Pogosto se sploh ne zavedamo, kdaj se priplazita v odnos, a če ju ne prepoznamo in takoj izkoreninimo, se začneta počasi prepletati kot najtrdovratnejši plevel in spodjedati vse, kar je dobrega. Rutina, ki se je držimo kot pijanec plota, četudi nam ne služi že vrsto let, in samoumevnost sta namreč eni najpogostejših uničevalk odnosov, ne le partnerskih, in pri svojem delu s klienti se z njima srečujem zares pogosto.
Imena klientov in nekatere njihove osnovne karakteristike so spremenjeni zaradi varovanja njihove identitete, zgodbe pa so povsem resnične.
Vzorci, ki smo jih prevzeli od staršev
Simona, šteje jih nekaj čez štirideset, je sprva prišla na terapijo sama. Že na začetku je udarila z vsemi topovi: besno se je pritoževala čez moža Petra, češ da ni nič z njim, da je že dolgo ne vidi in ne pohvali za nobeno stvar ter da je naveličana njunih divjih prepirov.
Korak za korakom sva se podali na potovanje po njeni osebni zgodovini in Simona je postopoma prišla do uvida, da sta se njena starša ves čas prepirala. Večinoma zaradi navidezno prav banalnih stvari, a v njihovi hiši praktično ni bilo miru.
Klientka se je zgrozila, ko je spoznala, da tudi sama vztrajno ponavlja tako zelo poznani vzorec svojih staršev. Kadar ji namreč v odnosu z možem kaj ni bilo pogodu, je najprej znorela, včasih je med čustvenim divjanjem vrgla ob tla kakšen predmet, ko se je malo umirila, pa jo je vse skupaj močno žrelo. Pa vendar ne toliko, da bi načela konstruktiven pogovor z možem. Raje se je zavila v dolgotrajen molk. Včasih za dan ali dva, zadnje čase tudi za dlje. Storila je tako, kot se je doma »naučila« od svoje mame, ki se z možem včasih ni pogovarjala po več tednov.
Tudi Simonin mož Peter je ob prepirih z ženo odreagiral tako, kot je bil vajen iz primarne družine: molčal je, se včasih že sredi ženinega besnenja umaknil v drug prostor ali pa celo odvihral ven in ga več ur ni bilo nazaj. Drug proti drugemu sta »tekmovala«, kateri bo dlje zdržal v tihi maši, a s takim nekomuniciranjem sta v resnici še najbolj bičala sama sebe.
Vsak na svojem bregu
Ko sva se s Simono o tem pogovarjali na terapiji, je med jokom spoznala, da z ignoriranjem moža ne pride nikamor. Z vsakim prepirom se je namreč razdalja med njima poglabljala; ne le čustvena, tudi fizična, saj je klientka pripovedovala, kako se še dneve po prepiru ne more dotakniti moža, ga pogledati v oči in mu reči kaj spodbudnega. Takrat je sprevidela, da če želita rešiti svoj že precej načeti zakon, bi bilo dobro, da se ji na terapiji pridruži tudi mož.
»In kdaj sta nazadnje drug drugega za karkoli pohvalila ali si dala spodbudno besedo?«
Že po nekaj skupnih srečanjih sem ugotovila, kako zelo se imata v resnici rada. Le vsakodnevni slalom med službenimi in zasebnimi obveznostmi ter skrb za najstniška otroka sta ju pahnila v grozljivo rutino, da sta sčasoma začela vse jemati samoumevno. Prepire, tiho mašo, odsotnost nežnosti, pravzaprav vse. »In kdaj sta nazadnje drug drugega za karkoli pohvalila ali si dala spodbudno besedo?« sem ju pobarala na eni od terapij. Sprva sta me debelo pogledala, nato pa v zadregi povesila pogleda.
»Vem, tako zelo težko je odgovarjati na vprašanja, s katerimi vaju spravljam v zadrego, a v resnici bi si jih vsi morali zastavljati ves čas,« sem ju pomirila, da še zdaleč nista edina, ki v dirki skozi življenje pozabljata na lepe stvari, ki so ju pred leti zbližale in pozneje pripeljale do odločitve o skupnem življenju.
Izpostavljeno
Trajnost v papirni industriji
Za uspešen odnos se morata truditi oba
V želji, da spet obudita svojo zvezo ter iz nje odstranita rutino, samoumevnost in druge uničevalce odnosov, zaradi katerih sta si že zdavnaj nehala poklanjati pohvale, se objemati ali si kako drugače izkazovati naklonjenost in pripadnost, sta se Simona in Peter goreče vrgla v delo za svoj odnos.
Najprej sta si svoj urnik uredila tako, da sta vanj enkrat tedensko vnesla čas zgolj zanju. Na takšnih »randijih«, ki so jima postali sveti, sta počela vse mogoče. Na začetku sta pogosto samo obsedela ob pijači na kavču in se pogovarjala o marsičem, pozneje pa sta začela znova zahajati na sprehode, v kino, na koncerte in podobno.
Začela sta se na novo spoznavati, se učiti spoštljive komunikacije in tudi izrekanja pohval. Ne kar tako na silo in vsepovprek, ampak iz srca. Naučila sta se tudi, kako dobro je, da partnerju povemo, kako se počutimo. S tem mu prihranimo tuhtanje (ki po navadi vodi v slepo smer), zakaj smo morda kdaj nataknjeni, napeti, umaknjeni vase. Ko tisti, ki ga nekaj muči, spregovori, ga drugi samo posluša. Ne ponuja mu nasvetov, razen če ga partner že na začetku zaprosi zanje.
Poslušajmo, zato da slišimo in razumemo
Dovolj je, da smo samo tam in drugega zavestno poslušamo. S tem mu damo vedeti, da nam je mar in da ga v resnici slišimo. Zavedanje, da ob empatičnem poslušalcu lahko izlijemo vso svojo stisko, na vsakogar deluje pomirjujoče in blagodejno.
Vredno je poskusiti! In, da, na začetku se nam lahko zdijo takšne spremembe, kot včasih slišim tudi od svojih klientov, »čudne« ali celo nenaravne. A to nam prišepetavajo le naši obrambni vzorci, s katerimi smo se obdali že davno, da bi preživeli težke trenutke. Toda ko se pri sebi odločimo za korenito spremembo in si dovolimo porušiti vse obrambe, lahko na mestu starega in nefunkcionalnega nastane prostor za nekaj novega, nežnega in pomirjujočega, po čemer globoko v sebi hrepeni prav vsak od nas.
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
