Brahicefalija pomeni nesorazmerno kratek obrazni del glave, laično se take pse opiše kot tiste, ki imajo potlačen smrček. Glede na obliko glave delimo pse na brahicefalične, mezocefalične in dolihocefalične. Značilni predstavniki brahicefaličnih so mops, bostonski terier, francoski buldog, angleški buldog in bokser. Mezocefaličen tip je najbolj podoben volku, to so recimo labradorec, ptičar, beagel. Predstavniki dolihocefaličnih psov so hrti, ki imajo dolg in ozek gobec.
Vizualno so brahicefalični psi ljudem všeč zaradi ravnega obraza. Če k temu dodamo še prijazen, vesel in pogumen značaj, dober odnos do otrok ter manjšo potrebo po gibanju, dobimo kombinacijo lastnosti, ki so všečne. Pred sto leti so bili predstavniki teh psov na pogled precej drugačni kot danes, nato pa so z načrtnim parjenjem začeli selekcionirati pse na vedno krajši gobček, zaradi česar je prišlo do mnogih deformacij. To na žalost pomeni, da imajo brahicefalični psi precej veterinarskih težav, od težav z dihanjem in alergijami do dermatoloških in ortopedskih. Skrbniki se pred nakupom psa pogosto ne pozanimajo dovolj in pozneje tudi ne vedo, da obnašanje njihovega psa ni normalno, ampak je znak, da ima žival hude zdravstvene težave.
Najpogostejši problemi
Respiratorne težave
Zaradi močno spremenjene oblike lobanje (izjemno skrajšane in deformirane lobanjske kosti, mehka tkiva pa so ostala nespremenjena) je otežen, skoraj onemogočen normalen pretok zraka skozi dihala. Najpogostejše prirojene spremembe so zožene nosnice, predolgo mehko nebo, prevelik jezik ter številne gube sluznice in žrela.
Zožene nosnice, pri nekaterih psih so lahko celo čisto zaprte, so prva prepreka za normalen dotok zraka. Za pse je dihanje skozi nos naraven način dihanja, pri tem se namreč tudi hladijo, zato so brahicefalične pasme tudi bolj nagnjenje k pregrevanju organizma, kar lahko vodi celo v toplotni udar. Moten pa je pogosto tudi njihov spanec. Mnogi skrbniki mislijo, da je to, da njihov pes smrči, normalno – vendar ni, to je znak oteženega dihanja. Že majhna operacija, s katero se nosnice razširijo, lahko živali močno olajša dihanje.
Predolgo mehko nebo se pojavlja pri večini brahicefaličnih psov, posledično se lahko zgodi, da mehko nebo delno zapre vhod v sapnik in s tem močno zmanjša dotok zraka v pljuča. Na podlagi veterinarskega pregleda se težave z zoženimi dihalnimi potmi razdelijo v tri stopnje. Za stopnjo 1 in 2 se svetuje kirurška pomoč, razširitev nosnic in krajšanje mehkega neba, medtem ko je stopnja 3 tako huda, da se stanje niti z operacijami ne izboljša bistveno.
Klinični znaki težav z respiratornim sistemom so:
- oteženo, glasno dihanje
- spremenjen način dihanja (trebušno dihanje – dihanje s pomočjo trebušnih mišic)
- kašljanje
- prenehanje dihanja med spanjem
- stoja z razširjenimi nogami
- nezmožnost večje fizične aktivnosti
- nezmožnost ohlajanja
- modrikasta barva sluznic zaradi slabe oskrbe s kisikom
- izguba zavesti
Prebavne težave
Kot posledica težav z dihanjem se pogosto pojavijo še težave s prebavili. To se lahko kaže kot motnje v požiranju, davljenje in spahovanje, čezmerno slinjenje, bruhanje in vračanje želodčne vsebine. Klinični znaki so še izrazitejši ob naporu, višjih temperaturah okolja, pretiranem razburjenju in navdušenju. Najpogosteje se težave z gastrointestinalnim sistemom pojavljajo pri francoskih buldogih. Pravočasen kirurški poseg širjenja dihalnih poti se odraža tudi v izboljšanju prebavnih težav.
Oftalmološke težave
Posledica spremenjenih obraznih kosti je tudi drugačen položaj oči (so bolj izbuljene), kar vodi v težave z njimi. Te se kažejo kot: pretirano solzenje, pretirano mežikanje, priprte očesne veke, očesni izcedek in drgnjenje s tačkami po očeh. Najpogosteje se očesne težave pojavijo pri mopsih. Ob pojavu opisanih težav se svetuje obisk pri veterinarju.
Težave s kožo
Pri francoskih in angleških buldogih je pogost atopijski dermatitis, ki je posledica pretiranega odziva imunskega sistema na sicer neškodljive snovi iz okolja. Kaže se kot hud srbež, izpadanje dlake, pojav mozoljev in krast. Terapija je sestavljena iz več korakov – treba je umiriti srbež, pozdraviti poškodovano kožo in ugotoviti vzrok, kaj povzroča težave. Vzrok je lahko v cvetenju trav ali dreves, v pršicah, bolhah ali hrani.
Značilnost brahicefaličnih pasem je tudi veliko odvečne kože, kar se lahko odraža tudi v vnetju kožnih gub.Gube so pogoste na glavi, okoli repa in vulve. Kožne gube so v slabšem stanju pri debelih in starejših živali. Zaradi medsebojnega drgnjenja ter ostankov kožnih celic ali izcedka (očesni izcedek, urin) so kožne gube idealno gojišče za bakterije in glivice. Vnetje obraznih kožnih gub se kaže z drgnjenjem obraza po tleh ali mehkejših površinah, praskanjem s tačkami po obrazu ali otresanjem z glavo. Vnetje repne ali perivaginalne gube se lahko kaže z drsanjem po zadnjem delu.
Kožne gube je treba vsakodnevno čistiti, najbolje z nežnimi, vlažilnimi robčki. Če se pojavi vnetje, bo veterinar predpisal antibiotik, v najhujših primerih pa se svetuje kirurška operacija, s katero se odstrani odvečno kožo.
Ortopedske težave
Posledice neprimerne selekcije se poznajo tudi na skeletu, zato se pri njih pogosto pojavljajo ortopedske težave. Najpogosteje so opisani izpah pogačice, poškodba sprednje križne kolenske vezi, prav tako imajo pogosto težave s hrbtenico, predvsem s spremembami medvretenčnih diskov, ki lahko vodijo do nastanka hernije medvretenčnih diskov. V večini primerov je potrebna pomoč ortopeda, veliko pa lahko naredijo skrbniki s tem, da ohranjajo psa v dobri kondiciji, s primerno telesno težo.
Reprodukcijske težave
Zaradi nesorazmerja med plodom in premerom medeničnega vratu mame je pri brahicefalikih pogosto potreben carski rez. Mladiči imajo namreč tako velike glave, da jih samice ne zmorejo skotiti po naravni poti, saj bi se mladič zataknil v porodnem kanalu, kar je pa lahko usodno tako za mladiča kot za mamo.
V mnogih evropskih državah so sedaj ostre polemike glede brahicefaličnih pasem. V nekaterih državah razmišljajo celo o prepovedi njihovega vzrejanja, v drugih pa so šli korak nazaj in vzrejajo pse, ki imajo manj izrazite tipične značilnosti brahicefalikov. Menim, da je to prava pot, saj ne bi bilo pravično, da bi te pasme, ki so na svetu že res mnogo let (prvi opisani mops je iz obdobja pred našim štetjem), bile prepovedane zaradi tega, kar smo jim ljudje naredili v zadnjih desetletjih. Seveda je pa nujno, da se začnejo vzrejati taki psi, ki bodo lahko živeli kakovostno in brez konstantnih veterinarskih težav. Mi pa se moramo pred odločitvijo o tem, da sprejmemo v dom predstavnika katere izmed teh pasem, res dobro pozanimati o vzreditelju in vzreji ter podpreti tiste, ki se trudijo za dobrobit pasme.
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
