Peklensko vroč avgustovski ponedeljek je zato kar vabil v senco gozda na Mohorju, kjer se je na pustolovščino podalo dvanajst otrok. Niso se še povsem povezali, nam je povedala Urša, kajti zbrali so se šele prejšnji dan in so se na ritem v gozdu šele navajali. Kljub temu pa so se skuštrani in bosi že stapljali z naravo ter opuščali navade in ritem ponorelega sveta. Prišli smo ravno v času kosila, zato so nas povabili, naj se jim pridružimo. Pomirjujoča energija narave nam je hitro zlezla pod kožo in tako prijetno je bilo v njihovi družbi, da sem si zlahka predstavljala, kako bi prespala v spalni vreči v eni od visečih mrež ali v indijanskem šotoru …
Vse počnejo skupaj
Z Uršo sva se namestili ob tabornem ognju, ki ga je prišel kakšen od otrok vsake toliko časa malo podrezat, da ne bi ugasnil. Tu in tam se je kateri pridružil najinemu pogovoru, kaj dodal in se spet izgubil med drevesi. »Z otroki delam v naravi že dvanajst let,« je povedala Urša. Začela sem z zelo majhnimi otroki, z nekajurnim dnevnim varstvom med tednom. Medtem ko so rasli, pa se je rodila ideja za gozdne počitnice za otroke, ki sicer nimajo toliko priložnosti biti v gozdu, v stiku z naravo in doživljati otroštvo, kot ga je večina naše generacije. Da lahko plezajo, kurijo ogenj, rezljajo, ustvarjajo in si izmišljajo, kaj vse bi še lahko počeli, ne da bi jih kar naprej vodili in nadzorovali. Začeli smo v Brišah, potem pa smo se preselili na Mohorje.« Tam sta z Gašperjem združila moči – Urša znanje in izkušnje z delom z otroki, Gašper pa je ponudil prostor, otroke uči rokodelskega znanja, pozna divjino tam okoli in nasploh skrbi, da vse teče, kot je treba. »Vse počnemo skupaj. Otroci sodelujejo pri kurjenju ognja, kuhanju, pomivanju posode, hodijo na izvir po vodo. Ne silimo jih v opravila, vsak naredi tisto, kar želi, hkrati jim dovolimo, da so samostojni. Glavno vodilo tabora niso vodene aktivnosti, temveč prosta igra. Počnemo stvari, ki si jih otroci želijo. Če si želijo izdelati lok, ga naredimo, moja hčerka Ina recimo vodi delavnico izdelovanja zapestnic iz makrameja, nekaj deklet si je iz palic izdelalo vilice in so potem z njimi jedle solato. Vsako leto gremo na izlet do sotočja z Iško, brodimo in se kopamo po njenih tolmunih, si naredimo ogenj ter si kaj spečemo. Ves dan tako preživimo v divjini, kjer praviloma ne srečamo nikogar. Lani smo delali pravljični labirint. Gašperjeva ideja je narediti različne postojanke tod naokoli. Malo nižje od nas je odmrl hrast, v katerem smo lani izrezljali medvedovo glavo, nanj smo navezali del ogromne jelenove čeljusti, ki smo jo našli v Iški. Veliko ustvarjamo z materiali, ki jih najdemo v gozdu.« Z lesom dela predvsem Gašper, ki je prinesel kose lipovega lesa, iz katerega so si otroci po njegovih napotkih sami izrezljali žlice. »Spodaj pri domačiji je staro vaško šolsko igrišče, ki ga skoraj nihče ne uporablja, pa potem mi včasih organiziramo tekme z vaščani.«
Pravil je zelo malo
Urša pravi, da imamo v življenju že tako toliko pravil, po katerih se moramo ravnati, da se spontanost vsem prileže. Nekaterih napotkov pa se zaradi varnosti otroci vseeno morajo držati. »Prvo je, da dokler se ne dogovorimo drugače, gredo lahko tako daleč, da še vidimo drug drugega, da se ne izgubijo. Imamo dva zvoka, ki ju morajo upoštevati. Eden je indijanski krik, ki pomeni, da se moramo vsi zbrati, ker imamo kosilo, večerjo, zajtrk ali kam gremo. Drugi je tuljenje, podobno volčjemu, ki ga uporabljamo, da z njim drugim oznanimo, kje smo. Vsi lahko uporabljajo orodje – nože, sekire, vendar mora vsak otrok pred tem skozi šolo varne uporabe tega orodja.
Spanje v mrežah
Za spanje in zatočišče pred slabim vremenom imajo dva indijanska šotora, a je vsaj polovica otrok raje izbrala spanje v spalnih vrečah v visečih mrežah. Ena od deklet, dvanajstletna Živa, ki je na tabor prišla skupaj z mlajšim bratom, si je mrežo pritrdila celo kakšnih dvajset metrov nižje od drugih v gozdu. Da je ni prav nič strah, je zatrdila, in da so gozdni glasovi pravi balzam proti tistim, ki jih povzročajo stroji zaradi nenehne gradnje v bližini BTC-ja, kjer živi. »Vso noč poslušamo polhe, srnjake, danes je bila v bližini lisica,« je povedala Urša. Otroke prav nič ne priganjajo z zgodnjim jutranjim vstajanjem, nekako pa velja pravilo, da je do osmih zjutraj v taboru tišina. Tisti, ki se prej zbudijo – in prvi dan so se nekateri zbudili že pred šesto – se gredo lahko pogovarjat na bližnje igrišče in se potem vrnejo, ko se prebudijo še vsi drugi. »Tudi zvečer nikogar ne silimo spat, sedimo ob tabornem ognju in se pogovarjamo. Teme se kar zgodijo, najbolj pa jim je všeč, če se odrasli začnemo pogovarjati o kakšnih neumnostih iz svojega otroštva. Tako ali tako pa se zaradi nenehnih aktivnosti čez dan otroci kar hitro odpravijo na svoja ležišča.«
S svojimi aktivnostmi sledijo ritmu narave
Na deževen dan počnejo nekaj povsem drugega kot na vroč sončen dan. »Vsi morajo imeti s seboj nepremočljive jakne, saj smo načeloma zunaj ob vsakem vremenu, in otroci, ki so primerno oblečeni, z dežjem nimajo težav. V primeru hudih neviht bi se pa seveda umaknili v spodnjo domačijo. Zdi se mi zelo pomembno otrokom pokazati, da ni treba, da je vedno vse načrtovano in predvidljivo. Nič ni narobe, če kakšen dan tudi tri ure sedimo pod drevesom in se pogovarjamo.« Eno večjih doživetij tedna je bilo spanje na travniku v spalnih vrečah in opazovanje zvezdnih utrinkov, ki so ravno prejšnji teden švigali po zvezdnem nebu in pregovorno uresničevali želje tistim, ki so jih pravočasno opazili.
Bistra glava in polna duša
Med najinim pogovorom je bilo v taboru zelo živahno. Brata Albert in Jakob, redna udeleženca taborov, Albert je bil že tretjič, Jakob pa drugič, sta skrbela, da ogenj ni ugasnil. Dve dekleti sta se zatekli v šotor in risali na svojih ležiščih, osemletna Ava je sporočila, da gre počivat, drugi dve dekleti sta na odeji pletli zapestnice, preostali pa so se z Gašperjem dogovarjali, kaj bodo počeli popoldne. Vsi so bili navdušeni nad kopanjem v tolmunih Iške. Če bi imela kopalke, bi se jima gotovo pridružila tudi midva s fotografom, tako vabljiva je bila ta ideja pri 35 stopinjah, kolikor je v avtu kazal termometer. In ko sva se peljala nazaj proti Ljubljani, sva se strinjala, da takšen odklop ni pomemben samo za otroke, ampak bi si ga od časa do časa morali privoščiti tudi odrasli. Zbistri glavo, napolni z energijo in poboža dušo!
Samozavestni, gibčni in zaupajo vase
»Na Danskem 50 odstotkov predšolskih otrok obiskuje gozdne vrtce, kjer se vzpenjajo po skalah, drevesih, hribih, se kotalijo, skačejo in igrajo vsaj štiri ure na dan, ne glede na vreme. Ravnotežni sistem teh otrok je tako dobro razvit, da so učne težave in disleksija v tej državi redke,« smo zasledili v enem od sestavkov na spletu, zato smo Plešnarjevo, diplomirano sociologinjo, poklicno pa idejno vodjo in gonilno silo projekta Gozdalnica, ki je pred dvanajstimi leti s to idejo začela med prvimi v Sloveniji, povprašali, kaj meni o tem. »Gozdni vrtec, o kakršnem govorijo v skandinavskih državah, kjer vrtci praktično nimajo notranjih prostorov, pri nas ne obstaja, ker naša zakonodaja tega ne omogoča. Je pa nekaj takih skupin, kjer se otroci mešane starosti – predšolski in šolski, ki se šolajo na domu – družijo na prostem. Sama od ponedeljka do četrtka vodim eno takih skupin, kjer smo z otroki zunaj v vsakem vremenu. Ko sem slišala za takšen način druženja otrok, sem vedela, da želim otrokom omogočiti tako pristno otroštvo, kot ga je imela naša generacija. Obiskala sem podobno šolo v Avstriji in se navdušila. Ideja izhaja iz skandinavskih držav. Rekla sem si, če to deluje tam, kjer je veliko bolj mraz, več padavin in je pol leta tema, bo uspelo tudi pri nas! Začela sem s tremi majhnimi otroki, ki sem jih posadila v voziček in smo šli sprva do bližnjega travnika, ko pa so otroci rasli, smo začeli hoditi na Rožnik, in to v vsakem vremenu. Lepo je bilo gledati dvoletnike, ki so postajali vedno bolj samostojni, motorično sposobni, strme poti jim niso delale težav. Mini potoček, lončki in blato so bili njihovo najljubše igrišče. Najpomembnejša predpostavka te ideje je, da otroci potrebujejo ogromno proste igre v naravi. Mlajši potrebujejo celo manj nekih navodil in intervencij, ker se sproti učijo z izkušnjami. V gozdu se učijo upravljati neprijetne občutke, ko skušajo, recimo, preplezati hlod, splezati na drevo, ko torej pridejo pred različne ovire in ugotovijo, da tudi neprijetni občutki minejo. Hkrati razvijajo odpornost in prožnost, kar jim pozneje koristi v življenju. Med plezanjem, igro torej, nenehno preskušajo svoje meje in se hkrati učijo zaupati sebi ter poslušati svoje telo. Pri otrocih, ki so odraščali z mano, opažam, da so motorično vsi zelo dobro razviti, osem-, devet- in desetletniki dobro vedo, kaj hočejo ali česa nočejo. Zelo so si sicer različni, vendar so samozavestni, veliko manj se primerjajo z drugimi tudi zaradi starostne raznolikosti, saj varstvo lahko obiskujejo otroci različnih starosti. Zanimivo je opazovati, kako starejši otroci začno spontano skrbeti za mlajše, mlajši pa se hitreje učijo od nekoga, ki je od njega starejši štiri in ne 40 let,« razmišlja. Ta leta z otroki so tudi njej dala ogromno. »Potrebujem stik z naravo, če ne bi imela tega dela, se prav gotovo ne bi v vsakem vremenu odpravila v gozd. Ko pa pridem tja, začnem uživati. Ogromno mi je dalo opazovanje teh otrok, ko vidim, kako se lepo razvijajo, kako znajo poslušati sami sebe, delovati v skupini in biti sami s sabo. Potrebujem to igranje z njimi, včasih se mi zdi, kot da sem ena izmed njih.«
