In taka, pozitivna in srčna, ostaja še zdaj, ko je uspešna poslovna ženska. Je tudi mama in soproga. Uživa v potovanjih, pa tudi v modi in življenju na splošno. Iskreno in pogumno tudi odpira teme, za katere nam mora biti mar. Hajdi ostaja srčna Celjanka z lepimi zlatimi lasmi, ki so že od nekdaj njen zaščitni znak.
November je za marsikoga siv in turoben mesec. Tudi za vas?
Osebno sem bolj privrženka poletnih dni, ima pa tudi november neki svoj siv, čaroben, lahko bi rekla celo romantičen čar. Je mesec, ki me umiri in privije k domu.
Kako sicer »preganjate sivino« iz svojega življenja?
»Beseda NE je čudovita beseda in nič ni narobe, če je uporabiš takrat, ko to začutiš.«
To je vsekakor proces, ki ga moramo izvajati redno. Če se namreč nabere preveč sivine v duši, ni dobro. Zato negativizem redno spravljam iz sebe, predvsem se mi pa zdi, da z neko zrelostjo dosežeš stopnjo, ko se negativizmu spretno izmikaš, saj spoznaš, da ga v življenju ne potrebuješ. Prideš do točke, ko postaneš tako samozavesten, da stvarem, ki ti ne odgovarjajo, preprosto rečeš ne. Tudi naučiti se reči ne, je bil zame velik in pomemben proces, ker sem od nekdaj želela ustreči vsakomur, zaradi česar sem večkrat izgubila sebe. Beseda NE je čudovita beseda in nič ni narobe, če je uporabiš takrat, ko to začutiš.
Ste spletna vplivnica. Družbena omrežja so vaše pomembno delovno orodje. Preko družbenih omrežij pa ste spoznali tudi svojega soproga Urbana. Splet je lahko tudi zelo koristen, mar ne?
Zame osebno je zelo koristen. Če bi vsi delili podobne nazore, bi bil splet zagotovo bistveno bolj povezovalen, kot je zdaj. Osebno mislim, da je bil dejansko narejen z namenom, da ljudi povezuje in ne, da povzroča prepade med nami. Seveda pa ga štejem tudi kot odličen vir informacij, predvsem v smislu nasvetov pri potovanjih, kuhanju, modi in še marsikaj koristnega se najde. Žal pa tudi tukaj prihaja do »fejk« oziroma neresničnih informacij, kar sproža dodatne nepotrebne nestrpnosti v svetu, kjer jih je že brez družbenih omrežij preveč. Sama sem izredno hvaležna za družbena omrežja, saj sem tukaj spoznala tudi svojega moža, s pomočjo njih gradimblagovno znamko Hajdi.si, spoznala sem tudi ogromno čudovitih ljudi in ustvarila neko skupnost posameznikov, ki nas družijo podobni življenjski nazori.
Kako se soočate z negativnimi komentarji, ki jih prestrezate na spletu?
Predvsem z razumevanjem in sočutjem. Sovraštvo na sovraštvo je vojna, tega pa si ne želi nihče. Ljudje, ki sejejo zlobo po svetu, so v resnici zelo nesrečni in ravno zato jim je treba pomagati. Sama osebno že zaradi empatije, ki se jo v določeni meri seveda tudi privzgoji s pravilno vzgojo in odnosi, ne bi nikoli nikomur namerno škodovala. Seveda sem kdaj naredila napako in gotovo bom naredila še kakšno, vendar sem se zmeraj, ko sem jo prepoznala, zanjo opravičila. In prav je tako.
Sem se pa poglobila v nekakšno raziskavo, v kateri sem prišla do spoznanja, da največ zlobe po spletu sejejo ženske med 55. in 70. letom. Vsi se ukvarjamo s poučevanjem o pasteh in nevarnostih na spletu, ki prežijo na mlade, nihče pa dejansko ne izobražuje starejše populacije, za katero sem bila osebno večkrat šokirana, kako nizko lahko gre s svojimi zapisi in komentarji na spletu. Te ženske so mamice, babice, skratka ženske, ki bi po mojem mnenju morale biti najbolj ljubeče in vzor v smislu miline, vendar žal še zdaleč ni tako.
Priznali ste, da ste se z zavistjo in škodoželjnostjo srečali že kot deklica, ko ste bili priljubljena otroška pevka. Vrstniki so vas celo fizično napadli …
»Danes se o medvrstniškem nasilju veliko govori in prav je tako.«
Res je, marsikaj sem doživela. Danes se o medvrstniškem nasilju veliko govori in prav je tako. Dejstvo pa je, da je tovrstno nasilje prisotno že od nekdaj. Pojavi se predvsem takrat, ko nekdo odstopa od nekih pričakovanih normativov, ko izstopa iz povprečja.
Danes imamo ogromno strokovnjakov, ki se ukvarjajo s to tematiko, ko sem bila sama otrok in sem se znašla v primežu medvrstniškega nasilja, jih žal ni bilo. Je pa res, da so vedno in povsod, kar velja še danes, najboljši terapevti naši najbližji. To so ljudje, h katerim se najprej zatečeš in če reagirajo prav, se marsikatera stvar lažje prenese oziroma reši.
Kako ste kot deklica prenašali pritiske prepoznavnosti? Omenjate bližnje, ki lahko ključno pripomorejo pri lajšanju stisk, zato sklepam, da ste imeli zaveznike v svoji družini.
Tako je, moji starši so bili ključni. V šoli se takrat niti niso znali soočati s tovrstnimi problemi, saj so bili primeri, kot sem bila sama, bolj redkost kot vsakdanjost. Takrat ni mogel prav vsak na televizijo, res si moral delati, se odrekati, biti osredotočen in si to resnično želeti. Danes je situacija drugačna in vesela sem, da je več priložnosti, kjer talenti pridejo lažje do izraza. Je pa res, da se marsikdo ne zaveda, kako velika past je lahko slava, sploh dandanes z vsemi družbenimi omrežji in pastmi, ki jih le-ta prinašajo.
Pevska kariera, ki ste jo imeli v otroštvu, vam je verjetno pomagala na poslovni poti, ki jo pišete sedaj? S kakšnimi spoznanji vas je »opremila«?
Vsekakor je bila to najboljša odskočna deska, ki sem jo lahko imela. Ni bilo lahko odrasti tako kmalu, vendar pa sem ravno zato začela življenje dojemati drugače kot moji vrstniki. Imela sem ogromno izkušenj pri javnem nastopanju, ogromno poznanstev in razumevanja, kako se tem stvarem streže. To so bile zagotovo neprecenljive izkušnje, ki so me in me še vodijo skozi turbulentno, a čudovito življenje.
Odkrito govorite tudi o lepotnih tretmajih, za katere se odločate. S tem, ko odprto govorite o njih, razbijate številne stereotipe in predsodke.
O lepotnih posegih se mi zdi zelo pomembno govoriti, saj so v svetu zelo prisotni in vedno bolj bodo. Skrbi pa me, kadar tovrstne lepotne stvari uidejo z vajeti, kar se zadnje čase žal prevečkrat zgodi. Eno je estetska kirurgija, nekaj drugega pa je, ko iz sebe, žal velikokrat premlad, narediš nekaj, kar je nepopravljivo in to nato obžaluješ do konca življenja.
Osebno sem zagovornica estetike v mejah normale, take estetike torej, ki ne spreminja naše fiziognomije, ampak ohranja mladosten videz na naraven način. Veliko žensk mi je hvaležnih, ker o teh stvareh govorim odkrito, govorim predvsem o praksah in preparatih, ki so varni in certificirani. Imamo le eno telo, zato moramo paziti, kaj delamo z njim.
Lepa ženska je?
Ženska, ki ima v očeh milino. Osebno mi pogled pri ljudeh pove vse. V pogledu zaznam iskrenost, sočutje, energijo in vse to so lastnosti, ki delajo ljudi lepe. Šele potem pridejo obleka, telo, obraz … To so postranske stvari zame.
»Sama imam zelo rada mirno vest in nekaj najlepšega je, ko lahko pogledaš sočloveka v oči in ti pogleda ni greba umikati.«
Oči so torej tiste, ki vam največ povedo o ljudeh?
Oči, oči in še enkrat oči. Sama imam zelo rada mirno vest in nekaj najlepšega je, ko lahko pogledaš sočloveka v oči in ti pogleda ni greba umikati. Tudi stisk roke mi ogromno pove o človeku in velikokrat je moj prvi vtis o človeku pravi, kar se izkaže kasneje.
Dante in Evan sta vaša sinova. Ste stroga mama?
Sem, pa tudi korektna. Neki red je treba vzpostaviti v hiši in pri dveh fantih je to včasih izziv, vendar se trudim, da nam uspe. Sta pa fanta tudi eno veliko srce, na katerega skrbno pazim, vendar tudi ne odstopam od svojih načel ter želim, da jih usvojita tudi moja fantka.
Kakšno »doto« jima še želite predati?
Podariti jima želim predvsem širjenje obzorij preko potovanj. Osebno mislim, da so potovanja najboljša oblika izobraževanja. Dajejo širino, geografsko razumevanje, toleranco, razumevanje drugačnosti, spoštovanje drugih kultur in še marsikaj. Biti svetovljan je zagotovo najboljši privilegij in izjemno sem hvaležna, da lahko potujem skupaj s svojo družino. Potovanja nas še bolj povezujejo, prav tako nas urijo v potrpežljivosti, ki v sodobnem času kar nekako izginja iz družbe.
Lani vam je umrla mama. Čuti se, da sta bilo zelo po vezani …
Še vedno sva povezani, le da zdaj v neki drugi dimenziji. Čutim jo v svojih genih in ob sebi in vem, da je ves čas z mano.
Kako se soočate z minljivostjo? In s smrtjo?
Te stvari so zelo težke in sprejemanje smrti je zelo kompleksen proces. Včasih še vedno ne dojemam, da mame nikoli več ne bo nazaj, da me nikoli več ne bo pobožala po laseh, me objela, mi skuhala najljubšega kosila … Zjočem se, velikokrat se zjočem in dam iz sebe vso bolečino, saj je to nujno za normalno funkcioniranje. Potolažim se, ko se po gledam v ogledalo in vidim njo, potolažim se, ko se trudim biti dobra oseba, ker vem, da je tam nekje ponosna name, potolažim se, ko pogledam njena vnuka in tudi pri njiju opažam delčke nje, njene dobrote in miline.
Kako se soočate s senčnejšimi obdobji?
Ne pustim jim do živega in pika. Ko se prepustiš negativizmu in ko vedno globlje toneš vanj, se težje izvlečeš. Sama sem bila deležna trde vzgoje, ko je bilo treba, sem potrpela in »oddelala«, kar je bilo treba. Ko greš čez slabe stvari, koža postaja debelejša, je pa res, da je treba znati zdržati. Zdržiš pa lahko samo takrat, ko imaš ob sebi ljubeče ljudi in jaz sem imela srečo, saj sem bila obkrožena sicer s peščico ljudi, ki pa so bili pravi.
Kaj vas navdihuje in vam razpira krila?
Odkar sem mamica, sta to moja otroka. Moja fantka sta moj največji navdih, moja inspiracija in moja moč. Odkar sem mama, sem postala še močnejša in ta vloga mi je nekaj najlepšega, kar se mi je v življenju lahko zgodilo. Zelo rada sem mama, zelo rada pa imam tudi svoj poklic. In tudi moja služba mi daje krila, v smislu svobode, da lahko počnem to, kar me resnično veseli in to je, da lahko delam z dojenčki in otroki.
Vas mika, da bi se vrnili k pevski karieri?
Vsak dan. (smeh) Zelo rada pojem in to sem lahko dokazala že kot otrok. Veliko pojem pod tušem, v avtu, rada plešem in saj veste, kako pravijo; kdor poje, zlo ne misli.
Če se vrneva k potovanjem. Užitek vas je spremljati v vaših vlogih, ko se javljate z različnih koncev sveta.
Spoznavati ljudi, kulinariko, kulturo, navade, naravo, živali – vse to doživljam na potovanjih in je zame nekaj neprecenljivega. Sem izjemno radovedno in socialno bitje, zato so potovanja način, da izživim svojo radovednost, hkrati pa preživljamo dragocen čas z družino. Kot pravite, zelo rada tudi delim vse uporabne nasvete in različne uporabne informacije s svojimi virtualnimi prijatelji.
Kam vas bo pot peljala v bližnji prihodnosti?
Naslednje potovanje nas bo popeljalo malo dlje, in sicer planiramo križarjenje po Aziji. Letos smo obiskali Kitajsko in Japonsko, ki sta me popolnoma navdušili predvsem z visoko kulturo, hrano in občutkom varnosti. Komaj čakam, da se vrnemo v Azijo in jo odkrivamo naprej.
Morda še kakšna spodbudna misel za naše bralke?
Življenje je eno, zato ga moramo izkoristiti. Prevečkrat vidim ljudi, ki obžalujejo, kuhajo zamere, ne naredijo koraka. Samo pogumno, moja babi je vedno rekla, vse se da, če človek hoče.
