Jason Nelson Robards Jr. se je rodil 26. julija 1922 v Chicagu. Še kot dojenček se je s staršema Jasonom Robardsom starejšim in Hope Maxine Robards preselil v New York, ko je bil star šest let, pa v Los angeles. Kasneje v času njegove srednje šole sta se starša ločila. Otroštvo je najbolj zaznamovalo opazovanje propadanja njegovega očeta Jasona Robardsa Starejšega, ki je bil prav tako igralec in relativno uspešen v času nemega filma, ob začetku zvočnih gibljivih slik pa je postal odveč in neopažen. Mladenič je bil odličen atlet in je postavil celo nekaj državnih rekordov. Čeprav ga je vabilo več univerz, se je po maturi 1940 odločil za ameriško mornarico.
Najprej v vojsko
Po urjenju je pristal na križarki USS Northampton kot radijski operater. V času napada na Pearl Harbor je bil z ladjo 150 kilometrov stran od pristanišča in ni videl napada. Ladja je pozneje sodelovala v ofenzivah na Pacifiku, dokler je 30. novembra 1942 ni potopila japonska podmornica. Jason Robards je bil v vodi skoraj celo noč, preden so ga rešili na ameriški rušilec. Dve leti pozneje, ko je bil bodoči igralec na križarki USS Nashville, je ladjo pred Filipini zadel kamikaze in se je morala umakniti iz boja v oporišče na Havajih. V času služenja na Nashvilleu je Robards naletel na knjigo Eugena O'Neilla Čudni interludij. Že na ladji se je odločil, da ga zanima igralstvo in po pristanku se je pridružil mornariški igralski skupini. Na predlog očeta je odšel na študij na Akademijo dramskih umetnosti v New York, kjer je diplomiral leta 1948.
Odločen za igralstvo
Že v času študija je delal na radiu in v gledališču, 1947 pa je zaigral v prvem filmu, kratkometražnem Follow that Music. Njegova zvezda je vzšla na odrskih deskah, kjer je 1956 zaigral glavno vlogo prodajalca Hickeya v priredbi O'Neillovega Prihoda ledenega moža, ki jo je ponovil še v filmu 1960. Robards je bil poznan po tem, da je bil eden glavnih interpretov O'Neillovih del, tako na odrih kot v filmih. Ljubezen do odra in O'Neilla je gojil do pozne starosti, poleg njega pa je igral tudi Hellmana, Millerja in Pinterja.
Filmska kariera se je za Jasona Robardsa kot rečeno začela v filmu Follow that Music, na pravo filmsko kariero pa je moral počakati vse do 1959, ko je bil že zelo znano ime na Broadwayu. Prvenec Potovanje (1959) govori o skupini zahodnjakov, ki bežijo iz Madžarske med sovjetsko invazijo 1956. V filmu so zaigrali še Yul Brynner, Deborah Kerr in Robert Morley. V šestdesetih je postal prepoznaven obraz filmov, med pomembnejšimi omenimo Tisoč klovnov (1965), v vesternu Hour of the Gun (1967) pa je bil Doc Holliday. Ena njegovih najbolj znanih vlog je bila vloga bandita v špageti vesternui Bilo je nekoč na divjem zahodu (1969), kjer je bil nasprotnik Henryja Fonde, zaigrala pa sta tudi Charles Bronson in Claudia Cardinale.
Čas za Oskarje
Robards je v svojih filmih igral kar tri ameriške predsednike. V televizijskem Perfect Tribute (1991 ) je bil Abraham Lincoln, dvakrat pa je za dokumentarce posodil tudi glas, 1964 in 1992 še v mini seriji Lincoln. V Legendi o Lone Rangerju iz 1981 je bil predsednik Ulysses S. Grant, v filmu Frankiln D. Roosvelt: zadnja leta (1980) pa je postal štirikratni ameriški predsednik. Robardsa najdemo še v filmu Tora! Tora! Tora! Iz 1970, ki govori o japonskem napadu na Pearl Harbor 7. decembra 1941, ki je popeljal ZDA v drugo svetovno vojno.
Dvakrat je bil tudi del filmov o aferi Watergate. Leta 1976 je igral izvršnega urednika Washington Posta, Bena Bradleeja v filmu Vsi predsednikovi možje z Robertom Redfordom in Dustinom Hoffmanom. Za vlogo je dobil Oskarja za stransko moško vlogo. Leto dni pozneje je bil fiktivni predsednik Richard Monckton, temelječ na Nixonu v seriji Washington: za zaprtimi vrati. 1977 je tudi leto, ko je zaigral v filmu Julia, ki govori o holokavstu. Za vlogo scenarista Dashiella Hammetta je samo leto dni po prvem prejel še drugega Oskarja za stransko moško vlogo.
Med vidnimi stvaritvami sta še Dan Potem (1981), filmu, ki govori o posledicah uničujoče jedrske vojne in je za dan ali dva streznil Američane. Robards konča film z krikom »Bodite prekleti!«. Prepričljiv je bil tudi v vlogi pacienta, ki umira za rakom na pljučih v filmu Magnolija (1999), čeprav takrat še ni vedel, da ga le leto dni pozneje čaka enaka pot. V devetdesetih ga najdemo še v filmih Philadelphia (1993), Škrlatna plima (1995) in Državni sovražnik (1998). Njegova zadnja vloga je je bila v televizijskem filmu Pot domov (2000).
Robards je bil kar rekordnih osemkrat nominiran za gledališko nagrado Tony, dobil pa ga je za glavno vlogo v delu Razočarani (1959), kjer je edinkrat nastopil s svojim očetom. Ob dveh prejetih oskarjih je bil 1980 nominiran še za tretjega za stransko vlogo v filmu Melwin in Howard (1980), kjer je igral Howarda Hughesa. Trojno krono igralstva je Robards kot enajsti po vrsti osvojil 1988 z Emmyjem za glavno vlogo v televizijskem filmu Podedovati veter, kjer je nastopil skupaj s Kirkom Douglasom. 1979 je bil sprejet tudi v Dvorano slavnih ameriškega gledališča, bil je tudi logični prejemnik prve nagrade Monte Cristo za interpretacijo O'Neallovih del leta 2000, v naslednjih letih so jo prejeli tudi Kevin Spacey, Wendy Wasserstein in Christopher Plummer. Prav Plummer je ob Robardsu eden od sodobnikov s Trojno krono, mednje pa v novejši dobi spadajo še Jeremy Irons, Al Pacino in Geoffrey Rush.
»Gledališče me je ohranjalo živega in mi omogočalo, da sem delal svojo obrt.«
Jason Robards je bil poročen kar štirikrat in je imel šest otrok. S prvo ženo, Eleanor Pittman, je imel tri otroke, med njimi je tudi Jason Robards III, rojen 1949, ki je rav tako igral v nekaj filmih, nazadnje v Zenitu (2010). Aprila 1959 se je poročil z igralko Rachel Taylor, zakon je trajal le dve leti, do maja 1961. Istega leta se je potem poročil z Lauren Bacall. Imela sta sina Sama Robardsa, prav tako igralca, ki je zaigral v Spielbergovem filmu A.I. Umetna inteligenca (2001) in Lepoti po ameriško (1999) kot eden od obeh sosedov gejev, s katerima je tekel Kevin Spacey.
Zakon z vdovo Humphreya Bogarta je trajal do 1969, ko se je par ločil, deloma tudi zaradi Robardsove odvisnosti od alkohola. S četrto ženo Lois O'Connor je imel še dva otroka in ga je tudi preživela. 1972 se je Jason Robards hudo ponesrečil v prometni nesreči med vožnjo po kalifornijskem gorovju. Bil je pod vplivom alkohola, v večih operacijah pa so mu morali praktično na novo sestaviti obraz. Nesreča je bila kaplja čez rob in Robards je šel na odvajanje, potem pa postal aktivist v boju proti alkoholizmu. Zadnja leta življenja je preživel v Fairfeldu v Connecticutu. Umrl je 26. decembra 2000 zaradi raka na pljučih. V njegov spomin newyorško gledališko podjetje Roundabout Theatre Company podarja nagrado Jasona Robardsa, prvo je dobil Christopher Plummer 2 leti po Robardsovi smrti.
