Iskriva, nepoboljšljivo radovedna, ena najboljših poznavalk slovenskega turizma in kulturne dediščine, drugega novembra v kinodvorani Krpanovega doma v Pivki pripravlja še en nadvse zanimiv dogodek – Festival pogrebnih pesmi. Vabi na imenitno popotovanje v zgodovino slovenske ljudske dediščine ter obljublja pravo pašo za oči in ušesa.
Kjer vsem na očeh umira slovenstvo
V vseh letih ustvarjanja oddaje Na lepše je Slovenijo prečesala po dolgem in počez. Na vprašanje, kje se ji je zdelo najlepše in kje živijo najbolj prijetni in srčni ljudje, takoj pove, da ima vsaka pokrajina svoj šarm, svojo poezijo. Obožuje stepsko melanholijo prekmurskih ravnic, otožnost Porabja, kjer vsem na očeh umira slovenstvo. Pa mehko valovanje dolenjskih gričev, ko zvoni Ave Marijo. Pa Čičarijo, kjer se na meji s Hrvaško vse bolj praznijo vasi. Pa pobalinskost, ki se človeka poloti v vipavskih kleteh.
"Ideja preprosto živi v meni, ne vem, od kdaj. Že od začetka letošnjega leta načrtno snemam pogovore z ljudmi o smrti. Ko govorimo o tem, je vedno tanka meja tudi s črnim humorjem, ta ves čas prežema moje sogovornike. Zato se med snemanjem pogosto spontano zgodijo solze in nato vedno pride tudi smeh. Denimo, ko se je v vaseh nad Ajdovščino zgodila smrt, so pokojnika v krsti nesli v dolino. Pa se je eden od pogrebnikov spotaknil in je krsta zletela naprej. To je bil trenutek, ko je mrtvi ubil živega. Na Cerkljanskem pa pogosto pripovedujejo, kako so v hudih zimah pokojnika položili na hladno, na podstrešje, in je tam počakal pomlad, da so ga lahko odnesli na pokopališče. In ker so na podstrešju v enaki leseni rakvi hkrati sušili hruške, se je zgodilo, da so namesto mrliča pokopali suhe hruške. Včasih sem med pogovorom dobila občutek, da je smrt bolj živa kot življenje samo," razlaga Marjana, ki je želela običaje ob smrti pokazati na festivalu pogrebnih pesmi.
Ohranjanje dragocene kulturne dediščine
"Ker je ljudsko izročilo še živo, bomo lahko slišali redko zapete mrliške pesmi, ki so jih še od sredine 19. stoletja peli mrliču po različnih vaseh Slovenije. Ljudski pevci iz krajev vse od Logatca, Cerknice, Krasa, Pivke, Ilirske Bistrice pa vse do Banjško-Trnovske planote bodo interpretirali pesmi slovesa. Nastopala bo tudi folklorna skupina v prav posebni pogrebni opravi. Na odru bomo imeli tudi prastar mrliški prt in rakev, v kateri sicer nikoli ni ležal mrlič, je pa služila kot mašna zahvala in spomin na vse, ki so se v tistem letu poslovili od sveta živih. Festival se bo odvijal 2. novembra v kinodvorani Krpanovega doma sredi Pivke. Pri organizaciji mi pomaga tamkajšnji turizem, pa Občina Pivka ter seveda okoliške pevke in pevci. Prostor okoli Pivke je bil vedno zelo živahen, kar se tiče ohranjanja ljudske pesmi. Sedaj pa je priložnost, da bodo iz preteklosti obudili ne samo klasični repertoar pesmi, temveč tudi pogrebne, mrliške pesmi slovesa," razlaga Marjana, ki je med pripravo festivala in snemanjem prispevkov dodobra spoznala odnos Slovencev do smrti.
Rešilna bilka na podeželju
"Povsod živijo ljudje, ki nosijo v sebi sonce in svojo, čisto posebno zgodbo. In so lepi ravno zato, ker dišijo drugače," pravi Marjana, ki želi s svojo oddajo doseči, da bi tudi manjši kraji imeli samozavest pokazati svojo ponudbo ter brez sramu povedati svoje zgodbe. "Slovenija je preveč centralizirana, vse se steka v mesta, kjer se menda reže bolj bel kruh. Toda vedno bolj smo ujetniki cestne infrastrukture, stroški življenja v mestih se brutalno dvigajo in menim, da bo življenje na podeželju tudi za mlade generacije v prihodnje postalo rešilna bilka in možnost bolj mirnega in kakovostnega življenja," pravi Marjana Grčman, ki se je lotila še posebnega projekta, organizacije Festivala pogrebnih pesmi.
Smrt poskušamo izriniti iz našega življenja
"Žal vse bolj izgubljamo skupnost in smrt odrivamo nekam na stran, kot da se nas ne tiče. Pogrebi so čedalje krajši, izginja obred, ko je pokojnik nekaj dni ležal na parah v domači hiši in se je od njega poslovila celotna skupnost. Tedaj se je okoli krste dogajalo marsikaj. Od molitve, pesmi, celo plesalo se je ponekod. Pri mrliču se je zbrala vsa vas, sorodstvo in tudi širša skupnost. Umrli človek si je zaslužil posebno pozornost, njegovo življenje je ob smrti dobilo epilog, ljudje so se ga spominjali. Danes pa gre vse tako naglo. Niti hiše niso več zidane z mislijo, da morajo biti vrata tako široka, da bo šla notri krsta. Včasih je bila smrt del vsakdanjika in tudi pred otroci se je ni skrivalo. Vedno se je tudi otroke gnalo k hiši, kjer je ležal mrlič, da so ga pokropili s pušpanovo vejico in žegnano vodo. In potem se je pokojnika ob strani krste se zadnjič pogledalo. In ta pogled na mrliča ter dejstvo, da se je dva dni in dve noči bdelo pri njem, sta demistificirala smrt. Smrt je bila del življenja, smrt je obstajala. Sedaj pa se delamo, da se nas sploh več ne tiče. Naše ljubljene, takoj ko napoči smrt, odpelje komunalna služba in jih uredi za pogreb. Včasih so to počeli vaščani, ker so se na ta način kot skupnost poslovili od pokojnika in s tem pokazali pripadnost plemenu. Včasih so mrliča oblekli v poročno obleko, dekleta pa so za doto dobile mrliški prt. V vaseh nad Solkanom so še do začetka sedemdesetih po vaseh sami izdelovali krste, ponekod pa so krsto imeli položeno kar na podstrešju, ker niso želeli, da bi s svojo smrtjo s stroški bremenili svojce. Prehitro se poslavljamo od ljudi, ki umrejo. Tako z lahkoto jih predamo komunalni službi. Rituali so bili za to, da se živi poslovijo od mrtvega, da demoni pridejo na plan in da življenje, ki odhaja, ima smisel. V dekadenci preobilja postajamo vse bolj tujci sami sebi in vse bolj izgubljamo lastno pleme," je upravičeno kritična. Zato so tudi njeni prispevki in festival dragoceni za ohranjanje tradicije. Ambiciozna Marjana pa si želi o tej temi posneti še dokumentarni film in izdati knjigo. Če jo povprašate o sanjskem profesionalnem izzivu, pa kot iz topa izstreli: "Z veseljem bi pripravila reportažo za Travel Channel o pozabljenih vaseh na mejah."
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana
