Pravi poznavalci pice znajo ceniti njene različne sloge in šole, tudi tiste tradicionalne. Niso redki niti vrhunski mojstri dandanes priljubljene napolitanske pice, ki si ob privatnem obisku picerije radi privoščijo legendarno pico iz pločevinastega pekača. Pravijo ji tudi pica »iz pleha« ali »iz tepsije«. Le redke picerije jo še ponujajo, poleg ljubljanskih Parme in Julči po njej slovi picerija Škufca na Prevaljah. Ni ga Korošca, ki ne bi poznal tamkajšnjih pic, saj so bile prve v Mežiški dolini in širše in prvi stik s pico je bil za večino prav pri Škufci. In te pice so ostale enake od leta 1984 vse do danes.
Tradicijo so presekale le lanske avgustovske poplave, ki so legendarno picerijo domala odplavile, saj je 4. avgusta lani skoznjo tekla razbesnela reka Meža. Vode je bilo skoraj do stropa. Povsem uničen lokal, ki daje kruh celotni družini Škufca, je ostal zaprt kar deset mesecev! Lastnik in vodja lokala Rafael Škufca - Rafi, kot mu pravijo prijatelji, je o tem povedal: »Naša gostilna je bila verjetno najbolj prizadeta v vsej Sloveniji … Obračalo je šanke, hladilnike, vode je bilo povsod tri metre, strašno. Ni bilo lahko niti v času korone, pa cesto skozi Prevalje so prenavljali neskončno dolgo, že zaradi tega niso bili rožnati časi, v juniju in juliju lani smo se ravno začeli malo pobirati in nato se je zgodilo najhujše.«
Le z jekleno voljo ter nesebično pomočjo številnih dobrih ljudi, podjetij in organizacij je picerija in gostilna Škufca znova zaživela. V popolnoma prenovljeni podobi je odprla vrata v sredo, 4. junija, natanko deset mesecev po katastrofi. Med Korošci, ki so na ta dogodek že zelo težko čakali, se je bliskovito kot požar razširila vest: »Rafi je ofnu!« Za tiste, ki jim koroščina ne leži, še prevod: Rafi je odprl! In gostje so se vrnili v hipu, kot da vmes ne bi minilo deset dolgih in za družino Škufca zelo težkih mesecev.
Za tiste, ki zgodbe ne poznajo, je treba povedati, da Picerija Škufca ni kar tako. Med drugim je na lanskem izboru Naj picerija Slovenije po priljubljenosti zasedla tretje mesto med vsemi picerijami v Sloveniji!
Picerija Škufca obratuje v Ahacovi hiši na Prevaljah. Zgradili so jo leta 1798 in je najstarejši ohranjen kulturni spomenik na Prevaljah ter eden najstarejših na Koroškem. V tej hiši nasproti križišča, kjer se pot odcepi v hribovsko vas Leše, je bilo gostišče že od začetka. In je še danes! Leta 1980 sta namreč hišo kupila gostinski tehnik in slaščičarka iz Mozirja in Višnje Gore, starša sedanjega birta Rafaela Škufce, in v njej leta 1982 odprla slaščičarno. Po dveh letih pa še picerijo, prvo v Mežiški dolini, ki v nespremenjeni obliki in z istimi recepturami deluje še danes, tudi po prenovi! Res pa je, da so v tem času dodali še nekaj dodatne ponudbe in še nekaj vrst pice.
»Mama je bila slaščičarka in je razvila prav posebno recepturo za testo, povsem enako, kot ga za pice uporabljamo še danes,« pravi Rafael, ki recepta ni pripravljen razkriti niti za večjo podkupnino. Testo, ki ga pripravlja že tretja generacija družine, je povsem drugačno, kot smo ga vajeni pri običajnih vrstah pic. Je bolj slaščičarske sorte, a seveda ne sladko. »Začeli smo s štirimi vrstami pic. Urška (po Uršlji gori) je klasična s paradižnikovo omako, šunko, sirom in gobicami, rudar ima dodano še jajce, slastna in nadvse priljubljena leška (po vročekrvnih leških fantih) je poleg šunke in sira obložena z domačim džuvečem (!) in pekočimi feferoni, posebnost pa je bila vedno sadna pica z borovnicami, jabolki, ananasom … in sladkim smetanastim namazom namesto paradižnikove omake za podlago. Marsikomu se to sliši čudno, a če jo imenujemo pita, gre pravzaprav za zelo okusno pecivo.
Danes je na jedilniku kakšnih 10 ali 11 vrst pice, ampak pri Škufci so kombinacije neomejene. Pravzaprav je že kar navada, da dolgoletni stalni gostje, med njimi jih je veliko iz sosednje Avstrije, naročajo svojevrstne nadeve. »Skoraj za vsakogar točno vemo, kakšno pico bo naročil, vedno enako kombinacijo,« se smeji Rafael. Pri tem velja upoštevati, da so pice na voljo v štirih velikostih: otroška, mala, normalna in družinska. Pečene so v okroglih pekačih, še vedno istih, ki so jih že pred štirimi desetletji posebej zanje izdelali v Železarni Ravne. Pice so po obsegu resda nekoliko manjše, a sta testo in nadev malo debelejša. »Naše pice so pač malo posebne, morda niso všeč vsakomur. Ampak naši gostje prihajajo in želijo točno takšno, našo domačo pico. Zato nikdar ne bomo delali drugačnih,« zaključi Škufca. Stara šola pač!
