Spoštovana gospa Eva!
Te dni smo v naši družini nepričakovano izgubili zelo ljubo osebo. Moji otroci so izgubili najboljšo babico na svetu, nanjo so bili izjemno navezani. Zaradi njih se trudimo biti čim močnejši, saj vidim, da moj jok slabo vpliva predvsem na sedemletno hčer, ki jo na trenutke komaj potolažimo. Ob tem se sprašujem, kako otroci med sedmim in devetim letom sploh dojemajo smrt. Ali dejansko že razumejo, kaj pomeni, ko jim povemo, da je nekdo umrl oziroma za vedno zaspal? Še bolj pa me zanima, kako lahko preprečimo, da bi otroci v tej starosti doživeli kakšno travmo zaradi izgube ljubljene osebe?
Že vnaprej hvala za odgovor!
Bernarda
Preberite več:
- Posledice sesanja se kažejo na zobeh, pri dihanju in pri govoru
- Trik z limono bo rešil vaše majice pred madeži deodoranta
- Začimba, ki pospeši metabolizem in pomaga pri hujšanju
Najprej iskreno sožalje ob vaši izgubi. Vsi ste bili močno navezani na babico, z njo ste imeli dragoceno povezavo in veseli me, da se tako jasno zavedate, kaj vam je dala.
Bolečina se zmanjša, če imate varno ramo, kamor lahko naslonite glavo.
Spomnim se, ko je v času moje osnovne šole moji stari mami, ki sem jo ljubila in cenila, umrla nekaj let mlajša sestra, ki je sicer živela na Gorenjskem. Nista se pogosto videli, a sta se imeli iskreno radi, tudi jaz sem jo imela rada, obe sta bili modri in ljubeznivi, dobri kot kruh.
Obe sta bili že v letih in od stare mame so pričakovali, da bo prav zaradi tega izgubo lažje prenesla, da bo močna, kot je bila vedno. Trudila se je, a ni zmogla, in potem se je, ko sem jaz jokala, zlomila in sva jokali skupaj. Jasno se spominjam tega, ležala je na kavču, jaz zraven nje, objemala me je in ihtela. Potem se je nekako zbrala, me pobožala in nadaljevala z obveznostmi.
In nikoli ne bom pozabila, ko je tik pred svojim slovesom, stara več kot devetdeset let, bili smo ob njej, saj smo stanovali skupaj, v solzah kot otrok tožila: Kje je moja sestrica? Takrat mi je bilo jasno, kako je bila navezana nanjo in kako je morala takrat iti preko sebe, ker so to od nje pričakovali.
To vam pravim zato, da si ne boste očitali joka pred otrokoma. Tudi vi ste prizadeti, izgubili ste pomembno osebo in otroka vidita ter čutita vašo žalost, ne morete je skriti, tudi če se trudite, da bi jo zakopali nekam vase.
Žalosti ne morete odvzeti
Hude žalosti jim žal ne morete odvzeti, lahko pa jim jo pomagate blažiti in se z njo soočati. Smrt je za otroke, predvsem v starosti, ki jo omenjate, nekaj novega in strašljivega, neskončno težko doumljivega. Pretresa jih intenzivna žalost, sami se ne zmorejo spoprijeti z njo, ob tem potrebujejo vašo pomoč in predvsem potrpljenje. Nikar jih ne prepričujte, naj ne bodo žalostni. Ohranjajte vsakodnevno rutino, to otroke pomirja in jim pomaga obdržati občutek stabilnosti, da življenje kljub temu teče naprej in so varni.
Bodite pozorni na njihove reakcije
Ekipa
Valentinov Groove v Cityparku: sejem »vinilk«, DJ nastopi in nagradna igra
Včasih besede, s katerimi jih tolažite, narobe razumejo. Besede »zaspala je« jih lahko navdajo s strahom pred odhodom v posteljo, da ne bi tudi oni ali vi »zaspali« in se ne več zbudili.
Dokončnost slovesa je tisto, kar je najhujše, saj vzame načrte, zastre prihodnost in vpliva tudi na razmišljanje o smrti ter slovesih nasploh. Otroci se lahko ob tem zaprejo vase, še pogosteje pa jih prevzema strah, da bi se to še komu zgodilo. Včasih besede, s katerimi jih tolažite, narobe razumejo. Besede »zaspala je« jih lahko navdajo s strahom pred odhodom v posteljo, da ne bi tudi oni ali vi »zaspali« in se ne bi več zbudili.
Pogovarjajte se, pogovarjajte in še enkrat pogovarjajte
Ni rečeno, da ne bodo celo jezni na babico, ker jih je zapustila in je ne bo več nazaj. Sprejmite vsa njihova občutja, tudi negativna, zagotovite jim, da so vsa čustva, ki jih prevevajo ob izgubi ljubljene babice, popolnoma normalna. Bodite z njimi iskreni, bodite tam zanje, pogovarjajte se tudi o svojem doživljanju ob izgubi. Dajte otrokom možnost govoriti o njej, obujajte spomine, povejte kakšno anekdoto, se crkljajte, nič hudega, če vsi jočete zraven, temu se ne morete izogniti.
Zvezdica na nebu
Otrokom je blizu, če se pogovarjate, da je zdaj babica zvezdica, ki jih z neba čuva. Babici lahko napišejo sporočilo, ki ga potem prislonijo ob njeno fotografijo na omarici, lahko ji ga nesejo na grob, lahko tako sporočilo tudi obredno skupaj zažgete in ji ga na tak način simbolično pošljete. Fizično je res ni več, ostaja pa v vašem spominu.
Žalost je kot balon
Predstavljajte si, da je žalost napihnjen balon v zaprtem zaboju ali škatli, kjer zavzema skoraj vso prostornino, na stranici škatle pa je nameščen gumb za čustveno bolečino. Na začetku se, kakorkoli je obrnjen, podrsa ob ta gumb, kar povzroči neznansko bolečino. Sčasoma, a žal nihče ne ve, kdaj se to zgodi, se balon zmanjša v balonček, gumb pa postaja bistveno manj odziven. Se pa dogaja, da se balonček slučajno nekaj časa spet zaletava v gumb, a potem odleti na drugo stran in tam ostane, bolečina pa se močno zmanjša.
Ne drži, da ljubljeno osebo pozabiš
Drži le, da lahko postane spomin nanjo nekaj, ob čemer se lahko z ljubeznijo nasmehnete in kar vam prikliče misel: »Kako lepo, da smo bili nekaj časa skupaj.« Meni je pri mojih izgubah, ki jih ni bilo tako malo, ta primerjava zelo pomagala, upam, da bo tudi vam. Srečno!
Eva
