Nenavadna opažanja aprilskega vremenskega dogajanja imajo že dolgo zgodovino. Arso med njimi kot nekaj najbolj zanimivih našteva naslednje - marca 1976 je v Ljubljani zapadlo 70 centimetrov snega ob temperaturah pod ničlo, le leto kasneje, konec marca 1977, pa je bilo vročih 24 stopinj Celzija. Letošnjo pravkar minulo velikonočno soboto jih je bilo v Ljubljani tudi kar 21, kar je tudi razmeroma veliko, a malo v primerjavi s sledečim ponedeljkom v Crkljah ob Krki, kjer so jih namerili kar 27. V prvi polovici aprila letos pričakujemo celo rekord, možno je namreč, da se bo živo srebro ponekod povzpelo vse do 30 stopinj. Lani v približno istem obdobju, med 6. in 9. aprilom, pa je ob snežni odeji temperatura na Babnem polju padla na -20 stopinj. Da je aprilsko vreme res muhasto, je zgodovina torej dokazala že večkrat.
Nismo pa opazili le puščavske topline, ampak tudi prihod puščavskega peska
V razmaku malo več kot sedmih dni smo dobili torej najprej zrak iz severnega tečaja, kar se je dva vikenda nazaj, v času Planice, ponekod odrazilo celo v sneženju - nato pa smo s popolnim obratom prejeli zrak iz severne Afrike. Ko velika zaloga hladnejšega zraka prodre proti vzhodu in jugu Atlantika, se nad osrednjim in vzhodnim delom Sredozemlja zaradi podtlaka nenadoma vzpostavijo močni južni vetrovi, ki lahko s seboj potegnejo puščavski prah, kot ga opažamo te dni. Pesek nad puščavo dvignejo lokalni viharji, nato pa izmenjujoče se zračne mase poskrbijo, da pripotuje preko nas, pa vse do baltskih držav. Koncentracije prahu pri nas so bile kar visoke, primerljiva intenzivnost pojava je bila marca pred štirimi leti. Prah je letos prihajal iznad Sahare, takrat v času korone pa iz azijskih puščav, kar je izjemna redkost.
Zelo toplim odklonom v začetku aprila, ki so ga zaznamovale poletne temperature in saharsko dogajanje, bo verjetno sledila hladnejša polovica. Zimske garderobe torej še ne gre povsem pospraviti, je v družbi strokovnjaka za ARSO podcast napovedal Matija Klančar.
Kemijska analiza puščavskega peska
Kemijska analiza je tokrat pokazala, da gre pretežno za zmes alumosilikatov, železovih oksidov, kremena in soli. Torej gre za navaden pesek, produkt preperevanja pretežno silikatnih kamnin. Vmes med delci peska se pojavljajo kontaminacije v obliki peloda, diatomej in drugih organskih delcev naravnega in antropogenega izvora, ki so domnevno pretežno lokalnega izvora, pojasnjuje geolog Bojan Ambrožič. Ambrožič je pesek tudi posnel z vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM) in fotografije naknadno pobarval v Photoshopu. Raziskave je opravil v Centru odličnosti nanoznanosti in nanotehnologije.
Za tiste, ki imate radi hribe, pa Ambrožič dodaja še žalostno zanimivost. Puščavski pesek zaradi svoje temne barve absorbira veliko več svetlobe, kot okoliški sneg, kar močno pospešuje taljenje ledenikov v Alpah.
