Tako lep dan je bil, da ni kazalo drugače kot odriniti proti morju. A še prej smo pri Divači zavili z avtoceste. Še pred tem pa sta najbolj navihana med člani naše odprave stavila, da je mogoče iz Gorič priti v Buje v pičlih desetih minutah. Tisti, ki je imel v mislih Goriče pri Golniku in Buje v Istri, je seveda izgubil. Mi pa smo od Gorič pri Famljah, ki ležijo tik ob Divači, do Buj dejansko prišli še manj kot v desetih minutah. In dobili ne le stave, temveč tudi pico. In to kakšno!
V Bujah namreč stoji stara gostilna Pri Zotlarju, poznana po odličnih lokalnih specialitetah, v zadnjem času pa tudi po vrhunskih picah. Za poznavalce sodobne kulinarične scene je zgovoren podatek, da je zgodbo s picami pri Zotlarju začrtal nihče drug kot velemojster J. B. In glavni za pečjo je nihče drug kot prav tako velemojster J. L. Prvi našteti seveda ni Josip Broz niti James Bond, pa tudi Janez Bratovž ne. Je pa Jernej Berlot, legenda v svetu pice. In drugi ni John Lennon, se pa na pice spozna skoraj tako, kot se je Lennon na muziko. Jan Lever je namreč osvojil že toliko odličij na tekmovanjih picopekov, da bi gotovo zasmodil pico, če bi jo pekel med naštevanjem. Povedano drugače, Pri Zotlarju ustvarjajo pice največji mojstri, kar si jih lahko zamislite. Kot bi šli po muziko k Lennonu in Jaggerju. Tudi zato Zotlar nima konkurence daleč naokoli. In ob našem obisku sta bila oba našteta na kraju zločina. Kot bi se zmenili …
Danes gostilno Pri Zotlarju z več kot stoletno družinsko tradicijo vodi Tadeja iz četrte generacije Logarjev, glavni kuhar pa je Mojmir Lončarič, njen partner. Logarjeva pripoveduje: »Nekoč je bila tu stara obcestna furmanska gostilna. Njen prvi gospodar je sprva furmanom le popravljal komate in sedla za konje. In ko je odprl še gostilno, da niso lačni vozili mimo, so ji nadeli ime, ki izvira iz prvotne dejavnosti, torej sedlar, po nemško sattler.« In tako je še danes. Pri Zotlarju so sprva ponujali le nekaj domačih jedi in že takrat odličnega pohanega piščanca, hišno specialiteto, po kateri slovijo še danes! Leta 2009 so gostilno temeljito prenovili, povečali in dodali še prenočišča (dve sobi). Hkrati so prenovili ponudbo, a piščanec je ostal! »Marsikaj na našem jedilniku, ki je obarvan sezonsko, prihaja iz bližnjih gozdov in rek, denimo jurčki, divjačina, postrvi na žaru … Sami delamo testenine: njoke, pašte, raviole. In sladice, ki se nenehno menjajo, so pogosto brkinske klasike, kot so štruklji, štrudel, zaradi bližine meje pa tudi nekatere italijanske.«
Ob tem naštevanju so se nam zasanjano cedile sline in smo skoraj že že pozabili, da smo prišli zaradi pice, ko nas je ta mlada Zotlarjeva birtna vendarle streznila: »No, in potem smo prišli na idejo, da bi jedilnik razširili še s pico. Ampak ne le zato, da bi jih imeli kot nekakšen rezervni program, želeli smo najboljše, pice z dodano vrednostjo. Del restavracije smo lani povsem predelali in ga namenili pici, za nasvete – kakšno peč in kako se sploh lotiti – pa vprašali izkušene mačke na področju pice, najprej Žigo Gerjeviča, prek njega smo spoznali JB-ja in potem še mojstra Jana Leverja, domačina, ki se je pri nas tudi zaposlil.« Po nasvetih Armanda Nevicata, mojstra s certifikatom AVPN, so vgradili krasno peč iz Neaplja in začeli. Eni redkih, ki jim je uspe že takoj iz starta ponuditi najboljše. Seveda ne po naključju, če imajo prste vmes takšni mački.
Pri Zotlarju testo zamesijo po klasični, direktni metodi, s pikico kvasa. »24 ur fermentira v masi, nato pa še 24 ur v kroglicah. Preden gre v peč je testo na sobni temperaturi,« je nekatere na videz preproste, a še kako pomembne podrobnosti razkril JB in dodal še nekaj bistvenega: »Picam želijo Pri Zotlarju z najboljšimi lokalnimi sestavinami dodati pridih Brkinov, zato tesno sodelujejo z okoliškimi pridelovalci. To se mi zdi zelo dobro, obenem s pristnimi regionalnimi okusi s tem podpirajo lokalno skupnost.« Surovine za osnovo, kot so moka, pelati in mocarela, pa seveda prihajajo od tam, kjer jih znajo narediti najbolje. In oboje se na njihovih picah še kako pozna: domač pršut in klobase, v bližnjem gozdu nabrani jurčki, dimljen file postrvi … Raje nehajmo naštevati.
Dejstvo je, da Pri Zotlarju tako pice kot siceršnjo ponudbo jemljejo skrajno resno, kar je sicer redkost. In povezava s klasično kuhinjo je pravzaprav velika prednost, če jo le znaš izkoristiti. Pri Zotlarju jim je to še kako uspelo: »Zato se je pica zelo dobro vkomponirala v našo siceršnjo ponudbo, saj lahko okuse kombiniramo …« Ob tem pa gostom ponudijo najboljša vina hišnih vinarjev od Istre do Krasa: teran, refošk, cabernet, sauvignon, malvazija, zelen in pinela … Seveda pa ob pici gostje še vedno največ posegajo po pivu, ki ga je Pri Zotlarju na voljo kar nekaj vrst, od klasičnih ležakov do bolj butične obrtniške izbire.
In kako so gurmanske pice sprejeli domačini? »Zelo dobro, prej tega v teh koncih ni bilo in so veseli, da lahko gredo na dobro pico. Zelo hvalijo ne le sestavine, ampak tudi testo, ki je izjemno lahko prebavljivo in gost brez težav poje celo pico ter po njej nima obteženega želodca.« Povedati je treba, da Pri Zotlarju pečejo tudi božanski (to je tak, ki te poboža) domač kruh.
K Zotlarju, kjer imajo poleg prijetnih notranjih prostorov še zajeten, delno pokrit vrt in otroško igrišče, zahajajo večinoma stalni gostje od Postojne in Pivke do Sežane, Ilirske Bistrice, Kopra, precej jih je tudi iz Trsta. In že vedo, zakaj.
Glasuj za svojo naj picerijo in z malo sreče osvoji nagrado!
