Nisem zajec, živim tudi desetletje, preti mi »tihi ubijalec«

Kunci so živali, ki se pogosto znajdejo v obliki daril in romajo v roke otrok ali najstnikov, ki ob odraščanju na štirinožne prijatelje pozabijo. Usoda teh pa je negotova. Ker gre za družabne in občutljive živali, ki zahtevajo veliko prostora, urejeno prehrano in specializirano veterinarsko oskrbo, ni vsak dom primeren za kunca.

Kunci in zajci niso glodavci, a tudi kunci niso zajci

Kunci in zajci sodijo v isti red in družino, še vedno pa jih ne uvrščamo med glodavce. Spadajo namreč v družino leporidov, skupaj z žvižgači pa jih uvrščamo v red lagomorfov. Gre za majhne do srednje velike rastlinojede živali, kar za nekatere glodavce ne velja povsem. Po močnih sprednjih sekalcih sicer lagomorfi spominjajo na glodavce, vendar obstaja pomembna in značilna razlika zobovja.

Istopomensko uporabljate izraz zajec ali kunec?

Napačno. Ne gre za isto živalsko vrsto: Zajci niso kunci, kunci niso zajci. Kunca je človek udomačil pred približno 1000 leti.

Poleg očitnih telesnih razlik – zajci imajo daljše okončine in ušesa – je zaradi razlike v številu kromosomov križanje med kunci in zajci nemogoče. Prav tako obstajajo tudi znatne razlike v vedenju in socializaciji. Zajci so samotarji, medtem ko so kunci družabna bitja. Samica prvega svoje mladiče skoti v gnezdu, ki ga v naravi oblikuje na obrobju travnika, medtem ko kunčja samica izkoplje rov, kjer tudi koti. Kunčji mladiči so ob rojstvu povsem slepi in goli, s kunčjo mamo pa ostanejo še nekaj časa, medtem ko njihovi zajčji prijatelji na svet priskakljajo z dlako, prav tako lahko slišijo in vidijo, kmalu tudi zapustijo materino zavetje.

Kunci bodo ob vas preživeli tudi celo desetletje

Podatki o življenjski dobi kunca so različni, zagotovo pa za razliko od nekaterih majhnih glodavcev živijo občutno dlje. Kunčji dolgouhci namreč pred zadnjim slovesom štejejo od sedem do deset let, nekateri dolgoživi tudi trinajst.

Bodoči lastniki se o življenjski dobi kuncev velikokrat ne pozanimajo ali pa se na to požvižgajo. Živali se namreč pogosto znajdejo v obliki božičnih ali rojstnodnevnih daril in romajo v roke otrok ali najstnikov, ki ob odraščanju na štirinožne prijatelje pozabijo. Usoda teh je negotova, najslabše pa jo odnesejo, če jih brezbrižni posamezniki spustijo v naravo. Tam kunec, kot so opozorile že prostovoljke skupine Dolgouh, ne more preživeti. Mnogokrat pristanejo kot oglas na spletnih portalih in nato romajo na krožnike lačnih plazilcev.

Skupina prostovoljk je z namenom osveščanja o negi, prehrani, skrbi in rokovanju s kunci ustvarila facebook skupino Dolgouh. Na omenjeni strani najdete podrobne informacije o kuncih, prostovoljke pa so v sporočilih doslej vedno rade odgovorile na vsakršno vprašanje.

Kunec zna in mora uporabljati stranišče, bivanje v kletki pa je stvar preteklosti

Kunec je igriva in družabna žival, ki potrebuje veliko gibanja in vašo bližino. Ravno zato so kletke, kot jih poznamo, neprimerne. Te lastniki velikokrat postavijo v prostor, kjer dolgouh nima stika z ljudmi. Ker kunci sicer živijo v skupinah, lahko socialna deprivacija privede do depresije ali agresije.

Zagato lahko rešimo z ogradami, s katerimi lahko prostor v sobi omejimo, ne da bi omejevali gibanje našega ljubljenčka, tudi ko nas ni doma. S tem električne kable in žival zavarujemo pred neljubimi dogodki, prav tako kuncu onemogočimo dostop do morebitnih sobnih rastlin, ki so zanj strupene.

Ker kletka ni primerni bivalni prostor za kunca, moramo tega naučiti obiskovanja stranišča. Kunci namreč podobno kot mačke ob lastnikovi vztrajnosti svojo malo in veliko potrebo (da, obe!) opravijo v straniščni posodi. Prehodno je seveda žival potrebno kastrirati ali sterilizirati. Kunci so namreč teritorialne živali, po operativnemu posegu pa svojega teritorija ne bodo označevali z iztrebki in urinom, temveč bodo potrebo opravljali vedno na istem mestu.

Pri Dolgouhu zato svetujejo uporabo pravokotnega mačjega stranišča brez pokrova, v katerega sprva natresete primerno steljo kot so na primer leseni briketi (mačje stelje so za kunce neprimerne). Na samo dno pred tem položite plenično podlogo ali časopis, saj si boste pri čiščenju straniščne posode s tem prihranili dragocen čas, prav tako pa bo podloga vpila urin in preprečila širjenje neprijetnih vonjav. V stranišče nujno položite tudi seno, saj kunci med iztrebljanjem tudi jedo.

V kolikor se ljubljenčku pripeti »neljuba« nesreča, urin popivnajte z robčkom in poberite iztrebke ter jih postavite v straniščno posodo. Prav tako vam bo v pomoč, v koliko boste kunca opazili tik pred uriniranjem (dvignil bo zadek) in ga položili v stranišče. Sporočilo bo kmalu jasno.

Čeprav so kunci družabni, gre za plenilske živali, ki ne marajo dvigovanja. Čas z njimi preživljajte na tleh, kjer se dolgouhci počutijo bolj varno.

Smo čiste živali: nikar v vodo

Kunci podobno kot mačke za nego svojega kožuha poskrbijo sami. Pri tem lahko zaužijejo nekaj dlake, ki jo menjajo na tri mesece, krtačenje je zato nujno. Ker gre za živali, ki ne morejo bruhati, lahko dlaka obtiči v prebavnem traktu, zaradi tovrstne zapore kunci velikokrat poginejo.

Čeprav po spletu krožijo posnetki otrplih kuncev v vodi, kjer je videti kot da žival v početju neizmerno uživa, gre pravzaprav za nasprotno. Kunec zaradi strahu otrpne, zato ga nikar ne kopajte. Kopanje je za te majhne živali izjemno stresno. V kolikor ima žival umazan zadek, slednjega očistite z vlažno krpo, brez uporabe šampona.

Nenaklonjeni vročini in mrazu

Kunci vročine in mraza ne prenašajo najbolje. Temperatura kunčjega bivanjskega prostora naj ne bi znašala več kot 20 stopinj Celzija, prav tako ni priporočljivo, da se spusti pod 15 stopinj.

V vročih poletnih dneh si lahko pri hlajenju pomagamo tako, da kuncu nastavimo keramično ploščico, na katero se lahko uleže. Z vodo lahko napolnimo plastenke, jih zamrznemo, ovijemo v brisačo in položimo na tla. V pomoč sta nam lahko tudi klima ali ventilator, vendar ne smeta pihati neposredno v žival. Kunca bomo sicer najhitreje ohladili s hlajenjem nog in ušes.

Kako zmotno je misliti, da moramo na kunčje krožnike postaviti korenje

Ustrezna prehrana tvori enega izmed ključnih dejavnikov pri zagotavljanju kakovostnega življenja živali. Ne korenje, kot smo tega navajeni iz risanih filmov, seno je tisto, ki sestavlja najmanj 80 odstotkov celodnevne prehrane kunca. Hrana, ki je bogata z ogljikovimi hidrati in minerali povzroča debelost, težave s prebavili in zobmi, slabše jo odnesejo tudi ledvice in sečila. Seno, ki ga tvorijo dolge vlaknine bo poskrbelo za aktivno delovanje črevesja in obrabo nenehno rastočih zob.

Kuncu naj bosta seno in voda, za razliko od briketov, nenehno na voljo.

Poleg sena kuncu ponudimo kakovostne brikete, sestavljene iz sena in zelišč, medtem ko so tisti iz žit, semen in koruze ravno zaradi prevelike količine ogljikovih hidratov nezaželeni.

Briketi naj predstavljajo pet odstotkov dnevno zaužite hrane, v nekaj večji količini (približno 15 odstotkov dnevnega vnosa) pa ponudimo zelišča in nekaj zelene zelenjave. Zagotovo ni vseeno katero in koliko. Zelišča primerna za kunce so: bazilika, regrat, peteršilj, kamilica, rožmarin, ognjičevi cvetovi, melisa, poprova meta, žajbelj, ... Pri tem previdnost ni odveč, nekatere zeli so bogate z oksalno kislino (peteršilj, špinačni listi, brstični ohrovt, ...) in lahko v prekomernih količinah vodijo k pojavu kamnov v izločalih. Vrsto takšnih zelišč ponudimo s svežo hrano, ki ima nizko vsebnost oksalatov (endivija, cikorija, radič, regrat, rukola, meta, timijan, listi jablane, berivka, ipd.).

Vsa zelišča in zelenjavo v prehrano vključujemo postopoma.

Kuncu ni priporočljivo ponuditi: solate ledenke ali mehke solate (to raje zamenjamo z radičem), zelja v večjih količinah ali fižola, citrusov, ... Tudi detelji se je bolje izogniti.

Najpogostejše zdravstvene težave ter strah in terepet vseh lastnikov: »tihi ubijalec«

Pozor, prebavna staza ni vzrok temveč posledica zdravstvenih težav, zato je obisk veterinarja nujen.

Kunci imajo občutljiv organizem, hkrati pa svojo bolečino skrivajo, zato je treba ob spremembi vedenja nemudoma obiskati specializiranega veterinarja. Bolje kot poznamo svojo žival, lažje bomo prepoznali znake, da ni vse tako, kot bi moralo biti.

Težave se pogosto odrazijo pri prehranjevanju in iztrebljanju, prebavna staza pa je največji strah in trepet vseh lastnikov: neješčost, iztrebkov je manj, so manjši in nepravilne oblike, kunec pa ob vsem tem pasiven, zadržuje se na enem mestu v skrčeni drži s trebuhom na tleh.

Pri prebavni stazi se lahko pojavijo vsi omenjeni znaki ali zgolj en od teh, velikokrat se zna pojaviti neopaženo, zato jo imenujejo tudi »tihi ubijalec«. Prav tako se znaki nelagodja pri kuncih kažejo pozno, zato je takojšnje ukrepanje ključno (v kolikor kunec ne je do 24 ur, se takoj odpravite k veterinarju). Z odlašanjem ima kunec majhne možnosti za okrevanje, pri tem je lahko v pomoč le posredovanje specializiranega veterinarja.

Z odlašanjem ima kunec majhne možnosti za okrevanje, pri tem je lahko v pomoč le posredovanje specializiranega veterinarja.

Kako prepoznati zadovoljstvo, bolečino ali »tihega ubijalca«?

Čeprav so kunci tihe živali pa z neverbalno komunikacijo sporočajo, kako se počutijo. S spremljanjem njihove telesne govorice lahko hitro prepoznamo, kdaj ljubljenčka pestijo zdravstvene tegobe in preprečimo najhuje.

Kunci na nevarnost ali določen pojav, ki jih moti opozorijo s topotanjem z zadnjimi tacami. V znak naklonjenosti vas bodo polizali, sproščenost odrazijo tudi z nenadnim premik na bok, kako točno, pa si poglejte v priloženem posnetku.

Sključena drža, tiščanje trebuha ob tla pa je znak nelagodja in bolečine. Rahlo škrtanje z zobmi v primeru božanja pomeni zadovoljstvo, medtem ko glasno škrtanje nakazuje na zdravstvene tegobe.

Iztrebek nosi odgovore

Iztrebki zdravega kunca so okrogli, pravilne oblike in ob stisku razpadejo. Prav tako niso lepljivi. Ob teh je normalen tudi pojav t.i. cekotrofov ali jutranjih iztrebkov. Gre za mehke iztrebke z intenzivnim vonjem, v obliki grozda. Kunci slednjega največkrat pojejo direktno iz zadnjične odprtine. Zakaj? Ker je njihova hrana zaradi visoke vsebnosti celuloze težko prebavljiva, iztrebek ponovno zaužijejo, da bi izkoristili vse hranljive snovi.

osebni arhiv

Iztrebki zdravega kunca so okrogli, pravilne oblike in ob stisku razpadejo

Nezaželeno: Pri kuncih, ki so predebeli in svojega zadka ne dosežejo ter pri kuncih, ki uživajo prehrano z veliko ogljikovih hidratov cekotrofi niso pravilnih oblik in se pogosto zalepijo za kunčji zadek ali tačke. Ob tem je nujna sprememba prehranjevanja: kuncu ponudimo hrano z vlakninami (seno) ter zelišča in zelenjavo.

Ko kunci menjajo dlako se lahko pojavijo iztrebki v obliki »verige«. Gre za več iztrebkov, povezanih z dlako. Kunci dlako menjajo na nekaj mesecev, krtačenje je zato nujno, da ne bi prišlo do obstrukcije oziroma blokade črevesja.

Čim prej k veterinarju: Pozorni moramo biti predvsem na majhne, trde, temnejše, dehidrirane in nepravilno oblikovane iztrebke. Teh je pogosto manj, pojavijo pa se, ko se črevesna peristaltika upočasni in ponavadi pridejo s spremljevalcem: neješčnostjo. So opozorilo, da je prišlo do prebavne staze, z obiskom veterinarja ne smemo odlašati.

Zobje nenehno rastejo, stomatološke težave niso neobičajne

Kunčji zobje nenehno rastejo, zato številne pestijo stomatološke težave. Vseh 28 zob lahko ob neprimerni obrabi kuncu rine v ličnice in povzroči močne bolečine. Na teh namreč nastanejo skleninske špice, ki lahko poškodujejo ustno votlino. Prav tako se lahko pri tem lahko tvorijo tudi različni abscesi, mi pa se lahko obrnemo le na veterinarja. Pogoste bolezni zob in ustne votline lahko vsaj delno preprečimo s kvalitetnim senom. Čeprav s tem ne zagotovimo, da se bo kunec stomatološkim težavam izognil, pa seno skrbi za obrabo zob.

Slinjenje, solzenje, izcedki iz nosu ali kihanje so znaki, da so težave z zobmi že napredovale ali da ima žival obolenje gornjih dihal, ki zahteva antibiotično zdravljenje. Obisk veterinarja je neizbežen. V nasprotnem bo kunec prenehal jesti, težave pa se bodo zgolj stopnjevale.

Veterinar bo ob morebitnih stomatoloških težavah kuncu zbrusil zobe, ob hudi malkuziji, kot imenujejo nenormalno pozicijo zob, pa se lahko kuncu sprednje sekalce povsem odstrani.

Ker so kunci družabne živali, je zaželena tudi kunčja družba. Le s kastracijo in sterilizacijo pa lahko preprečimo razmnoževanje.

Kastracija in sterilizacija

Sterilizacija in kastracija sta nujna in enkratna operativna posega v življenju živali. S tem lahko preprečimo številne zdravstvene težave v kasnejših letih: vnetja, tumorje in ciste na rodilih in maternici, ki so pri samicah pogosti. Nenavaden pojav ni niti navidezna brejost, ki jo lahko sproži že lastnikovo negovanje. V telesu pride do procesov kot pri pravi brejosti, samica si začne puliti dlako in oblikovati gnezdo, mlečne žleze pa začnejo proizvajati mleko.

Ker mora biti prebavni trakt kuncev nenehno aktiven, bo veterinar poleg terapije z zdravili, predpisal tudi dohranjevanje. Z brizgo takrat apliciramo kašasto rastlinsko hrano, količino hrane pa bo glede na težo kunca določil veterinar.

Spolno zreli in nekastrirani samci so pogosto trmasti, agresivni, bivanjski prostor pa znajo označevati z urinom. Teritorialnost je prisotna pri obeh spolih. Pogosto je tudi uničevanje kablov in pohištva.

Najprimernejši čas za omenjena operativna posega je preden žival doseže spolno zrelost tj. med četrtim in šestim mesecem starosti.

Ni vseeno h kateremu veterinarju

Posega sta povsem povsem varna in potekata pod kuncu prijazno anestezijo. Pred operacijo kuncu ne umikamo hrane, saj kot omenjeno te živali ne bruhajo, prav tako pa jim hrano ponudijo kmalu po posegu. V kolikor dolgouhec v nekaj urah ne začne jesti sama, je nujno dohranjevanje.

Zaradi občutljivosti kuncev so obiski veterinarja neizbežni. Ne moremo pa se odpraviti kar na vsako veterinarsko kliniko. Številne so specializirane za zdravljenje mačk in psov, kunec pa je žival z drugačnimi zahtevami, zdravstvenimi težavami, zato potrebuje obravnavo pri specialistu. Za preventivne preglede - ta je pomemben ob prihodu kunčjega člana v nov dom ter vsaj enkrat na leto - in ob morebitnih težavah, se napotite naslove, ki so jih navedli pri Dolgouhu.