Pusta ne maram. Krofi so mastni, maske praviloma ne ravno izvirne, šale pa pretežno »kosmate« in na »tiste stvari namigujoče«. Otroci rajajo ob zvokih praviloma zlajnanih pesmi in nič čudnega, da se zima ob takem deja vuju desetletnih pustovanj še ne misli posloviti. Od dolgčasa verjetno zadrema in predramijo jo šele ...

Maske je mogoče kupiti povsod, še v semenarnah. V Benetkah se gnetejo po trgih, lepo urejene skupine z vodičem na čelu glasno vzdihujejo in v vrstah čakajo na kavo in kos posušene pizze. Pri nas pa krofi, le redko cvrti v svežem olju, tako da se vam po njih spahuje še globoko v pomlad. Pust je pač čas, ko pozabimo na holesterol in zdravo življenje, ko si s pomočjo mask in alkohola damo duška in smo lahko kar hočemo. No, sicer se redko spomnimo kaj zanimivega, a že kosmati dedec v ženski obleki spravlja v krohot vse, ki niso raje ostali doma in opazovali, ali so trobentice na travniku že pognale.

V nekaterih krajih oblast prevzamejo šeme (ups, ponekod je tako celo leto) in na karnevalu predstavljajo mimohod avtomobilov iz avtomobilskega odpada (v Nemčiji bi zanj dobili vsaj dva tisoč evrov), na katerih prešerne okrvavljene maske ropotajo z motorkami in rožljajo z verigami, da male gledalce poženejo v neutolažljiv jok. Za časa pusta menda ženske ne smejo reči nič, če se moški popolnoma preda karnevalskemu vzdušju, zato mi je še najljubši cerkniški karneval, kjer so »ta glavne« coprnice. V naših dolenjskih Benetkah pa se odločni člani pustne vlade vladanja iz različnih razlogov sploh ne spomnijo.

Prepoteni kurenti ropočejo širom dežele in nehote se vedno spomnim na slovenski film, v katerem Radko Polič kruto obračuna s kurentskim tekmecom, ki pa je v resnici njegov brat.

In da ne pozabim - v Riu se življenje ustavi. Tam sem bila prav za čas razvpitega karnevala, ko so trgovine in banke zaščitili z lesenimi stenami, velik del prebivalstva pa se izseli na mirnejše podeželje. Turistom, željnim lepih, zagorelih teles, ponujajo karte za Sambadrom po vrtoglavih cenah, glavne ceste so zaprte in na njih čakajo pisana prizorišča, ki zapolnijo dva prireditvena dneva. Gneča je nepopisna že dopoldne in na manjših ulicah lahko opazuješ majhne, spontane povorke, ki so praviloma bolj spontane in simpatične. Medtem ko piješ pločevinko pijače na Ipanemi ali Copacabani, občuduješ veselje ljudi do praznovanja in življenja samega. Vse ostalo je tiste dni nepomembno, tudi poslovnež, ki v samih gatah, suknjiču in kravati hiti proti domu, in mladenič, ki se naravnost iz morja v tigrastih kopalkah požene proti centru mesta, na poti pa mu kapljice morja suši toplo sonco in lahen vetrič.

Morje buči in helikopter z velikim vedrom na vrvi na pesek vrača plavalce, ki jih je vnema pognala predaleč v morje in se ne morejo vrniti. Noči ni konec in na vsaki najmanjši ulici je slišati veselo godbo. Plešejo mladi, plešejo stari, črni in beli, lepi in manj lepi, suhi in debeli... Znoj jim razsvetljuje lica in nekaj si jih pomaga s »kapirinjami«. Mlad lep par pred Irish pubom pleše, ob zvokih bobnov, čutno, čutno... Vsi ju gledamo in občudujemo. Dekleta kažejo svojo z znojem pridobljeno sanjsko postavo, ki so jo izklesale v številnih fitness klubih, v Južni Ameriki je doma lepotna kirurgija in dekleta iz revnih barakarskih naselij, ki se vzpenjajo na obrobnih gričih mesta, večerjajo z ostarelimi rožnatimi Američani, ki komaj požirajo slino ob pogledu na »mlado favelsko meso«.

Vse to je pust in vse to je svet.