»Šopek je bil zelo velik in težak, v njem je bilokar sto stebel. Izdelala sem ga v dveh urah, sem pa ni vštet čas, ki sem ga doma porabila za predpripravo konstrukcije,« je povedala 34-letnica, zaposlena v cvetličarni Gardenia, ki bo avgusta prihodnje leto zastopala Slovenijo na cvetličarskem prvenstvu Florint v Haagu na Nizozemskem. Sprva je želela na likovno šolo, a je končala na aranžerski. »Cvetličarstva sem se priučila z delom in po skoraj desetletju in pol dela v cvetličarni lahko rečem, da imam sanjski poklic, s katerim ljudem zares lepšam življenje,« pove cvetličarka, ki na teden med drugim naredi več kot trideset šopkov. Ugotavlja pa, da je moškim še vedno nerodno kupovati rože.
»Odraščala sem v hribih pri Trojanah in bila od malega povezana z naravo. Uživala sem v miru in tišini, ki ju imam še danes rada. Imam sestro dvojčico in šest let mlajšega brata. Odlično se razumemo in preživeli smo krasno otroštvo, prepleteno z igrami na prostem, kar bi privoščila vsakemu otroku. Danes so otroci zaradi vpliva elektronike za veliko prikrajšani, mi pa smo se cele dneve podili zunaj in seveda tudi pomagali na kmetiji, kadar so nas starši prosili. Delovne navade so rasle z nami, to mi še zdaj, ko imam sama družino, pride zelo prav,« pripoveduje Karmen, ki je od nekdaj rada risala in oblikovala.
Njena šola je bila za starše kar draga
»Želela sem se izobraževati v likovni smeri, a me je pot pripeljala na aranžersko, za kar pa mi ni niti malo žal. Veliko sem se naučila, od prepoznavanja barv do materialov, kompozicije v prostoru, risali smo portrete, oblikovali izložbe. Kar je bilo za nas ustvarjalno, je bilo za starše malo manj, saj so morali za vse materiale, ki smo jih potrebovali, kar globoko seči v žep. Zame še nekoliko bolj, saj sem si vse zakomplicirala, ker sem rada delala bolj zapletene (in dražje) stvari. Ko smo v četrtem letniku morali ustvariti ambient za poroko, je bil izziv še toliko večji, a sem ga dobro izpeljala,« se spominja Karmen in doda, da aranžerji stežka dobijo službo. Trgovine imajo (enega) svojega aranžerja, ki običajno dolga leta ureja vse prostore in izložbe. Zato ji je bil po koncu šole izziv najti službo, kjer bi lahko pokazala vso svojo ustvarjalnost. Javila se je na razpis za cvetličarno Rožcar v novem nakupovalnem centru v Kamniku, za katero je šef Marjan Planinšek iskal cvetličarko.
Brez izkušenj v nove izzive
»Pošteno sem mu priznala, da o cvetličarstvu nimam pojma, a se rada in hitro učim, ko mi nekdo pokaže, kako je treba delati. Že kmalu pa tudi sama postanem ustvarjalna. V cvetličarni je delo lepo, obkrožen si s samimi lepimi stvarmi, vendar ga je ogromno tudi zadaj, skritega strankam, ko je treba cvetje pripraviti za prodajo. Včasih sem bila bolj zadržana, z leti pa sem postala komunikativnejša in zdaj lahko rečem, da imam sanjsko službo. V pisarni ne bi zdržala niti ene ure. Lepše službe si ne bi mogla želeti, saj s svojim delom in cvetjem lepšam življenje ljudem,« je zadovoljna. Že po enem letu dela so jo poslali na tekmovanje in na njem se je dobro odrezala. Nato se je spet pomerila na tekmovanju v Mozirskem gaju in bila druga. Naslednje leto pa je zmagala in šla še na tekmovanje v Belgijo; to je trajalo kar pet dni in v konkurenci iz vse Evrope je bilo treba pokazati tako inovativnost kot poznavanje tehnik in materialov. Po dvanajstih letih je nedavno postala državna prvakinja. »V teh letih se je v cvetličarstvu veliko spremenilo. Sama sem dobila veliko izkušenj, poznam več tehnik, (pri)dobila sem tudi hitrost, spremenili so se trendi. Pri teh gre tako, da je nekaj modno eno sezono, pa to potem vpliva tudi na drugo … Na evropsko tekmovanje v Haagu avgusta naslednje leto se bom že kmalu začela pripravljati, saj se bom le tako počutila mirno,« razlaga Karmen, ki ima v cvetličarni v Domžalah ves čas veliko dela. Še posebej zasedena je ob »velikih« praznikih: osmem marcu, materinskem dnevu, prvem novembru, valentinovem … Za osmi marec kupujejo moški rože za svoje žene, mame, tete, prijateljice… »Še vedno jim je nerodno, če jih drugi vidijo stati v cvetličarni ali s cvetjem v rokah, zato so vnaprej pripravljeni šopki velikokrat najboljša rešitev – da jih slučajno ne vidi sosed in so potem v zadregi. Sicer pa se odnos ljudi do cvetja spreminja. Gospe nič več ne čakajo, da jim bodo moški prinesli rože, temveč se velikokrat kar same pocrkljajo s šopkom ob koncih tedna ali pa si ga kupijo za rojstni dan ali obletnico. Moški še vedno prisegajo na klasiko, vrtnice so zanje zakon,« se muza Karmen, ponosna mama dveh otrok, ki se je poročila lani.
Šefov poročni šopek
Njen šef tako ceni njeno predano delo, da ji je lastnoročno izdelal poročni šopek iz belih orhidej, pampaške trave in evkaliptusa ter okrasil poročno dvorano v rdeče-črni. »Moje najljubše rože so odvisne od letnega časa. Trenutno so to sončnice, rada imam tudi okrasna jabolčka. Pa tudi doma sem ves čas 'v rož'cah'. Gnetejo se po balkonu, pa po stanovanju. Tu imam predvsem zelene, ne toliko cvetoče. Moj mož je najsrečnejši, če mu podarim – šopek. On pa mene najbolj razveseli s kakšno čokolado, saj sem nadvse sladkosnedna. Še vedno pa najraje naredim šopek s cvetlične grede moje mame. Vem, da jo obdeluje z ljubeznijo, tako kot jaz z ljubeznijo delam šopke. Naravni šopki so vedno najlepši,« veselo pove Karmen in nam še svetuje: če želimo, da nam bodo rože trajale dlje, vedno kupimo nekoliko dražje, kajti te so običajno vzgojene počasi. Spretna cvetličarka znanje, ki si ga je nabrala v teh letih, z veseljem prenaša na mlade. »Meni je vse, kar znam, dal moj šef Marjan, večkratni državni in evropski prvak, zato čutim poslanstvo, da ga dajem naprej. Vsem puncam pa lahko rečem le, naj se odločijo za cvetličarski poklic, saj je eden najlepših, s katerim zares lahko osrečimo človeka. In to največ šteje,« sklene pogovor s širokim nasmehom.
Več podobnih zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
