ne moreš ujeti, toda ko mirno obsediš in se umiriš, bo sedel nate; da je sreča opoteča; da je odvisna od osrečevanja drugih in tako dalje,« razmišlja o sreči.
»Že Aristotel je v Nikomahovi etiki posebno pozornost posvetil srečnosti, ki jo je opisal kot duševno dejavnost, ki je v skladu s popolno vrlino. Sreča je bila zanj smisel, sveti gral življenja, celokupen cilj in konec človeškega bivanja. Tal Ben-Shahar srečo opredeljuje kot splošno občutenje ugodja in smisla, Mark Van Doren pa je v ospredje postavil izobraževanje kot našo najboljšo možnost za dosego sreče.
Verjeli ali ne, naši pesniki niso pisali samo o nesreči, marveč tudi o sreči, na primer Janez Menart, ki jo je prelil v naslednji verz: In sreča je, da je pred mano pot, in to, da vem, da slast je v tem, da grem. Simon Gregorčič je tožil: Gorje mu, ki v nesreči biva sam! A srečen ni, kdor srečo uživa sam!, Josip Stritar nam je položil na srce: Ne hlepi po sreči, ne hiti za njo, kdor jo išče, ne najde sreče; v nemiru, v nemiru, skrbeh mu dnevi teko, od želje do želje mu duša trepeče.
To izmuzljivo, tolikanj želeno in opevano človeško stanje je takisto proučeval legendarni profesor Anton Trstenjak, zlasti v svoji knjižici Človek in sreča, ki je tanka zgolj po obsegu, a srčno zajetna po vsebini. Piše o sreči preteklosti (zunanji sreči), sreči sedanjosti (notranji sreči) in sreči prihodnosti (onstranski sreči), v čemer se zrcali njegova perfektna definicija človeka, da je bitje v sedanjosti, iz preteklosti, za prihodnost,« razvija sogovornik.
Tisti brez želja so zelo blizu sreče
Človekov cilj ali smisel življenja je, da (p)ostane srečen. Glede pretekle sreče nas opozori na zasvojenost z materialnimi dobrinami, ki jih prevečkrat zamenjujemo z utelešenjem sreče (npr. s hišo, avtom, televizijo, potovanji), v bistvu pa gre za javno razkazovanje oziroma statusne simbole. Osrečuje nas le tisto veselje, ki nam daje trajno osebno zadoščenje, sega globoko, v jedro naše osebnosti in pomeni notranjo uravnovešenost ter hkrati zamaknjenost.
Sreča in minljivost se izključujeta, ker nam vsaka misel na minljivost greni srečo. Zato je morda ključna neminljivost sreče, ker nam vedno znova zastavlja vprašanje, kako lahko »nadživimo« sami sebe, oziroma kot pravi dr. Trstenjak, bi se morali brez slepomišenja spraševati, ali obstaja posmrtno življenje. Srečo nosimo v sebi, v nas so nebesa, stkana z mirno vestjo, ljubeznijo in dobroto, ki ima(jo) čudovito sevalno moč. Trpljenje je že vračunano v srečo, zatorej se razumimo z življenjem, bodimo modri in verujmo, pri čemer je vera v boga le ena od možnih oblik verovanja,« spodbuja.
»V zamaknjenju, v doživeti ekstazi se človek združuje z onstranostjo: z drugo polovico, z drugim, v vsakdanjem življenju neodvisnim polom bitnega vesoljstva se poljubljajo njegove želje in do bitnega dna so se dotipale njegove misli,« je razmišljal eden od največjih sinov slovenskih mater. Seštevamo srečo, a to ne zadošča, kajti človeka drži pokonci onstranstvo.
Božje je, če ničesar ne potrebujemo, kar uči tudi budizem, ali kot je povedal Tagore, ljudje brez želja so zelo blizu sreče. Zame je sreča predvsem žlahtna spojina zdravja, notranjega miru, ljubezni, družine, narave, knjig, umetnosti in ustvarjalnosti. Glede slednje se poskušam otresti obremenjenosti in nekdanje zasvojenosti z uspehom, ki ga žal prevečkrat enačimo z družbenimi priznanji in popularnostjo namesto z lastnim zadoščenjem. Sreča ni v glavi in ne v daljavi, nam je nekoč zaupal Tone Pavček, ne v žepu in ne pod palcem zaklad. Sreča je, če se delo dobro opravi in če imaš nekoga rad,« srčno sklene ddr. Marko Pavliha.
Nina Mav Hrovat, pisateljica in ravnateljica Vrtca Domžale
Brez hrepenenja ni sreče
»Če je po filozofski definiciji sreča stanje popolne zadovoljitve in odsotnosti vsakršne želje, potem je jasno, da je sreča kratke sape. Po vsakem stanju zadovoljitve in uresničene želje si je treba postaviti nov cilj in nove želje. Tega se zavedam in zato je zame sreča v majhnih stvareh in jo srečam na svoji poti do vedno novih ciljev. Ne zmanjka mi želja, vedno po čem hrepenim, vmes pa za kratek čas občutim tisto pravo srečo, ki te napolni do vseh kotičkov duše. Pri tem pa je sreča tudi to, da imaš koga, s komer lahko podeliš svojo srečo,« razmišlja o tem, kaj je sreča.
»Nekoč je nekdo rekel, da moramo tistega, ki je ves čas srečen, vprašati, katere droge uporablja. Nihče ne more biti ves čas srečen in to niti ni smiselno, saj bi bilo pogubno. Zakaj bi sploh kaj počeli, če bi bili ves čas srečni? Neugodje in pomanjkanje sreče vodita v napredek, razvoj in posledično zavedanje sreče. Če smo kdaj doživeli kaj slabega, izkusili nesrečo, znamo ceniti drobne radosti in srečo, ki je vsepovsod okoli nas.
Mene osreči družina, v kateri sem sprejeta kljub pomanjkljivostim ali slabemu dnevu, ker vem, da me imajo radi, četudi sem kdaj tečna. Osreči me mahajoč pasji repek in nestrpno pričakovanje, ko pridem domov, saj se zavedam, da to ni samoumevno. Osrečijo me mirna jutra, ko z najbližjimi pijem prvo jutranjo kavo ali zajtrkujem, četudi moram za to vstati zelo zgodaj,« še doda.
Sprejet otrok je srečen otrok
Meni tudi, da je prav zavedanje, da sreča ni samoumevna in da pride kot posledica vloženega truda, odrekanja, hrepenenja, celo žalosti in trpljenja, tisto, kar moramo naučiti otroke. »Da se bodo zavedali, da prave sreče ne dobimo od zunanjih dejavnikov, ampak izhaja iz naše notranjosti in našega (samo)zavedanja.
Otrok, ki ne pozna hrepenenja, ni srečen otrok. Prav tako ni srečen otrok, ki ima odsotne ali čustveno hladne starše, četudi živi v izobilju. Tak otrok ne bo razvil zdravega odnosa do sreče, ker jo bo zamenjeval z dobrinami. Tak človek bo vedno odvisen od zunanje potrditve in bo celo o lastni sreči spraševal druge, kot da ni prepričan, ali čuti prav,« meni.
»Odrasli pogosto zamenjujejo veselje s srečo. Otrok je vesel darila, telefona, igrače … ampak srečen je lahko, če je sprejet, opažen, cenjen, spoštovan, varen in ima podporo. Ne mislim podpore v smislu, da počnemo stvari namesto njega, ampak da mu ponudimo ramo, ko jo potrebuje, ga poslušamo, se z njim veselimo, ga poznamo in sprejemamo z vsemi lastnostmi. Otrok, ki se počuti ljubljeno, varno in sprejeto, pri tem pa si bo zadal svoje cilje in jih uresničeval, bo znal ločiti srečo od veselja,« pojasni.
Na vprašanje, kaj jo je nazadnje osrečilo, pove: »Letos smo imeli podarjene podaljšane praznike oziroma počitnice in to me res osreči, saj smo lahko z najdražjimi več skupaj in imamo za druženje več dni brezčasja. Osreči me, ker ni samoumevno, da smo skupaj in imamo le redko toliko prostega časa. To, da lahko klepetamo, ne da bi kam hiteli. Da skupaj pripravljamo obroke in skupaj jemo, pijemo kavo, modrujemo, se igramo, gledamo celovečerne risanke in filme, hodimo na sprehode v park ... Po takih dnevih se počutim notranje izpolnjeno, pomirjeno in zadovoljno, kar je zame prava sreča.«
Uspeh kot razlog za srečo?
»Sreča, ki jo doživimo ob uspehu, je posledica truda, hrepenenja, odrekanja in sledenja nekemu cilju. Lahko gre za manjši uspeh, lahko za večji, a dejstvo je, da je trajanje sreče vedno povezano s tem, koliko smo v uspeh vložili.
Sreča, ki jo doživimo ob uspehu, je posledica truda, hrepenenja, odrekanja in sledenja nekemu cilju. Lahko gre za manjši uspeh, lahko za večji, a dejstvo je, da je trajanje sreče vedno povezano s tem, koliko smo v uspeh vložili.
Če pogledamo evforijo in srečo na obrazu zmagovalcev pri npr. športu, znanstvenikov, ki doživijo preboj v znanosti, umetnikov na premierah, pisateljev od izdani knjižni uspešnici in podobno, vidimo, koliko je bilo odrekanja in vloženega truda.
Pri tem je pomembno, da si postavljamo cilje, ki so dosegljivi in imamo tudi vmesne, etapne cilje, manjše uspehe in osebne zmage, ki nas osrečijo, saj bi drugače lahko obupali ali bili celo nesrečni. Sreče se moramo zavedati tudi na poti do uspeha,« meni o uspehu, kot vzroku za srečo.
»Uspeh sledi nekemu višjemu cilju, ki si ga posameznik postavi. Cilj mora biti realen in ne idealizirana podoba nečesa nedosegljivega. Če bi si za cilj postavila, da bom prijela sonce, že zdaj vem, da bom neuspešna. Če pa si zamislim, da bom naredila neko skulpturo, ki bo ujela sončne žarke in s tem zažarela, je to izvedljivo. Potrebujem načrt, material, vizijo in voljo, da začnem delati. Torej potruditi se moram in se moram morda za tak cilj čemu odreči, pa bom dosegla, kar sem si zamislila.
Uspeh so lahko tudi majhne osebne zmage, ko premagamo sebe. Ker se zavedam, da noben uspeh ni samoumeven, se veselim z ljudmi, ki jim uspe, in jim uspeh privoščim, v nasprotju s tistimi, ki ne vedo, kaj si zares želijo, čakajo, da se bo zgodilo samo od sebe, menijo, da se jim stalno godi krivica, ker drugi ne opazijo, kako zelo dobri in kako zelo uspešni bi lahko bili, če bi jim kdo dal priložnost. Taki ljudje širijo nezadovoljstvo, zavist in nimajo zdrave predstave o sreči niti o uspehu.
Uspeh bi bil tudi premagati zavist in postaviti lastne temelje za svoj uspeh. Vsi imamo določeno mero energije in domišljije, ki jo lahko uporabimo za pozitivno ali negativno. Preusmeriti negativnost v pozitivno, ustvarjalno energijo bi bil krasen cilj, ki bi izboljšal družbeno klimo in prinesel srečo vsem.«
