Že več kot desetletje je Miloš Trbulin uspešen trener, njegovi učenci imajo to, česar sam v mladih letih ni bil deležen – podporo in vero, da lahko posegajo po medaljah na državnem, evropskem in tudi svetovnem prizorišču. Poljčanski rokoborski klub, ki ga vodi, je znan, ampak Miloš ne skrbi samo za uspešen podmladek, temveč tudi za to, da se v svoji koži dobro počutijo njihove mamice, babice, seniorke, kot jim reče. Ob njem ponovno spoznavajo, česa vsega so sposobne.
Meni se je zdel kot tibetanski menih. Počakal me je v Studenicah pod Bočem, nekaj metrov stran od čistega studenca, ki ima vse leto temperaturo okoli 13 stopinj. Tudi sam pije studenčnico že leta. Prišla sem odkrivat, kdo je Miloš, ob katerem se ženske mojih letih (plus, minus petdeset) postavijo na glavo. Dobesedno. Po poti k ostankom studeniškega gradu, kamor me je vodil, sem izvedela, da ne znam pravilno hoditi v hrib, in se na novo učila korakov s celim stopalom. Na vrhu, s čudovitim razgledom na bližnje štajerske vasice, pa je priznal: »Zame so Poljčane raj na Zemlji.«
Kako pripravi ženske do stoje?
Objava ob valentinovem na njegovem FB-profilu govori o njem. Besede, prizna, je nekje ukradel, a odzvanjajo njegovo stališče: »Ne verjamem, da je smisel življenja biti srečen. Mislim, da je smisel življenja biti koristen, odgovoren, sočuten. Predvsem pa je smisel življenja biti za nekoga pomemben: biti drugemu v oporo, zavzemati se za nekaj, poskrbeti, da je svet zaradi tvojega življenja boljši.« Ko pride k njemu, na primer, ženska z išiasom, nerazgibana, z bolečino v kolenu, naveličana, s PMS, sprta z možem, naveličana odraščajočih otrok, ji najprej da občutek, da bo vse dobro.
Treninge prilagodi sproti. Izvajajo avtogene treninge, hipnoze, vadbo z boardi, pilates ... »Vsaka samo toliko, kolikor zmore, vsaj na začetku, da ne dobi občutka, da je nekaj prezahtevno, in prehitro obupa.« Z vsako zastavi cilj, ampak premikajo se počasi. Vsaka stopnička šteje. Vse je mogoče in nikoli ni prepozno, je tisto, kar ponotranjijo, pa da bodo z vztrajnostjo in pogumom lahko presenetile svoje možgane. Ko naredijo stojo na glavi ali prvi salto, se vera vanje poglobi. Če so bile prej vajene stokati in se opravičevati, da ne morejo, ker jih boli v križu, v kolenu, začnejo z nepričakovanimi premiki v glavi na svoje telo gledati drugače. Pa še to: pri Milošu ni nič »mus«. Ni besede, da se kaj mora. Vzgib pride od znotraj, no, kdaj pa tudi od zunaj. Čeprav ženske nerade priznajo naglas, se dogaja, da pomislijo: »Če lahko ona, bom tudi jaz.« Tudi tako se zgodijo premiki.
Ključnica je ključ do ženske čutnosti
Domače mu je vse od plenic do vložkov, pove na razgledni točki, kot tudi to, da je ta stik, ki ga ima vseskozi z ženskami in one z njim, ta dotok informacij, ki jih sliši, milost, včasih pa tudi prekletstvo. Kaj vse sliši iz ženskih ust, seveda ne pove, tudi ne, kaj vidi, četudi je mnogim očem skrito. Za moške nepomembno. Itak, da se premalo objemamo, dotikamo, si delimo komplimente, če se, je pa hitro lahko čudno videti, ampak dejstvo je, da smo pri dotikih podhranjeni vsi. Pa pri pravilih. On ima svoja pravila, zelo visoko etično postavljena, ampak vzgaja pa ne po pravilih, čeprav je vojak, temveč s prijaznostjo. Kaj je tisto, kar najprej opazi na ženskah, me vpraša on in ne jaz njega. Ne uganem. Ključnica. Tudi če je skrita pod debelim puloverjem, mu govori zgodbo o ženski. Pa po tem, kako hodi, zazna, kje je zategnjena. Ne nateguje, temveč sprošča. Najprej tako, da jim prisluhne. Ko se splete ta vez, se ženskam svet dobesedno obrne na glavo. Življenju rečejo da in začnejo zaznavati svojo ključnico. Tu se vse šele začne, pravi Miloš. Ključnica je ključ do ženske čutnosti. Če smo ženske prestrašene, jo stisnemo k sebi, kadar smo utrujene, jo povesimo, kadar smo na »konju«, jo dvignemo visoko, ampak mnoge sploh ne vemo, da jo imamo, seveda če si je ne zlomimo in nas boli.
Kamnite Afrodite pred domačim pragom
Na razgledni točki, s katere je videti Miloševo domačijo, ga vprašam, ali bom lahko od bliže fotografirala v kamen vklesana ženska telesa, ki krasijo njegov vrt. Ker on je tudi kipar. Opraviči se mi, da žena počiva po nočni izmeni v tovarni in da bi, če prišla blizu, njihov kakadu začel tako glasno kokodakati, da bi jo prebudil. Na ptice se spozna. Leta 1995 je v Slovenski Bistrici ustanovil Društvo za varstvo in vzgojo ptic. Ko se pogovarjava, nad nama leta udomačena postovka. Mimogrede, Miloš je prvi, ki je v Slovenijo pripeljal noje, pa 20 opic, ampak na to, da je pripeljal opice, ni tako ponosen, ker je bil tedaj še preveč naivno idealističen. Danes tega ne bi več ponovil. Zna z živalmi, tudi s kačami. Sobiva s 26-letnim rdečerepim udavom. Morda so ga tudi kače naučile, kako delati z ženskami. Spoštuje jih. Zna z njimi. Poročen pa je z eno in edino že 33 let.
Prostovoljec. Poljčanska milost. Miloš.
Ženske obravnava kot kraljice. Kako pa čuti sebe? Pravzaprav se počuti ujetega v sistemu, vendar v sebi ostaja svoboden. Naša družba pa kot da ni zrela, da bi lahko podprla moške z vizijo za lepše sobivanje. Miloš, ki je neke vrste milost za Poljčane in okolico, za mnoge ostaja nekaj, kar ni tako zelo nujno za vsakdanje življenje, kot je kak vodovodar, zidar, pek ali pa tudi fitnes trener v ogrevani nobel urejeni telovadnici. Miloševa je ogreta na 15 stopinj, preostale stopinje je treba pridelati s svojim pogonom. Telovadnica je tudi drugi dom ne samo za Miloša, temveč še za mnoge, tudi odraščajoče manj prilagojene osebke, za katere Miloš najde pravo besedo. Včasih samo tišino in sprejetje. Devet ur dnevno jim podarja. Ko reče, da je vloga trenerja bolj ali manj delo prostovoljca, da ga živi žena, tista, ki takrat, ko se midva pogovarjava, počiva, da bo šla lahko v nočno izmeno, se mi pa milo stori. Ob Milošu. Še so taki, ki ne delajo za denar. Milošev zaslužek se meri v hvaležnosti ljudi, ki pri njem najdejo ključ, s katerim se dobesedno tudi odklenejo, kot pričajo nekatere ženske. Hitro prepoznam, da Miloš in denar nista na ti, da ne zna in ne more zaračunati, z evri ovrednotiti svojega prispevka. Mesečna vstopnica za dvotedensko »telovadbo« pri Milošu stane 20 evrov, ampak ti evri gredo za obratovanje, pa še jih zmanjka. Tisti dan so na vadbo prišle tri dame, preostale so bile previdne zaradi morebitnih okužb, sicer pa je osmerica ozaveščenih Poljčank Milošu zvesta in v njem prepoznava darove, ki jih večinska družba žal ne. Ker živimo v času, ko so človeško toplino in empatijo zamenjali birokracija, strah in dlakocepstvo. Dobrim, srčnim ljudem, ki bi jih morali podpreti z vsem srcem in denarjem, se gleda pod prste, raje se jim nagaja, dokler njihovega sija dokončno ne poteptajo. Miloša imajo v Poljčanah radi. Tu se dobro počuti, tudi zato pravi, da so Poljčane najlepši kraj na svetu.
