Čebelariti je začel Franc Šolar, ki je na domačiji postavil prve panje. Skozi leta dela s čebelami in z mnogimi izobraževanji si je pridobil najvišji naziv v čebelarstvu – čebelarski mojster. Njegova žena Tatjana je ob prvih litrih pridelanega medu začela ustvarjati medene dobrote. Z bogato in s pestro ponudbo čebeljih pridelkov in izdelkov iz medu sta kmalu postala zanimiva za širšo okolico ter za obiskovalce Laškega. Z ljubeznijo do čebel sta "okužila" tudi sina Gregorja in svakinjo Darjo, ki sta začela ustvarjati medeno pravljico.
"Tast me je s svojimi dolgoletnimi izkušnjami vpeljal v čebelarstvo, tašča pa v predelavo medu in peko medenih dobrot," pravi Darja Šolar, ki je ob odgovorni službi in skrbi za družino ves svoj prosti čas zelo rada posvečala čebelarjenju. Z leti so jo čebele tako osvojile, da je po dvanajstih letih dela v računovodstvu sprejela pogumno odločitev – v službi je dala odpoved in se odločila, da se bo podala na novo življenjsko pot. Tako je konec leta 2016 uradno prevzela čebelarsko kmetijo. Iz diplomirane ekonomistke se je prekvalificirala v čebelarko ter se dodatno izobrazila za apiterapevtko in preizkuševalko medu. V letu 2020 se ji je pri delu s čebelami pridružil tudi mož Gregor in zdaj se skupaj profesionalno ukvarjata s čebelarstvom, pridelavo izdelkov iz medu, lectarstvom in z apiturizmom.
Delo s čebelami je svetlobna leta stran od dela, ki sta ga opravljala pred tem, pravita, in oba se strinjata, da imata ob poslušanju brenčanja čebel in žvrgolenja ptičkov najlepšo pisarno na svetu.
Vsi bi jih imeli
Njuna zgodba se bere precej romantično, toda – ali je profesionalno ukvarjanje s čebelarstvom tudi v resnici takšno? "Ni nama žal, da sva se tako odločila, čeprav je pri najinem delu tudi veliko odrekanja. Ko se imajo ljudje običajno najlepše (poleti in decembra, ko je polno veselja, druženja), midva najbolj garava, saj imava obveznosti do ljudi in do čebel. Letos je še posebej pestro, saj morava poskrbeti, da so police v trgovinah založene z Eminimi medenjaki. Povpraševanje po njih je res veliko, tako da sva zelo vpeta v peko," pravita Darja in Gregor. Emini medenjaki so namreč od prve polovice oktobra na voljo tudi na policah trinajstih Intersparovih trgovin po vsej Sloveniji v okviru akcije Štartaj Slovenija.
Vse medenjake spečeta sama. Gregorjeva mama pomaga pri zavijanju oziroma pakiranju. Ob tem pripravljata tudi poslovna darila, sodelujeta na raznih dogodkih in lokalnih prireditvah, vsako soboto sta prisotna na celjski tržnici in vsako sredo na Domačem kotičku v Laškem. Njuni izdelki so na voljo tudi v domači trgovinici. Za pomoč na čebelarski kmetiji sta Darja in Gregor v letošnjem letu zaposlila enega delavca.
Postali so »hit«
"Vsi bi jih imeli," se nasmejeta in priznata, da je zelo težko zavračati naročila. "Ljudje težko razumejo, da vsega ne zmoreva. Najina največja odgovornost je trenutno do trgovin. Hvaležna sva, da so bili Emini medenjaki prepoznani kot izdelek, ki je vreden, da ga spozna cela Slovenija."
Emini medenjaki so v hipu postali prava prodajna uspešnica. Kako zelo priljubljeni so med kupci, dokazuje primer iz Kopra. »Gospod je jokal, ker jih je v tamkajšnji trgovini zmanjkalo. Vnukinji, ki ji je tudi ime Ema, jih je želel podariti za rojstni dan,« se spominja Darja Šolar.
In zakaj sta se z Gregorjem ob vseh njunih medenih izdelkih odločila založiti trgovske police ravno z Eminimi medenjaki? "Kjerkoli sva se pojavljala s svojimi izdelki, sva vedno imela v ponudbi tudi medenjake in vsi, ki so jih poskusili, so bili nad njimi navdušeni. Tudi na ocenjevanjih so prejeli več nagrad oziroma priznanj. Te kakovostne medenjake sva želela ponuditi vsej Sloveniji," pojasni Darja.
Že njena tašča je Emine medenjake pošiljala na ocenjevanje kmečkih dobrot in zanje prejela sedem zlatih priznanj. Pred sedmimi leti je recepte predala Darji in tudi ona je za medenjake prejela dve najvišji priznanji. Emini medenjaki se tako ponašajo že z devetimi zlatimi priznanji. Kot poudarja Darja, so narejeni ročno po več kot sto let stari recepturi in iz izbranih kakovostnih sestavin. Vsebujejo kar petnajst odstotkov Šolarjevega domačega medu, slovensko moko, stara vzhajalna sredstva, začimbe in hišno skrivnost. Pečeni so na čebeljem vosku. Njihova prednost je tudi v tem, da ne vsebujejo jajc, maščobe in mleka. Poimenovani so po Darjini in Gregorjevi najstarejši hčeri, ki danes šteje 18 let.
Po prevzemu čebelarske kmetije v letu 2016 sta Darja in Gregor močno povečala število čebeljih družin. Gregorjev oče jima jih je predal 60, danes jih imata že 200 na različnih mestih v okolici Laškega. Povečala sta tudi pridelavo čebeljih pridelkov, posodobila sta prostore in opremo ter razširila ponudbo medenih izdelkov.
Čeprav zakonca Šolar nadvse uživata pri delu s čebelami in ju to tudi izpopolnjuje, priznavata, da pri čebelarstvu ni vedno vse medovito in cvetoče. Kot opažata, je čebelarstvo postalo zelo tvegan posel, odvisen od vremenskih razmer. Slednje so čebelam iz leta v leto manj naklonjene in čebele bi brez pomoči čebelarjev težko preživele. Če je v spomladanskih mesecih prehladno in preveč dežja, kot je bilo letos, se čebele v naravi ne morejo preživeti same, zato jih morajo čebelarji hraniti s sladkorno raztopino. Ukvarjanje s čebelarstvom je tako postalo loterija, pravi Gregor.
Medtem ko je bila lanska sezona rekordna po količini medu v zadnjih dvajsetih letih, so letos pri Šolarjevih pridelali le okoli dvajset odstotkov lanske letine. "Lani smo med začeli točiti 10. maja. Konec maja smo imeli polnih že trikrat toliko posod kot letos v celem letu. Takšna nihanja težko obvladuješ, ni varnosti. Lahko si priden, lahko vlagaš v razvoj, ampak nič ne pomaga, če nam narava ni naklonjena. Če se bodo takšne letine, kot je letošnja, nadaljevale, bomo videli, ali bomo sploh še lahko prodajali med ali bomo vsega porabili za predelavo, za medenjake in druge izdelke,« pravita Darja in Gregor. Dodajata, da se bosta prepustila toku dogodkov. Od čebel se ne želita posloviti, saj so njuna velika strast in veselje. Ob čebelarstvu imajo Šolarjevi na kmetiji registrirano tudi lectarstvo in čebelarski turizem – apiturizem z dodano vrednostjo apiterapije. Gostijo skupine, družine in posameznike. "Ljudje se obračajo name z raznimi težavami, kot so kronična obolenja, slabo počutje, izgorelost, izčrpanost. Kombinacija čebeljih izdelkov zelo izboljša počutje. Na dvorišču imamo čebelnjak, kjer lahko gostje vdihavajo aerosole iz panja. Gre za krepitev pljučnih kapacitet, izboljšanje počutja, odpravljanje alergij na cvetni prah, astmo … " ki se je leta 2016 izobrazila tudi za apiterapevtko. Z Gregorjem opažata, da je apiturizem pri nas sicer še v povojih in da smo Slovenci do tega precej zadržani. A počasi se vendarle odpiramo, opaža Darja. Domači gostje se najpogosteje odločajo za apiterapijo ali medeno masažo, medtem ko tujci za razliko od Slovencev nimajo zadržkov. »Ti bi preizkusili vse. Še čebele bi odnesli domov, če ne bi pikale,« v šali doda Gregor.
Dan začnejo z medom
Pri Šolarjevih si začetka dneva ne znajo predstavljati brez medu. "Pri nas imamo vsak dan tradicionalni slovenski zajtrk, to so med, kruh, bela kava in maslo," pravi Gregor. Uživajo tudi matični mleček za dobro počutje ter pijejo "čarobni napitek", kot pravijo mešanici cvetnega prahu, medu, vode in limone.
Darjini in Gregorjevi dnevi so sicer, sploh v tem času, zapolnjeni do zadnje minute. Tudi božično-novoletne praznike bosta preživela delavno. Ker je njuno drugo hči Ivo "prinesel" Božiček (rojstni dan ima 22. decembra), si bo družina seveda vzela tudi čas za praznovanje. "Za božič se bodo pri nas zbrali moja sestra z družino, mami ter tast in tašča. Za novo leto pa bomo vrnili obisk," se že veseli Darja. Januarja si bodo Šolarjevi privoščili nekaj oddiha, nato se bo kmalu začela nova čebelarska sezona in spet bosta Darja in Gregor od jutra do večera med njunimi najljubšimi bitji, marljivimi čebelami.